Mihaela Hojnik: Maločudnice

Kot pove naslov – malo čudne, malo nenavadne, malo gnusne, a kljub vsemu fascinantne kratke zgodbe, ki človeško izkušnjo opisujejo malo drugače, kot smo sicer vajeni. Človek kar rabi predah po nekaj zgodbah … potem pa ga že mika, da bi bral naprej. priporočam.

* * *
De gustibus non est disputandum

Roger Frison – Roche: Prvi v navezi

Zanimiv izsek iz življenja alpinističnih vodnikov iz Chamonixa in okolice. Zanimiv seveda predvsem tistim, ki imajo radi gore in so se kdaj, še najbolje v bližnji preteklosti, potikali po tistih krajih in občudovali mogočne štiritisočake tam naokrog ;-). Sicer pa preprosta zgodba, pisana leta 1941, jezik temu primerno arhaičen. Je pa bilo hecno, ko sem vzporedno malo pomagala brati prestolonasledniku Gospoda Hudournika, s podobno preprosto strukturo dogajanja in strašansko podobnim starinskih izrazoslovjem. Kaj so kvedrci, sva ugotavljala kar skupaj :-).

Saladin Burdžović: Konstablerwache i druge pripovijetke

O Burdžoviću vobče sem se razpisala že v aprilskem branju, pa bom še malo dodala: zgodbe, za 400 strani jih je, so zgodnejše od že opisanih in temu ustrezno nekoliko okornejše. Pa nič hudega, k vsebini paše tudi tak – želen ali ne – pristop. V bistvu so hiperrealistične, tudi si avtor ni kaj prida razbijal glave, kakšen konec naj da kaki zgodbi, ampak nemalokrat preprosto neha pisati. Naredi piko – in to je to. Meni je všeč.

Štorije iz frankfurtskega balkanskega podzemlja so krute, “prave”. V nasprotju z njimi mi je pa nemalokrat priskutno zadnja leta zelo fensi akademsko pisanje “o ljudeh z obrobja”. (Saj poznamo: mamin sine se gre dvakrat na štacjon napit pelinkovca, pa je že izvedenec za “obrobje”, tako rekoč njegov vitalni del. Ne velja za vse, ampak dostikrat pa dobim tak vtis.) Tule ni tega, in avtentičnost, združena z dobrim, čeprav še ne čisto do konca izbrušenim pisanjem, da hud rezultat. V tej knjigi kriminalci s težkim otroštvom niso samo – kljub vsemu – “plemenitega srca”, ampak našmrkanci, ki za jurja ojrotov razbijejo za cel blok ljudi, če ti je do tega. Brez razmisleka. Dolžniku se zabije nož v hrbet s spremnim besedilom, kakršnega izrekajo prodajalke, ko kupimo plašč: “Pa lepo ga nosite!”

Tale knjiga je tudi mučno branje, seveda, saj je povsem jasno, da izmišljenega ni prav veliko.

več kot zanimivo, škoda le, da tega ni moč dobiti v naših knjižnicah 🙁

Po Flisarju še ena knjiga o Afriki. Precej drugačna. Tokrat od nobelovke.

Doris Lessing: Trava poje
Knjiga se začne s skrivnim umorom zabeleženim v lokalnem časopisu v Južni Rodeziji: Domorodec je ubil ženo belega posestnika in že priznal umor. Motiv sicer ni preveč jasen, a verjetno je šlo za krajo dragotin.
Stvari pa seveda niso tako preproste. S prebiranjem dobimo natančen vpogled v južnoafriško družbo štiridesetih let prejšnega stoletja, pa tudi vpogled v psiho neuresničene, razdražljive ženske.
No, zgodba se v današnjem času ne bi mogla več dogoditi. Črnci imajo le (kolikor toliko) enake pravice kot belci in ženski ni potrebno vztrajati v zakonu z nesposobnim in neodločnim, a trmastim možem. Človeške stiske pa ostajajo enake. Pravijo, da bo depresija najpogostejša bolezen 21.stoletja.
Priporočam.

David Nicholls: Starter for Ten. One Day je bil bolj tako-tako, zatorej se mi je zdelo vredno pogledati, s čim se je Nicholls izstrelil v orbito. Starter for Ten je zgodba o mozoljastem najstniku iz delavske družine, ki začenja študij na fakulteti in, nekako pričakovano, tudi spoznavanje zagat z lepšim spolom, ki ga predstavlja Alice Harbinson, neverjetno lepa in posh punčara. Zdelo se mi je, da bo s takšno začetno postavitvijo Nicholls uničujoče navalil na čeri Jadrana Krta kot trajekt Marco Polo na otoček Sit, ampak ne, zgodba se varno oddalji v globoke vode in zelo lepo pluje dalje.

Humor je krasen, smejal sem se tudi na glas. Vzorec: »Giggling, she prods me in the chest with the whisky bottle, and I realize she’s very drunk; not gloomy drunk or surly drunk, but frisky drunk, playful drunk, which is a good sign, I suppose, but still a little strange and unsettling, like seeing Stalin on a skateboard.« No, če vam tole ni všeč, raje prišparajte deset evrov.

Konec mi je bil všeč. (Ne, tole pa tako redko rečem, da bom rekel še enkrat: Konec mi je bil všeč!) Literarne mojstrovine nenadkriljive umetniške vrednosti in vse tiste, ki bi to rade bile, pa razen te želje ne vsebujejo ničesar drugega, imajo široko paleto možnosti za zaključevanje: od bridkih smrti oseb in idealov do občasno strahopetnega puščanja odprtih vprašanj. Nicholls obratuje v literarni panogi, kjer si tega udobja avtor ne more privoščiti in mora konec romana prinesti tudi stvaren, otipljiv zaključek. In ja, konec je tukaj nadvse primeren, prijetno domišljen in sploh ne pretenciozen, zato gre avtorju vse moje občudovanje.

Obvezno branje za na morje ali na kavč v nedeljo popoldne.

Vedno preberem temo, ki se nanaša na branje v tekočem mesecu in dobim idejo, ki jo izkoristim pri obisku knjižnice,trenutno se mi je uspelo prebiti do polovice :
Simon Sebag Montefiore: Mladi Stalin
Knjiga je biser za vse tiste, ki jih zanima zgodovina, avtor navaja veliko novih virov, je kar zahtevna ampak zelo zanimiva in tudi danes še vedno aktualna. Opisuje predvsem otroštvo in leta odraščanja J.V.Džugašvili-Stalina in njegov vzpon na oblast.
Zanimivo branje !

Mate Dolenc: Kraljičin lipicanec in druge zgodbe

Nadvse rada bi slišala še kakšno “moljevsko” mnenje o tej knjigi, namreč s stališča, da je to “knjiga za otroke in mladino”. Ali je z mano kaj “narobe” ali pa s tistimi, ki jo tako opredeljujejo. (Jasno, da z mano, saj sem očitno v hudi manjšini. :))
To so namreč izvrstne zgodbice za – odrasle. Ali vsaj za “starejše mlade”, npr. od 15 gor, pod pogojem, da zadovoljivo sledijo slovenski aktualnosti (politični, gospodarski, ekološki …). Morda so danes res tako drugačni? Ko sem sama hodila v gimnazijo, nas je (razen menda ene samcate izjeme) prav malo brigalo, kaj se dogaja v politiki (pa je takrat kar hudo dogajalo, osamosvojitev, vojna tu in na Balkanu), gospodarstvu idr. “odraslih” zadevah (za ozonsko luknjo, recimo, smo izvedeli pri angleščini, ker smo morali pisati spis na temo oz. luknje, učinka tople grede (nobeden ni imel pojma, kaj je to), no, za kisel dež smo bežno slišali pri biologiji …).
Dolenčeve zgodbe se dokaj odkrito satirično opirajo prav na aktualne zadeve, ki so bolj domena odraslih kot otrok (npr. zgodba o volkovih – namig na tajkune, o merjascih, ki točno vedo, kako in kje lahko kradejo, da jo bodo poceni odnesli, potem ekozgodbi o jezerski deklici in o K(k)rešiču itd.). Zgodbe so sicer kratkočasne, vendar pošteno povem, da sem prepričana, da otroku, če ni ravno na tekočem z naštetimi zadevami, ne dajo dosti, medtem ko odraslim še kako zadišijo s svojo ironijo, mestoma pikrostjo, opozarjanjem na družbene slabosti (otrokom tuje ali vsaj težko razumljive) …
Skratka – zgodbice za odrasle. To je moje mnenje. In to zelo dobre, prežete s humorjem (sicer v malo manjši meri kot v Nenavadni Sloveniji), s situacijami, s katerimi se zlahka poistovetimo in jim goreče pritrdimo (ali pa jih nemara tudi zanikamo). Knjiga se prebere na dušek in vas nasmeje in razvedri – kljub dejstvu, da je podstava večine zgodbic rahlo grenka.
Bom pa še jaz, kot Toro, dala vzorček: “teta … ona je lovka (pa ne od hobotnice, ampak od lovca) …”
😉

Kerstin

J. Fowles – Ženska francoskega poročnika
Prišel je navdih za en ‘klasični’ roman, če temu lahko tako rečem. Mešani občutki. Všeč mi je bila zasnova kao viktorjanskega romana, malo manj avtorjeva dolgovezenja vmes in občasni skoki izven zgodbe. Občasna skakanja naprej in nazaj sem prenesla, ker jih ni bilo preveč in sem vseeno lahko sledila zgodbi. Malo dialogov, kar me je tudi malo zmotilo, predvsem zaradi tistih dolgovezenj vmes. Pa saj so bila po večini kar na mestu, ampak vseeno tumač. Všeč mi je konec, ker ni osladen in ker tip končno dojame. Pa menda spet obstaja film po romanu, s čimer sem pa že tako ali tako zadaj …

Mojca Kumerdej: Temna snov

Zbirka kratkih zgodb je branje, za katero ni škoda časa, čeprav nobena teh zgodb ni taka, da bi res “usekala” (vsaj če hrepeniš po nečem zavitem ali presentljivem ali …). Še najbolj se temu približa zadnja, ki jo najdete tukaj: http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2011020505617984 (žal le 2 %, če niste včlanjeni v Večerov Klub). Večinoma se zgodbe dotikajo – ali mestoma tudi konkretno grabijo po – rahlo nenavadnem, morda s ščepcem zf ali futurističnih predstav, drugič spet po nenavadnem znotraj človeka, skratka, vsemu temu bi res lahko rekli temna snov, zbirka nosi nadvse primeren naslov. Zgodbe so zanimive, dovolj kratke, da ne podležejo dolgovezju, dovolj dolge, da pustijo sled, da niso le “vinjete”. Jezikovni slog je dodelan, človek bi rekel “uležan”, kot smo navajeni izpod mojstrov peresa. Edino, kar me je pri jezikovnem (in s tem v navezi pri lektorskem) slogu motilo, je pogosta raba dvodelnega pomišljaja; sam po sebi ne bi bil sporen, saj je njegova funkcija (tudi po pravopisu) ta, da razmeji določene vrinke od bistva namesto (preštevilnih) vejic, s čimer je daljšim povedim laže slediti; problem je, kadar se lektor odloči drugi pomišljaj “orepiti” z vejico (za katero pravopis medlo pravi, da jo “lahko” pišemo, to pa je tudi vse), in potem nenehno srečuješ tole: – xxxx -, -, -, in se vprašaš, kak smisel potem ta dvodelni pomišljaj sploh ima.
Pod črto: priporočam. Mene so zgodbe pritegnile, čeprav me je zbodlo pri dveh, treh, da se zdijo preveč odmaknjene od “temne snovi”, preveč banalne, ena celo jezikovno odstopa navzdol. Moje mnenje je, da bi zbirka veliko trdneje stala brez tistih (vsaj) dveh zgodb.

Tomaž Mahkovic: Stražar

Še ena nabirka kratkih zgodb (z zelo zanimivo spisano spremno besedo), med katerimi je nekaj prav zares (pre)kratkih. Zanimivo, sočno, mestoma s pogovornimi izrazi zabeljeno branje za “kratek čas”, ki pa vendarle ne more nositi oznake lahkotno, saj se za vsako zgodbo skriva bolj ali manj kruta realnost, vendar jo zgodbe sugerirajo brez patetike. Tako, da ti dajo misliti, čeprav se preberejo “kot keks”.

Kerstin

Simon Gray: Smoking Diaries

Tole knjigo sem dobila po precej čudni poti: če si v Modrijana prinesel nekaj svojih starih knjig, ki jih bodo razvozili vsem, ki jim bodo prišle prav, si lahko izbral kakšno s kupa novih. In kadilka takšnega naslova pač ne more ravnodušno obiti, sploh če ne gre za “navdihujoč” dnevnik kakega zmagoslavnega borca s to razvado, in še toliko bolj, če je avtor znameniti dramatik, scenarist in romanopisec (pa še kaj bi se našlo) Simon Gray.
Knjiga dejansko temelji na avtorjevem življenju, začne se s hipom, ko dopolni petinšestdeset let in postane srečni upravičenec do brezplačne vožnje v mestnem potniškem prometu – in od tod naprej gre za mešanico spominov na mladost (otroška leta med 2. svetovno vojno je avtor skupaj z bratom preživel pri kanadskih sorodnikih) in sedanjosti.
Glavna odlika dela je humor, tega je pa v njem vseh vrst – od že skoraj sarkastičnega do tistega, ki je že blizu “joku skozi solze”, pa ironije vseh stopenj, pa takšnega, ki temelji predvsem na jeziku … njegov vpliv na bralca pa sega od nežnega hahljanja do glasnega smeha in morjenja bližnjih s prebiranjem odlomkov. Skratka, humor, kot se šika, lep primer sicer enega od boljših britanskih izvoznih artiklov.
In to še ni vse, kot bi rekli pri Topshopu: vse skupaj je povedano v obliki, ki jo pri humornih delih srečamo več kot poredko, skorajda bi lahko rekla, da gre za nekakšen tok zavesti, ki drvi naprej in nazaj, pa ovnkari, pospešuje in bremza, in tudi sicer je delo jezikovno sijajno.
Zares sijajno, pa prav nič banalno humorno delo.

Bruce Chatwin: Utz

Utz je priimek glavnega junaka knjige – bogatega češkega aristokrata, strastnega zbiralca meissenskega porcelana, ki živi v Pragi, v času, ko je bilo to še glavno mesto Češkoslovaške. Življenje za železno zaveso, ki ima lahko tudi svoje prednosti, predvsem pa seveda nevšečnosti.
Kratek roman je bil napisan pred padcem Sovjetske zveze (leta 1988). Mogoče se mi zaradi tega zdi nekako nedorečen, nezaokrožen. Ne vem, nekaj mu manjka. No, sicer pa čisto prijetno branje o tem, kako v tistih časih ohraniti svojo individualnost.

Ja, vse to je bilo tudi meni všeč. Najbolj pa me je motilo nenehno ponavljanje in opozarjanje, da je glavna junakinja izmišljena, da gre za fikcijo. Pa saj se ve, da je v knjigah običajno tako.

Knjiga Dobra znamenja Terryja Pratchetta in Neila Gaimana skrbi za to, da se že nekaj časa izvrstno zabavam ob branju.
http://www.sanje.si/knjigarna/dobra-znamenja.html

Knjiga Dobra znamenja Terryja Pratchetta in Neila Gaimana skrbi za to, da se že nekaj časa izvrstno zabavam ob branju.
http://www.sanje.si/knjigarna/dobra-znamenja.html%5B/quote%5D

U, tole je pa tudi bralka pohvalila (moram jaz napisat, ker je ni nič tod naokoli :-)).

Gerard Donovan: Julius Winsome.

Nimam kaj prida dodati, razen da je vse res. Racionalen jezik, pripoved kot puščica, norost, v katero zapadeš – bi si lahko želel česa več? Poskušal sem barvati kroge s preseki, recimo malce Ameriškega psiha B. E. Ellisa, Tenderness of the Wolves Stef Penney, počez pa še dominanten ton Pera Pettersona v Konje krast, a se mi je potem vse skupaj zazdelo nepošteno. Ko prebereš pitijsko 47. poglavje, pravi prozni haiku, kot bralec obmolkneš in se kvečjemu zazreš sam vase. Priporočam, absolutno.

Si jo grem danes prav kupit, ker sem prepričana, da g. Benčič ne bo razočaral – že z besedili (Res Nullius) dela presežke, tako da se knjige prav veselim. :)[/quote]

Se popolnoma strinjam s Kerstin, knjiga je res odlična! In če jo prebere kak oboževalec skupine Res Nullius se bo zraven hahljal, vsakič ko bo naletel na kakšno frazo iz pesmi, mogoče celo naslov. Itak pa si lahko Roka predstavljam kot Zorana in obratno, mislim, da je vanj dal veliko sebe. Čestitke, res, komaj čakam nov izdelek! 🙂