Nika Maj: Iskanje izgubljenega fanta

Knjiga spada v žanr lahkotnejše literature (čeprav obravnava hudo resno temo). Prebere se na mah in je namenjena širokemu krogu bralcev. Gre za zgodbo o bogatem paru, ki izgubi otroka, nakar se žena Daša, po poklicu učiteljica in spodbujena s stiskami, ki jih sodoživlja z nekaterimi učenci, odloči med vikendi sprejeti v njun (prestižni) dom (v “fini” ulici) gojenca vzgojnega zavoda. “Podtaknejo” ji najhujšega “huligana”, dejansko otroka, ki je do svojih 13 let preživel pekel (mati narkomanka, oče ga je zlorabljal psihično in fizično – izkoriščal ga je za delo zidarja, sam zidar). Knjiga ima velike potenciale. Že sama tema je angažirana, taka, da v bralcu vzbudi paleto čustev; večino časa odlično krmari med opisom Dašinih sanj, predstav in želja ter med obupno kruto realnostjo, ki njo in Seana bije z vseh plati: z uradn(išk)e, strokovne, sosedske, policijske, in morda najhuje: zakonske (njen mož ga ne sprejme, ga celo udari itd.). Sean je prepričljiv, v srce segajoči lik – brez patetike!, pohvalno! – bitje, razpeto med željo biti otrok kot drugi, biti dober, in med tem, česar je bilo vse življenje navajeno: prostaškost, vulgarnost, primitivizem, nasilje. Izvrstno so podane okoliščine, ki take “huligane” ustvarijo in pahnejo čez rob.
Z nekaj popravki bi bila knjiga v svojem žanru prvovrstna, taka, kakršnih nam na slovenskem trgu (od slovenskih avtorjev) res manjka! Jezikovno mestoma zašepa; zdi se, da se avtorici porodi neka besedna zveza, ki se je potem nerazumno, na škodo sloga, oklepa, npr. ponavlja se “udrle so se mi solze”, “pogledal me je, kot bi mi na nosu zrasel/-la X”, “nadobudni fant” ipd., besedne zveze, ki imajo morda enkrat mesto v dobrem besedilu, večkrat pa ne. Na naslednji ravni je problematično in hudo moteče občasno “moraliziranje” oziroma komentiranje in razlaganje že podanih dogodkov – kot da bi bralec tega ne razumel ali hlepel po “nauku”. Vsebinsko pa se mi zdi sporno to, da zgodba v drugi polovici prehudo zaniha: spusti se v take črne globine, da resnično ne vidimo več “lučke na koncu tunela”, da samo še upamo, da bo Sean vsaj preživel. Nato pa sledi nagel preobrat, ki ni najbolje podan (natančno ga opiše Dašin mož v njunem dialogu, vendar je ta opis v luči dialoga zelo “papirnat”), in vse se izteče v tako hud happy end, da zapeče v grlu. Konec je tudi časovno neprepričljiv, saj imamo ves čas branja občutek, da se vse to dogaja zdaj, v sedanjosti, konec pa preskoči za več let naprej, SPOJLER, ko ima Sean že družino. Vse strahote se nekako “čudežno” popravijo. In prenahitro.
To se mi zdi škoda, ker pusti (vsaj meni) priokus nedodelanosti in ker sem glede na vse hudo, kar se zgodi, pričakovala stvaren (ne nujno črn, vsekakor pa ne rožnat) zaključek.
Stvar, ki zaključek romana dokončno zakoliči, pa je povsem nepotreben in že stokrat slišan “moralni nauk”, citiram (SPOJLER!):
“Seanova težka življenjska preizkušnja ni bila zaman. Ob njej smo se vsi naučili, da moramo mladim zaupati in jim odpščati njihove napake, kot jih tudi oni velikodušno odpuščajo nam. Zakaj mladi so tisti, ki jim pripada jutrišnji svet, poslanstvo nas starejših pa je, da jim stojimo ob strani in verjamemo vanje.”

Suma sumarum: zahtevnejšim moljem ta knjiga verejtno ne bo šla hudo v slast, manj zahtevnim pa verjetno bo. Priporočam jo vsem, ki imate radi dramatično branje s srečnim koncem, in vsem, ki vas zanima tematika.

Kerstin

Hm, zanimiv naslov. Vsekakor si bo treba izposoditi knjigo. Drugače sem še vedno pri HP, na seznamu pa imam V.HOLT: Izpoved kraljice M.A.

Lp

Andrej Nikolaidis – Dolazak in Sin

V knjižici Dolazak prvi gospod nove črnogorske književnosti na 107 (majhnih) strani stlači vse, kar si je mogoče zamisliti – v okviru krimiča ss znajde spogledovanja z Ecom, apokaliptičnim pisanjem, pa družinske skrivnosti & zapleti … in našlo bi se še marsikaj, rezultat pa ni prav nič intriganten, pač pa še enkrat znova potrjuje mojo amatersko tezo, po kateri načeloma nežanrovskim avtorjem pri žanrovskem pristopu večkrat spodleti, kot pa se jim posreči kaj solidnega, kaj šele presežnega. Navadno prav iz prevelike želje po presežku, tak vtis se mi je vsilil že večkrat. Nikolaidisu je – vsaj kar zadeva mene – na spolzkem terenu divje zasneženega in razrušenega Ulcinja grdo spodrsnilo.

Ker pa to ni avtor, nad katerim bi človek obupal kar tako, sem se lotila še enega njegovega dela. V enako kratkem, vendar “po njegovo” udarnem roman(čk)u Sin je daleč bolj suveren. Če je v Mimezisu navdušil z brezkompromisnim in humornim obdelovanjem črnogorske družbe, je tokrat temo zožil in jo omejil na družinske odnose, še natančneje, na relacijo oče-sin. Pri tem pa se ne šlepa na Mimezis – knjiga prinaša nekatere nove pristope, nekaj več tistega, čemur kritiki radi pravijo “zrelost”, mestoma naravnost boleče pasuse. Znova sočno, neprizanesljivo, mestoma humorno razdiranje vsega “svetega”, le da za vrati domačega doma.

Michal Viewegh: Učna ura ustvarjalnega pisanja

Do pisateljev, ki vsako leto izdajo uspešnico, sem nekoliko nezaupljiva. Tudi naslovi knjig M. Viewga mi delujejo nekako nezanimivo in predvidljivo. Med prazniki pa je bilo neko popoldne kot nalašč za to, da začnem in preberem kakšno knjigo v celoti, pa sem se lotila Učne ure.
In bila prijetno presenečena! Knjiga je prav fajn. Dve zgodbi – kvazi realna (ali pač avtobiografsko realna) in fiktivna, se zelo zanimivo prepletata. Poleg tega je M. Viewegh, vsaj pri meni, dosegel tudi to, kar je verjetno glavni namen knjige – da se vsaj malo zamislimo nad usodo Lucije. Lepo. Lepo, da si slaven pisatelj v tem času še dovoli biti občutljiv. Pa čeprav tvega, da bo vse skupaj izpadlo kot kič in preveč čustveno obarvano.
Jasno mi je tudi to, zakaj so njegovi bralci večinoma ženske.

Naj dodam pojasnilo: napako (odpščati) sem zagrešila jaz, tukaj :)), sicer pa je v knjigi nekaj napak, ni ravno strašno, je pa zagotovo hud (in zame, ljubiteljico ex-yu glasbe, boleč) kiks tale: “Bolje biti pijan nego star /…/ vino ne zna da smo nekad bili sretni, mladi” !! Gre seveda za “sretni par”. 🙂

K.

Mene zanima, če je kdo prebral roman V objemu tujca avtorice Nike Maj. Rezervirala sem knjigi, ampak me vseeno zanima, če je zanimivo.

Trenutno še vedno berem izpoved M.A. 😀

Durrenmatt – Naročilo ali O opazovanju opazovalca opazovalcev

Sicer napisano kot kriminalka, vendar mojstrski slog – vsako poglavje je en sam dolgi stavek. Izjemno napisano, kompleksna zgodba. Sicer je pa že sam naslov dovolj pomenljiv. Priporočam!

Zoran Benčič: Psi brezčasja

Knjiga je pravkar izšla. Gre za prvenec, zato veljajo avtorju še posebne čestitke. Izvrstno napisano, zanimiva, dovolj napeta vsebina. Ker gre za kriminalko, me zelo zanima Pilgrimovo mnenje, tako da, Pilgrim, prosim, da prebereš (samo zato, ker mene zanima tvoje mnenje :))). Šalo na stran, roman se prebere na dušek in mislim, da se utegne znajti v naslednjem krogu Kresnika (naslednje leto), edino, kar me je motilo, so določeni klišeji, zlasti v “mafijskih” pogovorih.

Priporočam vsem, še posebej pa ljubiteljem žanra!
Kerstin

Amy Chua: Battle Hymn of the Tiger Mother. Morda malce nevsakdanji vpogled v vzgojne prijeme, ampak nič škandaloznega, še posebej po dokaj zanimivem preobratu na koncu.

Michael Lewis: The Big Short: Inside the Doomsday Machine. Stvarna literatura, ki se bere kot roman, in to dober roman. Lewis s krasno zgodbo in nekaj liki, ki so počasi dojeli, da svet drvi v katastrofo, temeljito pojasni vzroke in vzvode, ki so pripeljali do zloma finančnih trgov in še posebej investicijskih bank. Lewis je prst nemara najbolj uperil v ignorantska vodstva teh bank, popolnoma izgubljeni bonitetni agenciji S&P in Moody’s, Fed in ostale nadzornike ter predvsem v apokaltiptično izgubo stika z realnostjo, ki je objela večji del sveta. Pričakoval sem še vpogled v Lehman Brothers, a ga žal ni bilo. Neodložljivo branje, kot neskončen nosilni članek v Spieglu, sijajno.

Spravila sem se brati Twilight sago. Ponovno me je navdušila.

Nejc Gazvoda: V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta

Res izvrstno napisano! Kar žal mi je bilo, ko je šla knjiga h koncu (sveta :). Mestoma precej “odpuljeno”, vendar dovolj koherentno in vsekakor zanimivo, sveže, kakovostno. Avtor spretno manevrira tudi pri polaganju pripovedi v usta različnih pripovedovalcev, le pri Janu (otroku) me ni prepričal. Malo preveč tistega “čičičiči” je bilo, predvsem pa so stvar skazile občasne rime. Sicer pa vse pohvale!
Žal pa ne morem reči istega za lektorico in korektorico (različni osebi, tem hujša malomarnost). S slovničnega vidika nam besedilo sporoča, da je konec sveta že nastopil. 🙂 Prve so padle vejice. Tiste revice pred zvalniki, tiste pred “in”, kadar je vmes vrinjeni odvisnik (od teh prav nobene ni bilo, razen srečke, ki je nastopila pred “ter”, po nenavadni “logiki”, ki jo je moč zaslediti v marsikaterem besedilu, da “pred in ni nikoli vejice, pred ter pa je očitno vedno”), včasih pa tudi katera “kar tako”. Med “žrtvami” so bile tudi skoraj vse “tipične” napake, kakršnih pa si lektorji in korektorji vendarle ne bi smeli privoščiti. Napačni skloni, napačni spoli, množina namesto dvojine, raba svojilnega namesto povratno svojilnega zaimka, napačni trpnik, napačna raba predloga IZ, kadar je nedvoumno pravilen Z/S, ravno narobe rabljen ciljnostni (kam: noter) in mestovni prislov (kje: notri), raba nedoločnika (namesto namenilnika) za glagoli gibanja (celo za zlajnanim iti) ipd. Vse to me je tako motilo, da sem morala nekatere odlomke večkrat prebrati (napol miže 🙂 in se osredotočiti res le na vsebino, kar seveda ni način, ob katerem bi bralec užival. :((
Mestoma se v besedilu pojavijo tudi “slovnično/pravopisno svojeglavi” zapisi, ki so taki zaradi sloga; v prejšnjem odstavku seveda ne govorim o tovrstnih insertih, ki besedilo zanimivo popestrijo.

K.

Prebrala Takšen kot ti (Roald Dahl).
Šele pri “tretjem poglavju” sem pravzaprav ugotovila, da gre za kratke zgodbe.
Dahlovo pisanje mi je itak všeč, zgodbe so bile nekatere meni nič posebnega, nekatere pa so konkretno zadele s svojim razpletom.
Priporočam v branje.
Priporočam se pa tudi za kakšen namig – kratke zgodbe so meni do zdaj neodkrit “žanr”, bi pa prebrala še kakšne, ker mi je koncept všeč.

Najprej se spomnim Philippa Delerma in njegove “Prvi požirek piva in drugi drobni užitki”.
Moraš pa jo uživati počasi, kot pivo v hladni senčki nekje ob morju … 🙂

@kratka zgodba: Na področju kratkih zgodb je kar nekaj “must” knjig. Evo, nekaj predlogov, ki mi padejo na misel takole na pamet, najbrž pa ti bodo svetovali še drugi … Vrstni red naključen …

SVET
Carver, Raymond: kar dobiš – če bereš angleško, ne bo težav, mislim, da je nekaj malega tudi prevedeno, knjiga ali dve. Prvi mojster ubesedovanja vsakodnevnega življenja.
Yates, Richard: Eleven Kinds of Loneliness, Liars in Love, Revolutionary Road
Welty, Eudora: Collected Stories
Mansfield, Katherine: Garden Party and Other Stories
Brodkey, Harold: Stories in an Almost Classical Mode
Cortazar, Julio: Zasledovalec, Hudičeva slina

EX YU
Jergović, Miljenko: Sarajevski marlboro (obstajata celo dva slovenska prevoda, ampak v tem primeru je pa morda pametneje poseči po izvirniku)
Burdžović, Saladin: Putopisi slijepog putnika

In končno

SLO
Lenardič, Mart: Moje ženske, Še večji Gatsby
Glavan, Polona: Gverilci
Hudej, Mohor: Mumps v zrelih letih (meni simpatičen, sicer pa nisem zasledila kakšnih posebnih ovacij)
Andrej Blatnik: malo sem pomešala naslove in vsebino, zato si kar sama najdi …
Grandošek, Tina: Draga Tina (da bo še ena čisto “sveža” avtorica)

Mirjana Bobić Mojsilović: Dnevnik srbske gospodinje

Naslov je nekoliko zavajajoč, saj si pod gospodinjo navadno predstavljamo žensko, ki nima kakšne posebne izobrazbe, naša junakinja pa je vendarle končala gimnazijo in del družboslovnega študija. Tudi čisto prava gospodinja ni, saj ves čas – po malem – dela. Res pa je, da je njeno razmišljanje, kolikor o razmišljanju sploh lahko govorimo, precej omejeno, da ne rečem “gospodinjsko” (marsikatera gospodinja bi ga zmogla več), in pretežno zvedeno na posnemanju vrstnikov (v mladosti) in nekritično sprejemanje vsega, kar se je v 90. letih pojavljalo v srbskih (režimskih) medijih. Skratka, za 27-letno približno izobraženo žensko je neverjetno labilna, ampak res neverjetno labilna. Po svoje zavaja tudi velik del knjige: ves čas nekako daje slutiti, da bo junakinja nekoč zmogla nekakšno refleksijo ali vsaj razlago za svoje ravnanja in držo v preteklosti, vendar se navadno omeji na stavka “tako je pač bilo”, “taka sem pač bila”, “sem pač verjela”- zdaj je pa pač drugače … Skratka, v knjigi nekaj pogrešam, pa ne kakega blaznega uvida, še manj obžalovanja, pač pa preprosto nekakšen razmislek, nekaj več. Delo sicer prinaša obširne opise odraščanja v nekdanji Jugoslaviji, vendar se mi v tem junakinja zdi nekoliko nekonsistentna: vsi vemo, kakšni “mladinci” so poslušali Laibach in kakšni “Računajte na nas” – pripadniki prvih in drugih so nezdružljivi, kakšne naklonjenosti med njimi ni bilo. Anđelka pa kot da je pripadala VSEMU, tudi nezdružljivim rečem, kot bi bila sočasno šminkerka in alterpunca, kot bi bila sočasno heideggerjanka in Cosmobejba … OK, gre za širok opis okoliščin, ampak enega človeka pač ni mogoče umestiti v vse živo. Ne vem, no, saj ne, da knjiga ni berljiva, saj ne, da ne prinaša marsičesa, ampak zdi se mi nekako brez kompasa. Z nekaj samokritične predelave in črtanja, bi bila najbrž lahko veliko boljša, kar še posebno velja za lik Anđelke. Z manj bi bila veliko več.

Goran Gluvić: Pri mojstru na čaju

Knjiga, izšla v okviru revije Mentor, sicer nosi oznako “priročnik”, vendar je prav zanimivo in zabavno branje, ki lahko zadovolji bralca, četudi ta ni in ne namerava sam postati pisec, kaj šele mojster. 🙂 V kratkih zgodbicah, nekaterih prav duhovitih, izveste mdr. to, zakaj mora pisatelj “štamfati” v breg, ne pa se peljati s sedežnico, in da je knjiga o voznem redu vlakov v resnici knjiga navdiha. 😉 Prebrano na mah.

K.

HVALA!!!

Luis Leante: La luna roja
Vzel sem jo v knjižnici, kljub rahlo odbijajoči naslovnici. Vendar ko sem začel brati, sem tako “noter padel”, da nisem mogel nehati.

Drago Jančar: To noč sem jo videl
Prebral šele par strani, vendar zgleda zelo obetavna.

Daniel Kehlmann: Die Vermessung der Welt
Poslušam jo kot zvočno knjigo na Kindlu pred spanjem. Zabavna zgodba o Gaussu in A. von Humboldtu.

B. Selznick: Hugo Cabret.

Knjiga, najdena na otroški polici.
530 strani čudovitih ilustracij in napete in zanimive zgodbe.
Ilustracije ne le ilustrirajo ampak tudi pripovedujejo, mestoma je kot bi bral strip ali gledal film.
Priporočam, je zanimiva bralska izkušnja.
Priporočam tudi tistim, predvsem mlajšim bralcem, ki se bojijo debelejših knjig. Kljub zajetnosti se knjigo namreč normalno prežveči v enem popoldnevu. 🙂

http://www.emka.si/hugo-cabret-roman-briana-selznicka-v-besedi-in-sliki/PR/44926,437

Jennifer Egan: A Visit from the Goon Squad. Jasno mi je, zakaj je Eganova dobila pulitzerja: pogumna zgradba, časovni preskoki, vpeljava pomožnih likov, solidna proza. Ampak ne, gre bolj za niz rahlo povezanih črtic, kjer jo David Mitchell gladko šiša, in za zločinsko poglavje powerpointovih prosojnic, ki razen obskurnega strukturalističnega AW-jevstva ne prinaša ničesar razen izbuljenih oči pri branju na kindlu. Zmerno odsvetujem.

Si jo grem danes prav kupit, ker sem prepričana, da g. Benčič ne bo razočaral – že z besedili (Res Nullius) dela presežke, tako da se knjige prav veselim. 🙂

Mirjana Bobić Mojsilović: Dnevnik srbske gospodinje
Kar nekaj precej navdušenih ocen te knjige sem prebrala, zato sem si jo tudi sama sposodila v knjižnici. Ni me pritegnila, niti zgodba in glavna junakinja, ki kar ne ve kaj bi sama s seboj. Nisem jo prebrala do konca, mi se ni uspelo prebiti skozi celoten tekst. Mogoče bo komu bolj všeč.

Vargas Llosa: Pantaleon in tolažnice

Pošteno sem se narežal, pravi biser. Kvaliteten humor, samo za sladokusce.

Prebrala sem prvi del knjige Tujka. Izredno zanimiva zgodba. Pripoveduje pač o tem, kako glavna junakinja preide iz leta 1945 v leto 1743. Prav sem se zabavala ob branju… Zdaj se bom lotila drugega dela.

@Jaka (Pantaleon): Poglej si film, zakon je.