Luka- Luketa
O neznanju pa tole: na nekem drugem forumu s pravniško tematiko sem postavil vprašanje:
Recimo, da sem jaz Filip Slovenc in stavek gre: Sodnica je pozvala F. S. k pričanju. Kako bi vi izpisali ime in priimek??
Dobil sem odgovor:
Filipa Slovenca.
Odgovorila mi je N.N., univ. dipl. prav.
Torej je skrajni čas, da vzamete v roke pravopis, nato pa še moža v intenzivni tečaj slovenščine, da se bosta oba nehala hvaliti z neznanjem in prepričevati druge o napačnem.
LP
Se strinjam, da so te sklanjatve včasih prav smešne … nikoli ne bom pozabila, ko sem klicala po telefonu svojo prvo simpatijo, ko sem bila še v osnovni šoli in jasno polna svežega znanja. Bilo mu je ime Miha in oglasila se je njegova sestra.
Predstavila sem se, potem pa nadaljevala:”Lahko prosim govorim z Miho?”
“S kom?” je odrezala. Po moje se ji je zdelo, da z nekom z ženskim imenom.
No, takrat me je bilo pošteno sram.
Žalostno, ampak v tistem trenutku sem se res sramovala, pa sem pravilno sklanjala. Sramovati bi se kvečjemu morala ona.
Takoj, ko sem popravila “z Mihatom”, ji je bilo vse jasno.
Ne vem, mogoče bi se že “z MihoM” boljše slišalo …
No, ja, pravila so pravila.
“Tole o nesklanjanju pa zagovarja moj mož, ki ima veliko opravka s pogodbami: pravi, da ima vedno težave, če sklanja imena strank pogodbe. Tako je nekoč napisal “… se zadolži Aleša…” in so mu sporočili, da pri njih ne dela nobena Aleša, on pa je seveda mislil moškega z imenom Aleš. Ampak njegova varianta “…stroški bremenijo Aleš Kovač…” se mi zdi pa pošastna. Sama česa takega ne morem napisati, me kar glava boli.” … je napisala Poletna1. Mimogrede, moj mož tole obvlada bolje kot kak širokousti slavist. 🙂
Hmm … Prav zanimivo, da o navidezni podobnosti nekaterih jezikovnih pojavov ni ne duha ne sluha. A nam je morda zmanjkalo? Res bi me zanimalo, kaj o tem menite, g. Filip.
LP, S.
Beta, kako lahko misliš, da se Luko lahko poženšči s sklanjatvijo, če pa ima že imenovalnik končnico a? Saj potem je že ime Luka žensko, če tako gledaš na to. Zakaj pa mu niste dali potem kakšnega “možatega” imena?
Zagovarjanje sklanjatve Lukata ali Lukana z izgovorom, da se ve, ali je Luka ali Luk, pa ne vzdrži. Namreč, če me kdo vpraša, ali sem videla Lukana, bi mislila, da gre za priimek Lukan. (ali Lukat)
(preverjeno, imam namreč bratranca Mitjo in ko sem bila mala, sem mislila, da mu je ime Mitjan. Šele, ko sem mu enkrat pisala in začela z “dragi Mitjan, …” se je žlahta zavzela in so se mi seveda smejali. Še sedaj se spominjam tete, ko je rekla, aja, mi rečemo Mitjana!
Sklanjanje mu povzroča težave?? V prvem primeru mu niso očitali tega, da je sploh sklanjal ime, temveč da ga je napačno sklanjal:
se zadolži KDO? (1. sklon): Aleš Kovač (podoben primer: Išče se Urša Plut.)
se zadolži KOGA? je napačno
Za drugi primer pa težko verjamem, da bi kdo zahteval nesklanjanje (torej: Stroški bremenijo Aleš Kovač).
Stroški bremenijo KOGA? (4. sklon): Aleša Kovača
Po mojih izkušnjah danes tudi v uradnih papirjih in pogodbah upoštevajo slovnico ter imena in primke prilagodijo sobesedilu (sklanjajo).
Lp
Na strani s pregibnikom so zdaj dodali, da lahko napišeš tudi več besed in ti potem sklanja zvezo. Tako zdaj lahko pregiba tudi imena v kombinaciji s priimkom.
Je pa zanimivo, kaj vse najde na Luka Vojvoda. Ob kombinaciji imena Luka s primkom Vojvoda najde še kombinacijo angleškega imena Luke s priimkom Vojvoda, potem samostalnik luka v kombinaciji z rodilnikom samostalnika vojvoda in samostalnik luk v kombinaciji z rodilnikom samostalnika vojvoda.
Za Slovence je seveda bollša Slovenščina, ker je pač jezik Slovencev, ki je pomemben del kulturne dediščine slovenskega naroda, kot pa bi lahko bila za nekega smetilca po spletu njemu luba angleščina. Še najbolš pa bi bilo, da bi se otroci, ki tu afne guncajo s srbskim sklanjanjem, poučili in naučili, kako so in kako še vedno tvorijo samostalniške končnice Slovenci, in sicer, kot zgoraj namigne PetraŽ, ki je sicer, kot pravi, proti dodanim končnicam (t, n, j, c).
Petra, poglej samo, kak je naziv tvoje stroke: “slavistka”???
Poklic (sposobnost) v kateremkoli jeziku izhaja iz dela; na kaj se torej ti spoznaš? Na slavizem? Na slavistični jezik???
Takih stvari na svetu ni, samo tu so, ker jih je srbska komunistična diktatura vnesla (namerno primešala slovenščini).
Če se spoznaš na slovenski jezik, si lahko SLOVENISTKA itd.
Luka-ta je pač pogovorno lahko, če nekje na Slovenskem tako govorijo.
Sicer pa je Luka v imenovalniku, ta ne rabi končnice. Rodilnik pa je: Luketa, Lukeca, Lukeja ni doma …
In tožilnik: tožim Luketa, Lukeca, Lukeja …
Zdaj pa spat, otroci, “slavisti” in ostali srbijanisti, ki še tega ne veste, da vas imajo srbski zločinci za norce.