Love story
Dan Jani!…*
*…Pa saj veš to ti sam prav dobro…brat in setrica…ki se imata rada. Lepo, kajne… seveda Jani, saj to je pa dovoljeno… Prav, bom pa tvoja sestrca, te bom čuvala in občudovala… Včasih bom zahlinila, da me zebe in da mi je hladno pri srcu…potem prideš ti, Janko in narediš eno veliko čarovnijo…in Metko ne bo več zeblo…ne bo ji več hladno pri srcu…Janko, to je pa lepo…Pa misliš, da nama bodo ostali to dovolili…?…bodo takoj uskočili in komentirali…. Povej , pa zakaj se ne moreta imeti rada, vsaj kot brat in sestrca? Saj to je pa dovoljeno…ali pa ni?
*
Ma, vseeno. Za naju je. Od danes naprej je vse kot v pravljici…zajčki, gozd, hiška iz piškotkov, čarovnica…igrala se bova in se smejala…Lepo. Zelo lepo.
Janko! Enega velika sončka zate, pa en velik piškotek in en velik cmokec!
Tvoja Metka!
Angel*
Jani napiše:
>
> A pa bi ti to resno, kljub tvoji novi ljubezni, bla
> moja sestrca… Mislem, men bi to res fuuullll velik pomagal
> in pomenil? Če hočeš, pa naj bo, sam, a sem jaz lahk še vedno
> Jani, kljub pravljici?
>
> Pa enga lubčka nazaj! Pa še lepši dan :))
>
> Jani
Sestrica, Metka, hvala za vse piškotke in cmokce… ja, saj tko se mava pa valjda lahk rada, če bodo komentirali, pa nej… Bratci in sestrice v starejših letih so precej bolj povezani, kot v mladih letih :))))
Lep dan, sestrica Metka, od Jankota…. pa vsem ostali tud he hehehe
Jani
p.s. pa enga cmokca, sestrica 🙂
Dragi angel, nič ne maraj za druge. Jaz mislim, da si ta prava, mogoče te drugi ne razumejo. Ne bit žalostna. A si osamljena?
Spomnila si me ne mojo spominsko knjigo iz osnovne šole (le kje jo imam), ko si pisala o naravi in malem dekletcu. Da, tudi jaz sem bila takšna. Spomnem se samo del pesmi, ki mi jo je v spominsko knjigo napisala tovarišica v drugem razredu:
…. kakor dih prirode nežna se mi zdiš…
….milo prosi rožica. nikar ne trgaj me, glej ljubezni polno moje je srce…
Mogoče pa najdem spominsko in ti napišem celo.
Lepo bodi.
Tvoja Meta
Dan Meta!
Ma, pa ti si taka kot jaz… Zelo lepo pišeš. Resnično mi je všeč na moč!…Saj je prav težko odgovoriti na tako lepo pismo…Nisem osamljena, Meta! Daleč od tega, saj me v življenju navdušuje marisikatera lepa stvar…pa naj je to knjiga ali pa glasba…najrajši imam glasbo. Vsako. Od klasike pa do roka. No, skoraj vsako. Posebno italijanske pesmi so najlepše, ker so mistične in v jeziku, ki ga poleg svojega imam najrajši…Amore mio…Sedaj pa samo zate Meta ena lepa romantična zgodba, reciva, da je kraj dogajanja Venecija, reciva v starih časih Casanove, pa most zdihlajev…in mične dvorske gospodične…A veš, da je Casanovo iz Beneških zaporov rešila ženska. Resnično. Ena bivša ljubica, ga je rešila umiranja…in kruto je bilo umiranje v Beneških zaporih…so te zaprli v klet, čisto pod poden grajskih soban, včasih je ječe zalivala voda…podgane, ki so prenašale kugo, so bile sovražnik številka ena…in Casanova, lepotec Amore, zapletel se je v mnoge ljubezenske zgodbe, žal take, da so možovi mičnih gospodičen noreli…in vse to, ga je spravilo v ječo in nesrečo…na koncu ga muk in trpljenja reši ženska…A ni to rajsko lepo?
Sledi zgodba…
Venecija leto 1867. Markov trg in karneval…Beneške maske, mične gospodične, dvorni norčki in škorci…pa ena lepa mična gospa. Ja gospa. Žal poročena, za nekega plavokrvnega gospoda. In maska, ena maska, enega drugega gospoda. Žalostna in obupana…gleda v mično gospo, reciva ji Sara…vonja njen parfem in sanja…Amore mio…kako neskončno te ljubim draga gospa…ona pa…saj ve…. o Bog, saj čuti…zazre se v masko in dahne…Pa ne da si to ti, dragi?…Amore mio…Sprevod mask se premika proti cerkvi sv. Marka. Ura bije dvanajsto. Ozračje je polno smeha in nečesa mističnega…gospa se ozre za svojim princem…je to privid…in on obstoji…V resnici je lepša, kot na sliki…lepše diši, njena polt je bela kot mrtvaški prt, njene ustne pa rdeče kot kri…auva, kako pa to boli. Zakaj ljubezen včasih boli? Zakaj nekaj lepega lahko postane taka neznanska bolečina. Hrepenenje…hrepenenje po ljubjeni osebi in žal…hrepenenje brez utehe….klvarija… To boli…Pa zakaj utehe ni? Ne more je biti. Ona je poročena…žal.
In potem je pesem tu…
Vidim solzo na obrazu moje dame,
vsak večer, ko njen mož si jo vzame…
vidim srečo in veselje moje dame…
…..
Karneval mask se pomika proti mostu zdihlajev. Tam vsi zaljubljenci zdihujejo in pričakujejo…nemogoče. In tam stoji ona…in tista maska…in potem se začne ples. Maske plešejo, rajajo, se smejejo…le ena joka…Amore mio…Dama se zazre v prišleka. Njen mož prihaja, ves nadut in tuj…zmrazi do kosti…zakaj pa tu ljubezni več ni…Zakaj je odšla, kot stara gospa…je ni, je ni bilo nikoli. Mož zagleda gospo, razveseli se mu oko, vzame si roko njeno in jo v grajsko sobano odpelje…Karneval se konča, pozno v noč, je polnoč proč…maske si snamejo maske…nekdo joče…Joče in trpi…gospe si želi, ki jo že davno več ni…
Dovolj. Oprosti Meta, malo me je zavedlo vse skupaj. Malo, čisto malo. Včasih mi je hudo, da sem se rodila dvesto lep prepozno…sem romantična duša…pa kaj morem zato. Upam, da niso vsi brali…se bodo pač smejali…Pa naj se smeje, dovoljeno jim je…
Meta, lep dan!
Angel
Love story from Meta to Angel.
Bil je čas ljubezni. Že dolgo nazaj, a se zdi kot včeraj. Prva ljubezen. (Balašević-Prva Ljubav- za ozadje). Nemogoča. Prvi sneg spominja na sedenje pod vrbo prelepega gradu. Pravljično. Skoraj neverjetno, da je bilo res. V srcu ostaja njegov stavek, ki bo tam tudi vedno ostal:
“V mojem srcu bo vedno ostajal en prostor rezerviran samo zate. In v njem bo gorel ogenj, ki ga nikoli ne bi mogli pogasiti niti gasilci”
Lep dan Angel!
Čer Meta! Ah, Meta, Meta!
Kako rada berem tvoja sporočila. Lepa in romatična so. Tako kot ti. Te popolnoma razumen. Prva ljubezen ni nikoli pozabljena, ne more biti.
Poznam. Včasih se ljudje premalokrat zavedamo dajstva, da je tiso prvič lahko tako zelo nepozabno, lepo, pa marsikdaj boleče…z leti ugotovimo, da je ljubezen edini smisel tega življenja. Nič ni bolj popolnega, bolj navdušujočega in nepozabnega…osrečuje nas in iz nas naredi človeka s svojim edinim danim smislom…biti zaljubjen in biti ljubljen je edini smisel tega našega bivanja in obstoja.
*
“Prava ljubezen je srečanje dveh oseb, v katerem se JAZ isti s TI. To potemtakem sploh ni nobeno predmetno doživljanje, merveč docela osebnostno. JAZ hočem isto kakor TI. JAZ imam tebe tako rad kakor SEBE. JAZ želim tebi vse dobro, kakor SEBI. Mene tvoja žalost boli enako kakor MENE. Veselim se tvojih dobrin kakor TI, in obratno se TI veseliš mojih kakor JZ: Ker se istim s teboj, je TVOJE življenje MOJE življenje, in obratno velja za TEBE v odnosu do MENE. Zato s TVOJIM življenjem živi in umrje tudi MOJE in obratno. Od tod razumemo, da dva, ki se imata tako rada, eden brez drugega ne moreta živeti. Odtod znan pojav, da fant (dekle) lahko naredi samomor, če se mu (ji) izneveri njegova (njena) ljubezen.”
*
Lahko noč Meta! Napiši še kaj lepega!
Lahko noč tudi vsem ostalim bralcem in pisalcem foruma!
Metka
Anton Trstenjak, Biti človek
Orhideja napiše:
>
> Love story from Meta to Angel.
> Bil je čas ljubezni. Že dolgo nazaj, a se zdi kot včeraj.
> Prva ljubezen. (Balašević-Prva Ljubav- za ozadje). Nemogoča.
> Prvi sneg spominja na sedenje pod vrbo prelepega gradu.
> Pravljično. Skoraj neverjetno, da je bilo res. V srcu ostaja
> njegov stavek, ki bo tam tudi vedno ostal:
> “V mojem srcu bo vedno ostajal en prostor rezerviran samo
> zate. In v njem bo gorel ogenj, ki ga nikoli ne bi mogli
> pogasiti niti gasilci”
> Lep dan Angel!
Forum je zaprt za komentiranje.