ločitev in poraz

No, danes sem srečala znanko. Ne morem reči, da sva prijateljici, vendar sva se v preteklosti z njo in možem kdaj pa kdaj družila (enkrat na par let). No, in mi pove, da sta se z možem ločila. Komaj to izusti, si mislim OMG, a še ena.

Ne vem, ali je to vpliv finančne krize ali pa tega, da se naši znanci vrtijo med 35 in 45 let starosti in torej doživljajo neke krize srednjih let, ampak počasi nama zmanjkuje parov, s katerimi smo bili tako ali drugače v stikih .. 🙁

Pa večina jih ni za sosednji forum. Ločitve so mirne, kar nekaj jih takoj pove, da so ostali prijatelji (morda da nama ne bi bilo treba izbirat, katerega izločiti???).

Kaj vi mislite? Ali gre res za vprašanje starosti ali pa je moj občutek pravilen, da je zaradi finančne krize vse več ločitev?

Pa še nekaj me zanima. Ko se pogovarjam z ločenci, imam vedno občutek, kot da se počutijo, da jim je spodletelo, kot da so poraženci? Ali mislite, da se res tako počutijo/počutite ali pa gre le za bolečino ob ločitvi? Ker ko o tem racionalno razmišljam, se mi zdi “škoda”, da bi se počutili poraženi, saj je to nekaj, kar se v bistvu lahko kadarkoli zgodi komurkoli. In čeprav sta seveda le vpletena odgovorna, da je šel odnos rakom žvižgat, nisem prepričana, da se to da vedno preprečit…

Ne vem, no, malo sem v efektu. Ampak me je kar groza, ker vsak drug teden srečam nekoga, ki se je ločil…

Ločitev ni poraz, ampak zmaga. Zmaga priznati samemu sebi, da zveza ne pelje nikamor in da je bolje iti narazen.

Argumenta, da je kriva finančna kriza, ne razumem. Finančna kriza bi lahko bila teoretično indikator v drugo smer, če bi bilo ločitev manj.

Ljudje so evdno bolj osveščeni in vedno manj pripravljeni trpeti v slabih zakonih, kar je zdravo.

Ne gre posploševati, kaj je krivo. Vpliva lahko ogromno faktorjev, med drugim tudi kakšna finančna kriza. Ločitev je lahko zmaga, lahko pa je poraz. Odvisno od vzrokov za ločitev. Ampak, če avto nima več goriva in ne zmoreš prit do dodatnega, je morda res treba razmislit o kakem drugem viru energije. 🙂
To pomeni, se poboljšati, ali pa poiskati sebi primernega partnerja. Veliko parov je skupaj iz napačnih razlogov. Takšni pač prej odletijo oziroma jim “spodleti”.

Spider, razumem, kaj želiš povedati. Ampak jaz v očeh ne vidim zmage. Vidim poraz. Morda je razlika med tem, kar bi moral čutiti in tem, kar dejansko čutiš…

Zakaj finančna kriza? Večina populacije se sooča z znižanimi prihodki, z znižanim življenjskim standardom, nekateri s skrbmi, ker so izgubili službo (ali se bojijo, da jo bodo, ali da jim bodo znižali plačo,…). Vse to pa prinese do dodatnih skrbi, do dodatnega stresa, zategovanja pri družinskih proračunih (kjer se je treba domeniti, čemu se bomo odpovedali – ali moževemu piru s prijatelji ali ženini kozmetičarki ali … banaliziram…). In si predstavljam, da finančne skrbi lahko predstavljajo tudi neko breme za odnos. Morda se problemi, ki že obstajajo (in so prej ali slej v vsakem odnosu) še dodatno “obtežijo” s finančnimi in to povzroči, da eden od partnerjev enostavno klecne…

To je prvi šok. Jaz poznam veliko ločencev, ki v ločenem statusu prav uživajo.

Deloma je kriza kriva; ljudje smo vedno bolj nestrpni, naveličani vsega, tudi tistih katerih si izberemo in če oba ne vidita skupnih ciljev v bodoče, ni nič narobe, da gresta vsak v svojo pot. Dandanes smo se ljudje mnogo manj pripravljeni prilagajati, potrpeti, kakor so to zmogle pretekle generacije, morda je deloma kriv za to razvoj takšnih in drugačnih tehnologij, morda vse bolj pogoste odločitve ločitev drugih. Zakaj nestrpnost: življenje od posameznika danes kljub vsemu razvoju mnogo več zahteva kakor 20 ali več let nazaj; to se že takoj prepozna ko pridejo otroci v prvi razred OŠ, otrokom določijo številne takšne in drugačne obveznosti, dejavnosti – pretiravajo…tega nekoč ni bilo. Podobno se zgodba odvija naprej na ostalih področjih. Danes ni malo služb, kjer moraš dokazovati, da si zmožen delati najmanj za dva, potem pa nič čudnega da te do vsega ostalega mine, partner pa to doživlja kot izgubo interesa zanj pa predvsem zato greš narazen.

Mislim, da je na tem veliko. Vseeno pa je treba vsak primer obravnavati ločeno. Vedno pa bi prišli do podobnega zaključka. To so nerazrešeni vzorci preteklosti, ki v nas sprožajo negativne občutke, za to pa krivimo partnerja.

kriza pač ne poveča števila ločitev, kvečjemu je obratno. Če nimaš kam iti, se težko ločiš. Ločitve so pač sedaj v teh letih na sporedu, kot so bile pred 20 in 15 leti poroke. Ločitev je gotovo poraz, saj pomeni, da neka zveza ni uspela. Je pa seveda boljša rešitev kot vztrajati v mrtvem zakonu. Ko gledam današnje 70 in več letnike, ki so še poročeni. Večina jih je naveličanih ali pa celo sovražijo svojega sozakonca. Redki so izjeme, da se dobro razumejo. Današnji 45 letniki in letnice pa pač ne mislijo preživeti še 30 ali 40 let z nekom, ki ga pravzaprav ne marajo.

Verjamem, da si šokirana. Sem tudi jaz, ko izvem, kako je še en par izpred nekaj let, ko smo se družili, šel narazen (in ima po možnosti že nove partnerje, morda celo otroke), ampak temu jaz rečem circle of life. Ko se prvi šok pomiri, ugotoviš, da se to pač dogaja in da naši prijatelji, znanci niso izjeme. Bolje ločitev kot vlečenje mrtvega odnosa dalje kot crknjenega konja. Verjetno je moralo it nekaj res narobe, da so se odločili za tak korak. Ločitev je vseeno drugače kot zgolj razhod.

Mislim, da finančna kriza ni razlog, da grejo ljudje narazen. Ravno obratno bi moralo biti, folk bi zaradi nje ostajal skupaj, ker se stroški porazdelijo, nimaš dodatnih stroškov s sodišči glede delitve premoženja, prodaja starega, nakup novega, opremljanje, če so tu otroci, jim je treba na primeren način vse skupaj obrazložit, si drugače organizirat življenje, tako da NE, finančna kriza (po moje) zagotovo ni pravi razlog.

Gotovo pa ločenci občutijo ločitev kot poraz, še posebno če so bili dolga leta skupaj, ustvarili skupno premoženje, na tone spominov, jasno ni lahko odrezat tega dela sebe. Ampak ljudje glede marsičesa občutimo podobno, kot da smo padli na celi črti in Spider ima tukaj prav, ko pravi, da gre predvsem za prve občutke. Ko se ti poležejo, smo sposobni drugačnega uvida. Nekateri pa potem še leta žalujejo, kar je sploh narobe. Življenje gre dalje. Ne živimo zato, da si ustvarimo samo eno poglavje, ampak več njih. Ko se neko zaključi, si zližemo rane in se znova podamo na pot.

Če je sprememba edina stalnica v življenju, je potem nekako logično, da se lajf ne konča s tem, ko nekdo odide iz našega sveta. Saj tudi otroci, ko zlagajo legokocke in podrejo stvaritev, začnejo gradit znova, tokrat kaj drugega. Saj ne veš, če ne bo tisto novo poglavje bolj izpopolnjeno kot prejšnje.

Če sta oba enakega mnenja, potem je ločitev če tako rečemo “zmaga”. Če pa samo eden meni, da zveza ne pelje nikamor, je pa čisto nekaj drugega kot zmaga.

Moje mnenje je, da temu – veliko število ločitev – ni kriva finančna kriza …. ampak, ker si ne vzamemo časa sami zase in tudi ne en za drugega… to pa spoznamo, ko je žal že prepozno.

Jaz prav tako v tem vidim poraz. Nihče ne gre v vezo zato, da bo potem živel v slabem odnosu, ampak vsak gre v odnos z namenom, da bo se imel lepo ob nekom, ki ga ima rad in skupaj ustvarjal in realiziral svoje sanje.
In če to ne uspe, ob ločitvi čutimo poraz, ker nam ni uspelo realizirati, kar je bil namen samega odnosa.

Če bi bila to zmaga, potem bomo na svetu sami zmagovalci, ko bomo vsi samski. 🙂
Zmagovalci bomo, ker več nismo sposobni živeti drug z drugim ?

Ne delat iz ločitve ene hude psiho teorije – ločitev se preprosto zgodi in prav je, da dva, ki ne znata živet skupaj, gresta narazen. Pomislite vendar, kako so se naša življenja podaljšala in da je res težko zdržati z nekom 50 ali 60 let. Komur uspe – mu čestitam. Komur ne, je pa tudi pošteno, da se je ločil in se postavil na lastne noge. Ni to neka tragedija, kot da bo konec sveta. Seveda boli, ampak se da preživeti. Veliko boljše je biti srečno ločen kot vztrajati v mrtvem zakonu.

Tako, da srečno poročeni, uživajte v svojem življenju in ni treba kaj posebej sočustvovati z ločenimi. Mi vsi dobro vemo, zakaj smo se ločili. V življenju imamo eno izkušnjo več.

Ne bi rekel da je kriva fin. kriza prej bi rekel, da v teh letih pridemo do nekih spoznanj s katerimi bi morali že v štartu v odnos + danes ni več sramote, “greh” bit ločen in ljudje, ki spoznajo, da niso za skupaj gredo lažje narazen kot pa nekoč. Ali je to bolje ali ne si ne upam sodit, je pa dejstvo, da ko je enkrat zavoženo je zavoženo.
Razbit vrč ni nikoli več cel čeprav je zliman z taboljšim lepilom. Je pa po drugi strani dobro, da veš kje je razpokan in si toliko bolj previden z njim… 😉

Drugače mi je pa všeč prispodoba s šolo, ko si v novi vezi je tako kot bi ponavljal razred. Vse veš kako bo, kaj te čaka, samo ne veš če boš res izdelal. 🙂

Vse več je ločitev, ker ne zna nihče več nič potrpeti in ker so ženske finančno samostojnejše, kot so bile nekoč. Kriza po moje zmanjša število ločitev, ker je v dvoje lažje “voziti” oskubljen “domači finančni sektor”, kto pa če si sam.

Ena glavnih zablod človeštva je, da je terba v zakonu “potrpeti”.

Jap, generacije žensk so bile vzgajane v duhu, da je trepa stisniti zobe in potrpeti, tudi če jih mož pretepa, vara, če ej seks zanič, če mu komaj stoji..

Enim je ločitev zmaga, drugim poraz! Kaj je komu se mora vsak odločiti za sebe!

Meni ločitev zveni kot osebni neuspeh; ravno zato se ne bi mogla opredeliti, da gre bodisi za zmago bodisi za poraz.

Odvisno, prej bi rekla, da čas pokaže, kako je bil razhod nujno potreben. O tem ne razmišljaš povsem slučajno, ta ideja dolgo časa tli in raste v človeku. Morda kdaj pride na plano in postane to razmišljanje o prekinitvi razmerja resno, ker je odnos iz dneva v dan bolj napet in dva ne vidita več skupne rešitve. Ni vsem dano, da bi se imeli iskreno radi, da bi znali ohranjati ljubezen in se ob tem imeli tudi fajn. Po moje je pomembno to, da si lahko kasneje rečeš, da si naredil vse, kar je bilo v tvoji moči. Najhuje je, če nekdo obžaluje svojo odločitev takrat, ko nima več vpliva na razplet dogodkov.

Ločitev zaznamuje in vedno je vpletenih več ljudi, ki s tem doživijo prelomnico v svojem življenju. Če ni druge opcije kot ločitev, potem je treba to sprejeti, se pomiriti v sebi in ponovno začeti živeti.

To je normalno, nima veze s krizo. Mislim celo, da bo zaradi krize manj ločitev, saj veš, zaradi financ, brezposelnosti itd..
Tudi jaz sem doživljala to, po 35+ so se ločitve dogajale po tekočem traku.
Poraz? Kakor za koga. Če si je tip omislil novo ali pa sicer bolj redko, če je ona ušla zaradi drugega, to ni bil poraz, je bila izpolnitev želja. Kvečjemu je bil to poraz za partnerja, ki je ostal sam. Če je zakon razpadel kar tako, pa bi lahko kdo to smatral tudi kot poraz ali pa bi si končno oddahnil od vseh napetosti, ki so se nabrale tokom let.
Tu ni posploševanja in pravil.

Logično..Saj nihče ne pravi, da je treba vztrajati v nasilju ali pa biti nezadovoljen…..Je pa ljubezen bila na začetku in neka pričakovanja, ki se lahko kasneje, ko spoznavamo sebe in drugega, porušijo. In to se potem občuti kot poraz. Zato tudi boli, ko umirajo in se rušijo neke predstave…Pa čeprav so bile le iluzije….Verjeli smo v nekaj…Verjeli vase….In ni lahko, ko se poruši ta svet…
Če bi bila to zmaga, bi človek z veseljem in čimprej izbral drugega, da bi šel novim zmagam naproti…Ampak ne…Resnica je povsem drugačna….Veliko je takih, ki rabijo kar nekaj časa, da se poberejo..Nekateri nočejo nikoli več biti v vezi…Le zakaj ne, če pa je ločitev zmaga….?

Torej se je tip poročil le s tem namenom, da si bo lahko čez čas izpolnil željo in poiskal drugo ?
Odideš, če nisi zadovoljen……

slovenčki smo čuden narod, hlapčevstvo nam sploh ni tuje.
Ko pa gre za zakon je ravno obratno, tu pokažemo (predvsem moški) da nas pa ne bo nihče komandiral…..tako enostavno je to !
Gospodarska kriza bi lahko (bi lahko) povzročila da bi zakonca stopila malo bliže, se združila še z drugimi zakonci in skupaj stopili na ulice in tem barabam, ki so krizo povzročili pokazali kaj si mislijo o njih……ampak ne, hlapci, za hlapce rojeni !!!

En dober FILM[/url] na to temo. Sicer ni v zvezi s samo temo, pač pa v zvezi s citatom. Ti pa lahko da malo mislit.

Mare, nekam sumljivo nizko povprečje ima na imdbju. Si ziher da je tako dober? 😉

Torej se je tip poročil le s tem namenom, da si bo lahko čez čas izpolnil željo in poiskal drugo ?
Odideš, če nisi zadovoljen……[/quote]
Saj v tem je tudi veliko resnice. Veliko ljudi se preprosto ničesar ne nauči o sebi, ko se jim malo zatrese zemlje pod nogami, ko sem ji malo poruši predstava o zvezi, ki so jo imeli. Vztrajajo pri svojih prepričanjih in ne spoznavajo novih, zato raje nonstop spoznavajo nove ljudi. Ne prevzemajo dovolj odgovornosti nase, ko nekaj ne gre točno tako kot so si zamislili. To je najtežji del odnosov za velik del ljudi. Kar želim povedat je to, da se nekateri ljudje razidejo zaradi “težav”, iz kateri bi se drugi “zlahka” naučili o sebi kaj novega, s tem pa njun odnos postal še bolj stabilen. Večina pa le išče enega in edinega “princa”, ki jim bo omogočil, da bo odnos tekel brez osebnih konfliktov, za katere bi dejansko morali bit sami odgovorni.

Marko, a li imaš ti kakšno zelo uspešno 15-letno zvezo, v kateri si to svojo teorijo spravil v prakso?