Lep pozdrav vsem!

Že nekaj časa se sprašujem o pravilnosti ločila, ki ga uporabljam pri pozdravljanju naslovnika v mailu. Nazadnje ko sem gledal v priročnikih za korespondenco, ki sicer niso bili natisnjeni ravno včeraj, je za “Spoštovani” potrebno dati klicaj. Domneval sem, da bi v mailu lahko veljalalo enako za “Lep pozdrav”, “Lepo pozdravljeni” ipd.

Vse lepo in prav, a vidim, da vedno več ljudi uporablja “nemško” varianto, ko za pozdravom da vejico in potem v novi vrstici z malo začetnico začenja samo sporočilo.

Podobno razmišljam tudi v poslovilnem pozdravu.

Za odgovore se vam že vnaprej lepo zahvaljujem.

P.S.1
Ali vejica je vejica med “nazadnje” in “ko” obvezna?

P.S.2
Ali kdo pozna elegantno rešitev, kako pozdraviti in se posloviti v ne ravno strogo formalnem mailu (“Spoštovani!” ne pride v poštev), ne da se pri tem ponovimo (npr. Pozdravljeni!/Lepo pozdravljeni!)?

Kot opažam, so pravila glede ločil vse manj formalna. Ne bi rekla, da se opuščajo ali da je po drugi strani vse obrnjeno na glavo, zagotovo pa je kaj drugače, kot je bilo zapisano v preteklosti. Pogosto gre tudi za to, da nekaterih reči ni mogoče zacementirati, ker preprosto ni mogoče reči, edino tako je prav pa konec.

Pri pozdravih je že nekaj temu podobnega. Ja, včasih (v preteklosti) smo res pogosteje opazili zapise npr. Pozdravljeni!, Dober dan! ipd., danes pa je povsem običajno Pozdravljeni, / zanima me … Tudi meni je bližji ta zapis z vejico. Zagotovo pa ni mogoče reči, edino s klicajem je prav, z vejico pa ne ali obratno. Najslabša se mi pa zdi možnost brez vsakega ločila. Podobno tudi pri pozdravu v slovo nisem zagotovornik zapisa le Lep pozdrav, jaz vedno rada končam stavek Lep pozdrav, ta in ta (na koncu pa ni pike). Podobno napačna po našem pravopisu je možnost zapisa po angleškem/ameriškem načinu: Lepo pozdravljeni, / Zanima me > to ni običajno po našem pravopisu in za vejico naj ne bi začeli z veliko začetnico, v angleških/ameriških dopisih je pa to povsem običajno.

Vejica med nazadnje in ko je obvezna, če to narekuje pomen povedi. Če sta nazadnje in ko v enem stavku, potem vejice med njima ni (tako kot zgoraj). Če pa sta vsak v svojem stavku v eni povedi in je med tema stavkoma podredno razmerje, vejica seveda je: npr. Nazadnje, ko sem ga že trikrat opozoril, je le odšel. Podobno je še pri drugih zloženih veznikih, npr. posebno če, posebno ko itd.

Glede pozdravov pa takole – to je navadno stvar posameznika, predvsem pa tudi sogovornika na drugi strani. Jaz najraje in najpogosteje začnem z Lepo pozdravljeni, končam pa z Lep pozdrav, včasih tudi S spoštovanjem, če imam na drugi strani takega sogovornika, da mu je primerno nameniti tak pozdrav. Končni pozdrav vedno namenim glede na naslovnika, Lepo pozdravljeni na začetku pa uporabim skoraj vedno, zelo zelo redko Spoštovani, včasih v napol neformalnem položaju pa tudi kar Dober dan > z njim nekako ublažim distanco, ko se z osebo (še) vikava, ampak se kličeva po imenu, pomeni, da gre že bolj kot ne za neformalen odnos.

O, hvala lepa, Nataša, za ta izčrpen odgovor.

Ja, tudi v francoščini se za pozdravom, ki mu sledi vejica, piše z veliko začetnico. Da ne omenjam, da je pozdrav ponavadi kar “dober dan” …

Meni pa je osebno bližje pozdrav, ki se konča s klicajem. Zakaj ne vejice? Moj argument je ta, da za pozdravom znotraj besedila tudi ne bi dal vejice, razen če bi mu sledilo ime, vendar bi v tem primeru klicaj dal za imenom. Ampak če človek vidi, da nihče več ne dela klicajev, mu njegova logika nič ne pomaga, če je edini, ki še tako razmišlja. V glavnem, malo bom še opazoval, kaj se uveljavlja v praksi, potem bom pa ustrezno odreagiral. Mi je všeč, da imam zdaj že neko profesionalno mnenje glede rabe. 🙂