Ljubosumnost

lp,
s fantom sva skupaj nekaj več kot pol leta, vse nama klapa, njegov odnos do mene je super in obratno. Moti me, da sem ljubosumna. Sicer mu tega nisem povedala/pokazala (upam, da ni opazil), vendar ne vem, kako naj se spopadam s tem. Namreč, če mi kdaj ne nameni dovolj pozornosti (je odsoten zaradi svojih obveznosti), se v meni sproti val ljubosumja, češ zagotovo je s katero drugo, vendar je to ljubosumje brez podlage, saj ni nikoli drugje, kot je povedal, se potrudi zame na 1001 način in da drugim dekletom vedet, da sem jaz njegova. Ampak ne, ko me popade ta komplet ljubosumja, besa in strahu, si ne morem pomagati. V preteklosti sem bila pogosto ljubosumna do prijateljic, saj sem se bala, da me bodo zapustile oziroma se nehale z mano družit. Čeprav sem se trudila to prikrivati, se je verjetno to počasi navzven videlo in sklepam, da je za naš razhod krivo tudi to. Fanta nočem niti slučajno izgubiti, ker ga ljubim in sem srečna z njim, ampak mimo teh negativnih čustev ne morem, omeniti pa mu jih ne upam. Kakšen nasvet, kako preiti čez to? Bojim se, da bo to sčasoma postalo opazno 🙁

p.s. ; stara sva pod 25let

Ko boš velika, bo bolje:)).

Ma glej, dobro je že to, da si priznala svoj problem. Vedno pomisli, kako bi se ti počutila, če bi bila v vlogi drugega. Kako bi te ta ljubosumnost motila. In kaj imaš od tega? Nič, samo začetek v težave. Torej je pretirana vzhičenost nad vsem tem, kar počne tvoji dragi, odveč. Aja, razmisli še, koliko si zaupata, koliko sta iskrena, da se ne moreš potolažiti.

Mene skrbi tole “nočem ga NITI SLUČAJNO izgubit”. Sprejet moraš možnost, da se ti to lahko zgodi. Vsi mi smo kdaj v življenju koga izgubili in šli naprej.

Mene skrbi tole “nočem ga NITI SLUČAJNO izgubit”. Sprejet moraš možnost, da se ti to lahko zgodi. Vsi mi smo kdaj v življenju koga izgubili in šli naprej.[/quote]

Točno. Ko se boš sprijaznila s tem, torej z možnostjo izgube, ti bo lažje tudi z ljubosumjem. Življenje se z razhodom ne konča. Je pa težko. Ne obremenjuj se kaj bo in kako bo, raje delaj na odnosu zdaj in uživaj v njem.

Ljubosumje se ne izbije s tem, da si že na pol priznaš, da bo ta človek slej kot prej odšel. Ne delaj si tega, ker drugače se boš težko predala, mu zaupala, bila z njim, ker te bo skoz opozarjal nek glasek iz ozadja, da si v zgodbi, ki ima nesrečen konec. Ljubosumja se loti na način, da se še bolj zbližata, si zaupata in dopravljata dvome, ki bi sporžali ljubosumje.

Nihče ni rekel DA BO ODŠEL, ampak da vedno obstaja možnost.

Avtorica – kako si pa ti lahko zase 100 % prepričana, da ne boš spoznala nobenega drugega in zapustila tega fanta?

Ljubosumje je posledica nizke samozavesti zaradi katere si nekoga lastiš, ker ti predstavlja neko “berglo” brez katere ne bi mogla živeti…. menda. Zaradi tega bi rada imela “popolno oblast” nad njim in bi se potem menda počutila bolj varno, ko bi ga imela v oblasti. To pa ni več ljubezen ampak posestniški odnos, tega si pa nobeden od vaju ne želi ali pač?

Ja, obstaja možnost, saj ona se boji te možnosti, zakaj bi jo potem še dodatno obremenjeval? S tem samo vzpodbujaš tisto, kar se v njej že dogaja.

Popravek :)

Zdaj se ukvarja le s strahom, ali bo njej ostal pri njej. Dvomim da utegne razmišlajti še (že) o tretjem. :))

Psihoterapija ali kaj podobnega, morda razgovor s kliničnim psihologom , ker to je bolezen.
Saj razumsko sama veš, da to ni prav, si tudi napisala, ampak ko te “prime”, si enostavno ne moreš pomagati. Tako da sama zavest o tem, ti dejansko ne koristi dosti (lahko še sicer poskusiš s kakšnim dodatnim gradivom), če nenadzorovana čustva hipoma privrejo in nekih “temnih kotičkov” tvoje zavesti in povsem preplavijo razumsko razmišljanje z nekimi zmotnimi predstavami in strahovi.

kika836,

ko se pojavi naval besa, jeze, ljubosumja – kaj bi ti pomagalo, da bi se čutila ljubljena? Pišeš, ko ti ne nameni dovolj pozornosti, ko je odsoten…, postaneš ljubosumna. Toliko staviti na eno osebo in položiti svojo srečo v njegove roke! Ja, to “zmore” samo zaljubljen človek. Ali pa nekdo, ki se bo moral še natrenirati v tem, da je v stiku s sabo, da več pričakuje od sebe in manj od drugih.

Najlepša hvala za vaša mnenja in komentarje 🙂

Mislite, da bi bilo ok, da mu povem? Sicer ne vem, kako, da ga ne bi prizadela. Na začetku zveze so bila ta čustva ljubosumja močnejša, zdajle po določenem času partnerstva sicer izgubljajo moč, vendar so še vedno tu. Mogoče bi poskusila ob trenutku tega vala kakšne vaje za sprostitev?

Tako ali tako ljubosumnosti ne boš mogla dolgo prikrivati in je zato bolje, da mu poveš, da bo lažje razumel tvoje odzive, da ne bo prišlo do nesoglasij in konfliktov samo zato, ker si ne upaš priznati to, kar čutiš.
In vsak odnos se gradi na zaupanju in če mu ne zaupaš, samo potenciraš svojo ljubosumnost in strah pred izgubo partnerja.