Ljubosumna na fantove prijateljice

Partner je tisti, ki mu manjkajo tiste lastnosti, ki jih najbolj pogrešamo, pa z njim vseeno vztrajamo in redno seksamo. Prijatelj je tisti, ki ima vse tiste lastnosti, ki bi jih moral imeti partner, pa z njim ne seksamo. Predvsem je pri prijatelju pkmembno, da je vedno pripravljen poslušat naše jamranje čez partnerja :-))))

Večna tema o lasnih občutkih, ki jih doživljamo ob bližnjih.

Na tem mestu se jaz sprašujem, kaj je še “zdravo”. Da si rad z nekom ves čas, lahko pomeni dve stvari. Ali potrebuješ za svoj mir občutek kontrole, ker je pač partner večino časa ob tebi in mu edino tako zaupaš. Ali je možno biti z nekom ves čas tudi, če mu popolnoma zaupaš, se pravi, da je želja po tem, da je čutimo tudi veselje in hvaležnost. Potem se vprašam, ali morda čutimo to hvaležnost le zato, ker v resnici ne zaupamo in imamo te občutke le zato, ker smo hvaležni za mir, ki ga ob tem čutimo. Je to sploh dobro, zdravo za nas, takšna navezanost?
In potem druga skrajnost, partnerji, ki majo veliko časa tudi zase, za druge ljudi in so skupaj precej manj časa. Tu se vprašam, ali gre resnično za takšno zaupanje, da ni potrebe po druženju ali pa gre v resnici za občutek varnosti, da naš status ni samski, potrebe ali pa želje po druženju s partnerjem pa nimamo in so nam ljubše druge stvari, hobiji in družba, kjer partnerja ne jemljemo s sabo.
Verjetno je v prvi vrsti najti nekoga, ki ima podobne želje, torej če sami čutimo, da potrebujemo veliko partnerjeve bližini, se bomo bolje razumeli in lažje shajali z nekom, ki ima podobne želje. In seveda enako velja za drugo “skupino”. Pri tem pa se mi zdi pomembno, da drug drugega ne prilagajamo svojim potrebam, temveč mu dopuščamo svobodne odločitve. Pomembno pa je tudi, da izražamo lastne želje, tako da parner ve, kje se nam lahko približa (ali oddalji), če se mu zdi, da to lahko stori brez muke.

Ja klasično razmišljanje, ki je meni prilično tuje. Partnerstvo ni prijateljstvo plus fizična privlačnost, partnerstvo je v osnovi nekja drugega, to je drugačna vrsta ljubezni. Partnerja čutiš, prijatelja pa imaš rad, enkrat ljubiš z dušo, drugič s glavo…ne bova se razumela, se mi zdi… pač mislim, da lahko imaš s prijateljem kaj skupnega, česar partner ne razume. Namreč če se ne razumeš, je bolj kritično za prijateljstvo, v tem smislu je prijateljstvo bolj iskreno, pri partnerstvu se nesoglasja korigirajo z erotično privlačnostjo, pa še vedno ravnaš bolj v rokavicah…
Pred časom sem imela dobrega prijatelja, o fizični privlačnosti sploh nisva razpravljala, ker za to enostavno ni bilo prostora, ali časa, kakor hočeš– pa čeprav sva bila oba samska in on ne izgleda slabo, jaz pa itak ne ccc– v kakšni stvari sva se razumela boljše kot kasneje z bivšim fantom. Čeprav, ko sva začela s fantom, sem na nek način začela opuščati stike s prijateljem; se mi je s fantom odprl nov svet, in četudi je bila stvar od vsega začetka verjetno obsojena na propad, sem ob njem začela verjeti v neke ideale, v katere prej v nekih prijateljstvih ali pač sama kot takšna nikoli nisem… in potem ko sem to nehala ob njem, je bilo konec.

Sicer me pa tu čudi, da ima ta fant vendar toliko prijateljic, na novo začenja zvezo, otroka ima, in čas za pijačke, torej rabi neke odnose z drugimi… ali pa je to odgovor na to, da jo je še pred dvema tednoma tako zelo utesnjeval…?[/quote]
Mogoče pa je vsa stvar toliko preprostejša in te “prijateljice” niso prijateljice, ampak ženske s katerimi hodim na občasne pijače ali pa kaj zanimivega skupaj počnemo zaradi skupnih interesov…in imam na koncu le eno prijateljico 🙂 Pač fora je, da znam biti malo hladen, če človeka zares ne občutim in lahko dopustim, da se večletna “prijateljstva” ohladijo…in so potem v kočni fazi ti ljudje le osebe, ki so v tem trenutku v tem prostoru v mojem ožjem krogu. Hmm, mogoče imam pa res bolj malo iskrenih prijateljstev 🙂

Jaz mislim, da ko si v zvezi, drugih iskrenih prijateljstev ne potrebuješ. Če si seveda v tej zvezi s svojim partnerjem iskren. To pomeni, da vse dvome, ki jih imaš rešuješ (tudi) z njim oziroma mu(ji) jih zaupaš. Tudi, če se je(ga) ne tiče. Recimo, da gre za poslovne, kjer ti ne more svetovat, pomagat ali pa vsaj misliš, da ti ne more.
To seveda ne pomeni, da nimaš zraven še drugih prijateljev, ampak mislim, da mora bit vedno partner prvi, ki bo zvedel za naše občutke, dvome in seveda tudi veselje, ki ga doživljamo v različnih življenskih situacijah. Ne mislim, da mora bit tako, ampak treba je enostavno čutit željo po tem, da se lahko to mirno izvaja. Mislim, da se tako gradi medsebojno zaupanje. Če težave rešujemo izven odnosa, pa v partnerskem odnosu ne vidim zaupanja. Pomeni, da mu ne zaupamo, zato nas njegovo mnenje ne zanima ali pa ne verjamemo vanj, kar pa po mojem mnenju nikoli ne prinese željenega miru v nek odnos. Ko pa tega ni, se tudi predati ne moremo in če ne moremo predati, so občutki vse prej kot bogati in osrečjujoči. Seveda pa smo v tem primeru tudi manj ranljivi. Ampak, kdor zaupa, bo nagrajen, kdor ne, bo večno živel v rahlih dvomih, hkrati pa ne bo nagrajen z vsemi tistimi občutki hvaležnosti in veselja, ki ga občutmo ob nekom, ki mu popolnoma zaupamo. V prenesenem pomenu pomeni, da mu izročimo svoje srce.

Marko, lepo napisano. Zadel si bistvo. To, o čemer pišeš, je ideal. Sprašujem se, do katere mere resnično obstajajo ideali? Govorim na dolgi rok, v neskončnost. Če je nekdo tako močno zapisan v srcu, mu pripadamo in on nam, a hkrati je vsak osebnost zase…zakaj se nam rišejo stranpoti? Zakaj ne more pravljica uspevati, če je to recept za lepo, iskreno, mirno življenje?

@Marko: “mislim, da mora bit vedno partner prvi, ki bo zvedel za naše občutke, dvome in seveda tudi veselje, ki ga doživljamo v različnih življenskih situacijah”

To že, ampak jaz čutim “potrebo” o tem govorit z večimi ljudmi, ne izključno s svojim partnerjem. Večimi ljudmi mislim dobre prijatelje. To nima veze, da partnerju ne zaupam, ampak sem taka že od nekdaj, po drugi strani pa se mi ne zdi pametno celega svojega čustvenega sveta obesit samo enemu človeku. Naš partner ni naš ventil, ne jama za izražanje naših nebuloz, vsega, kar skreira glava. To bi bilo čisto prenaporno zanj. Zato pač pozornost razdelim tudi drugam. Morda kak prijatelj/ica bolje razume nek moj segment in zato z njim/njo lažje in z veseljem to delim, debatiram, zapletam, razpletam, kot da bi s tem obremenjevala partnerja, ki ga dotična stvar recimo ne zanima.

Probleme se seveda rešuje znotraj partnerstva, govorim za druge stvari, tudi hobije.

Partner je tisti, ki mu manjkajo tiste lastnosti, ki jih najbolj pogrešamo, pa z njim vseeno vztrajamo in redno seksamo. Prijatelj je tisti, ki ima vse tiste lastnosti, ki bi jih moral imeti partner, pa z njim ne seksamo. Predvsem je pri prijatelju pkmembno, da je vedno pripravljen poslušat naše jamranje čez partnerja :-))))[/quote]hehe boom, saj bi še napisala, da je to čisto v skladu s tvojo rahlo materialistično miselnostjo, pa vseeno mimo tega, in glede na tvoje izkušnje, verjetno imaš več kot prav…

Verjamem, da si takšna. Ampak, jaz se ob partnerki ne počutim kot ventil. Želim, da mi pove vse, rad bi, da mi pove vse, lahko sem ventil, če se lahko tako izrazim, ampak ne počutim se kot ventil, počutim se kot bitje, ki razume in sočustvuje, ker mu ni vseeno. Nikako mi to ni niti malo naporno. Vse to jemljem tudi kot šolo zame (če se že res pojavi kak občutek napora). In vesel sem, če ona čuti ob meni enako, zelo vesel in hvaležen. Sem pa tako tudi nekoč razmišljal, kot je zgoraj opisano in ni mi bilo všeč.

No, to sem spregledal. Probleme se seveda rešuje znotraj, kaj pa so problemi, ki spadajo noter med oba in kaj ne. Ok, če dobim v službi neko nalogo, za katero ne vem kako bi se je lotil, je verjetno s tem res ne obremenjujem, razen, če bi jo zanimalo. Kar se pa tiče odnosa, ki je povezan z občutki v samem odnosu do partnerke, pa obvezno samo z njo.

Evo, pa se oglaša avtorica:) Madona sploh nisem do danes videla, koliko odzivov je bilo na moj post. Najprej naj povem, da ima prav ferbčna, ki je rekla, da sem imela pred 14 dnevi občutek, da me bo fant dušil itd..pred enim mesecem sploh nisem vedela, ali naj bom z njim ali ne, sedaj pa sem tako zatreskana, da se mi meša :))

Naj povem, da partnerja res šele spoznavam, ugotovila sem, da ni nikakršna copata, kot sem to mislila na začetku, je pa res, da me ima zeloo rad, to mi kaže z besedami in dejanji, tudi jaz pa sem v tem času razvila do njega zelo močna čustva. Spremenil se je tudi moj odnos v smislu prijateljev, druženja itd..še vedno se družim, ampak večino časa, ko ga partner ima, ko ni v službi (jaz sem brez službe trenutno 🙁 ) sem z njim oziroma poskušam biti z njim. Opažam, da sem avtomatsko začela omejevat svojo svobodo, pač v smislu da sem raje z njim kot sama ali da s prijatelji, čeprav jih nisem dala čisto na stran. Tudi on me je zadnjič predstavil dvema prijateljicama, ko smo se srečali, sicer pa ni bil več z nobeno na pjači ampak sva večino časa res skupaj. Pogovarjala sem se s punco njegovega brata, ki pravi, da me ima res rad in da bo sčasoma tako stike s priajteljicami omejil sam od sebe, ker ga pač tako samo od sebe vleče v to…

Nikoli pa mu nisem rekla, da ne sme imeti prijateljic, da se ne sme družit z njimi ali da kam ne sme it in mu tudi ne bi, ne glede na moje ljubosumje. Sem mu povedala, da mi ni vseeno ampak omejevala ga ne bi. Pa še to, so ga povabile na morje prijateljice, več njih, in je vsem povedal, da ne gre, tako da sem kar pomirjena sedaj 🙂

hvala vsem za odgovore..bom še malo naštudirala vse skupaj, pa se še kaj oglasim:)
LP