Ljubimo s srcem ali glavo?

Na nek način se kr strinjam. Zavedam se, da smo ljudje različni in nimam ga namena spreminjat, le rada bi, da mi ljubezen morda izkazuje na bolj očiten način, vendar ga v to ne morem prisilit. V sebi sem prepričana, da me ima rad, a vseeno mi manjka tisto nekaj, da sem 100%. Skoz ponavlja,da če me 3x dobi na laži, da je konec. Namreč ogromno mu pomeni zaupanje, iskrenost..tudi meni, zato ga pri tem razumem, a vseeno ne dovolj, da si nekoga pripravljen zapustiti, zaradi stvari ki so premostljive in ki se jih da rešiti, se pogovoriti,..tako da mi bodo določene stvari očitno za zmeraj ostale uganka. Upam na najboljše…

Danes je dež, jutri bo morda že sonce?! 🙂

Bodite pridni..

Kaj to pomeni, da njemu zaupanje pomeni še več kot tebi. Se bojiš, da bi te trikrat dobil na laži? Če ti iskrenost in zaupanje res toliko pomenita, potem pač ne lažeš in problem je rešen. Torej je problem v tebi?

Problem je v tebi Marko, ker si postavljaš toliko nepomembnih vprašanj, ki nimajo prav nič opraviti s tvojim življenjem, v katerem si bojda najsrečnejši človek na svetu.

Kaj to pomeni, da njemu zaupanje pomeni še več kot tebi. Se bojiš, da bi te trikrat dobil na laži? Če ti iskrenost in zaupanje res toliko pomenita, potem pač ne lažeš in problem je rešen. Torej je problem v tebi?[/quote]
Za ženske je značilno, da delujejo bolj čustveno in ne tako stroko logično. V tem primeru je avtorico strah njegove razumskosti in s tem pomanjkanja ostalih čustvenih komponent, ki so značilne za mame, ki niso tako dosledne in rade popuščajo.
Očetje so pri vzgoji ponavadi veliko bolj strogi in dosledni kot mame, pa čeprav imajo ravno tako radi svoje otroke. Seveda pa zgleda, da jih majo mame bolj rade, ker več dovolijo. Zato mamina ljubezen zgleda bolj globoka in srčna.

Mislim, da jo je strah tega, ker fant sploh razmišlja oziroma govori o tem, da bi jo zapustil, zato se ne čuti dovolj varne ob njemu. Ampak v resnici bi se tudi on rad varno in spoštovano počutil ob njej, zato ji je tudi povedal, da si želi iskrenost. Bolje, da jo opozori, kot da kar naenkrat izgine brez “opozorila”. Tako on razmišlja. Čeprav taka opozorila na začetku lahko vzbujajo dvome, so le odraz nezaupanja oziroma nepoznavnja partnerjev med seboj.

Same besede niso toliko problem, kot sam način izkazovanja ljubezni. To je tisto, kar v njej prebuja dvome. Če čutiš, da te nekdo ima rad, se ne sprašuješ ali tistega dovolj poznaš, saj je ljubezen kot gonilo, ki nas žene naprej. Če pa tega ni, pa razmišljaš ali je pravi, resen…..

Težko je govoriti o “nepravem” načinu izkazovanja, ko pa je lahko vsaka beseda že tudi izkazovanje. In če ti nek stavek (kot je ta o lažeh) vzbudi dvome, lahko temu rečeš, da je način izkazovanja čuden. Saj če imaš nekoga res rad, mu nimaš potrebe “grozit” na tak način. V resnici pa gre le za slabo razumevanje/poznavanje drugega in tega, kar se skriva za njegovimi besedami, ki vzbujajo dvom. Gre samo za nezaupanje, ki nastane zaradi nerazumevanja, torej nepoznavanja partnerja.

Seveda pa po drugi strani gre tudi pri njemu za nezaupanje. Saj, če bi zaupal njej, ne bi rabil uporabiti takšnih besed. Posebej, če ima tak človek slabo izkušnjo, kjer so bile posredi laži, se ta dvom (strah pred tem, da bi se ponovilo) slej kot prej pojavi. Pomembno je le, kaj z njim naredimo. Lahko ga izrazimo, lahko pa ga tudi obdržimo v sebi in preprosto zaupamo. Odvisno kako sigurno se nekdo počuti.

Saj na začetku veze tako ali tako ne poznaš drugega. Vendar to ni tako pomembno, saj je ljubezen ali zaljubljenost tista, ki nas sili k temu, da ga spoznamo.
Če pa ni ljubezni ali pa je ne čutimo, ker jo drugi izraža na nam tuj način, potem se začnemo spraševati kdo je, kako razmišlja in če se sploh splača spoznavati naprej.

Robi.. močno se stinjam s tabo o nepoznavanju. Seveda je ljubezen gonilo, ki nas vodi naprej, da človeka spoznavamo, če pa ne “dobimo” ljubezni, smo v dvomih in se začnemo spraševati..Marko..glede nezaupanja..hmm, res je imel v pretekli zvezi slabe izkušnje, a še zmeraj se mi zdi neumno, da mi pogojuje in “opozarja”, da če me dobi na 3lažeh, sva končala. Pač očitno smo res tako zelo različni, ampak jaz si ne znam predstavljati, da bi trpela in nekoga pustila zaradi 3laži. Seveda če bi se to nadaljevalo in če bi bile res velike laži, prikrivanje,..potem bi tud sama nardila konec, ampak o nekih malenkostih, skozi katere pa lahko vsi gremo, mi pa ni ravno razumljivo. Tukej so potem spet vprašam, koliko me ima zares rad, da bi to naredu s tako lahkoto in me pustil, če bi se mu zlagala neko malenkost, bodisi zaradi strahu, bodisi ker mu še določenih stvari nisem pripravljena povedati,..Sam je rekel..ful te imam rad, ampak nimam te pa toliko rad, da bi prenašal laži, takrat bi končala. Moti me to, ker se mi zdi, da ima stvari nekako sprogramirane in ne želi se prepustiti naključjem. Tud sam pove po kolikšnm času si želi poroke, družino ustvart,..torej ima vse nekako “splanirano” in tukaj se pri meni pojavijo dvomi. Sicer ko sva skupaj, mi pokaže ljubezen, čeprow ne tolk z besedami, ampak bolj s crkljanjem, čeprav to zmer pol vodi v seks..Upam da sm v redu napisala, da je vse razumljivo.

“Življenje je platno, ki ga barvamo sami!”

Solzica2, razumem tvoj strah, razumem pa tudi njegovega. On prav tako razmišlja, koliko ga imaš resnično rada, če imaš potrebo prikrivati male laži. Iz malega raste veliko. Poleg tega, kar je za tebe mala laž, je lahko za njega velika. On je samo izrazil svoj strah. Mogoče res ne bo štel laži in potem kar odšel z lahkoto. Želi ti samo povedat, da če mu imaš potrebo lagati, ga očitno že nimaš dovolj rada. To je njegovo prepričanje, ki temelji na strahu pred tem, da ne bi bil sprejet s tvoje strani, kot se mu je to že zgodilo.
Menim, d v odnosu, kjer vlada zaupanje, ni potrebe po lažeh. Problem nastane v odnosu, kjer (še) ni zaupanja in je lahko za nekoga laž nekaj, kar je v resnici le napačno razumevanje drugega. Tako te lahko on obtoži laganja, v resnici pa sta se le narobe razumela, kar je tudi lahko pogosto na začetku nekega odnosa.

Ampak, če ima nekdo salbe izkušnje in občutek prevare zaradi laži ter izkoriščanja, potem bo, oziroma je, ta oseba zelo pazljiva ter hkrati že malo obsesivna in lahko v vsaki stvari že vidi razlog za prevaro in laži.
Zraven takšne osebe zna biti naporno, ker si vedno v strahu, da te bo nekdo zaradi slabih izkušenj, obtožil za karkoli.
Ta fant ravno zaradi takšnih izkušenj, kot jih je imel, ne upa ljubit bolj pristno, ker je v ozadju strah.

Se strinjam Robi. Lahko je naporno, ker imaš občutek, da ti partner ne zaupa, čeprav se ti zdi, da sam nisi storil nič narobe. Čeprav sam menim, da nekomu, ki je dovolj siguren, to ni napor, ampak pot, ki jo morata prehodit. Napor je tistemu, ki ne ljubi oziroma tistemu, ki (še) ne razume drugega.
Vendar pa skoraj ni človeka, ki ne bi imel kakšne slabe izkušnje (razen, če je prvič v zvezi), zato ima vsak na nekem področju nek strah, ki ga mora premagat sam oziroma lažje s partnerjem, če ga je ta pripravljen razumet. To ne pomeni, da dopušča(mo) obtoževanje, ampak, da smo pripravljeni svoje občutke zaupati na kulturen način, preden obtožimo drugega.