Ljubimo s srcem ali glavo?
ti imaš resne osebnostne težave, da zahtevaš od nekoga da ti izkazuje čustva še ni tvoj največji problem, tvoj največji problem je, da zahtevaš točno dolečen izraz čustev , ki se mora skladati s tvojimi pričakovanji in ker tega ni, ti enostavno potegneš zaključek, da to pa ni ljubezen….si le žejna riba v morju ljubezni…imaš prav ko praviš da ljubezen ni zgolj in samo mehanika možgan, ko jo opisujejo nekateri veleumu tule gor, ljubezen je odnos, ne pa mehansko stanje, ljubezen ni oklepanje nečesa, (tako kot se ti oklepaš in zahtevaš izraze njegove ljubezni), ni obešanje na nekoga in nekaj kot ti to počneš…ljubezen je drugega videti takšnega kot je, ne pa zapolnjevanje naše samote in praznine, ni odvisnost od drugega kot je pri tebi…ljubezen je svobodno srce in odprtost duha ki jo ne utesnjuje poželjenje, lastninjenje itd….
Višek neljubezni je nekoga obtoževati, da ima osebnostne težave, ker se sprašuje o smiselnosti zveze z nekom, ki izraža ljubezen na način, da drugega ne doseže.
Če nekdo zatrjuje, da ljubi, ima rad, drugi pa ob njem hira, se je prav in dobro spraševati, kako da sporočila silne ljubezni do drugega ne pridejo.
Pa saj ni problem le v fantu. Težava je v odnosu, odnos gradita oba. Težava je v obeh. On verjetno res pove z besedami, kar misli, da je je potrebno kdaj pa kdaj povedat. Težava je, ker tega zaradi svoje negotovosti oziroma tudi njene negotovosti, ki njega spravlja v še večjo negotovost, ne čuti resnično. Bila je verjetno zaljubljenost, ko je ta minila, je ostala le še neka praznina, v bistvu samo še prazne besede. Strah zaradi negotovosti blokira čustva, pri obeh, zato drug drugega ne začutita, se ne zmoreta povezati.
Da je pa nekdo bolj ali pa manj analitičen, pa sploh ne. Vsi smo analitični, vsi bi radi razumeli, le da se eni dokopljejo globlje, drugi pa ostanejo bolj pri površju. Tisti, ki si globlje, se tistim bolj na površju zdijo preveč analitični, samo zato, ker imajo več za povedat. Saj tudi več razumejo.
Tako je. Danes je moderno rovariti po sebi in se mrcvariti in iskati vzroke neuspešne zveze pri sebi. Če človek to osvoji in se prepričuje, da mora očitno nekaj delati drugače, to ni več on (izjema so raznorazni ekstremi). Ne, biti je treba to, kar si in se potruditi poiskati kompatibilnega človeka. Zveza, v kateri se kar naprej nekaj sprašuješ in ne moreš biti sproščen, je obsojena na propad. To pa ne pomeni, da je s partnerjema kaj narobe; pomeni samo to, da nista za skupaj.[/quote]
In na koncu ugotoviš, da sploh nisi za resno vezo…:)
Seveda je najlažje iskati razloge pri drugih, biti neodgovoren in v upanju, da najdeš bolj ali manj popolnega.
Vso srečo.[/quote]
Robi, nimaš prav. Ne govorim o nobenem iskanju popolnosti, ampak o tem, da v zvezo ne greš takrat, ko naj bi bil čas za to ali ko imaš dosti samskega življenja, ampak takrat, ko spoznaš bitje, s katerim želiš biti, ne moraš biti. Če si že na začetku poln dvomov in se prepričuješ, da idealov itak ni in da je problem v tebi, potem ne vem, kaj imaš od take zveze. Nič, razen tega, da si si naložil breme, ki ga zmeraj težje nosiš. Ni pošteno – ne do sebe in ne do partnerja.
Ljudje, ki so v srečnih zvezah, ti ne bodo nikoli rekli, da iščeš nemogoče, ker te še kako dobro razumejo.
Mogoče kdo koga sili, da mora biti v vezi ? Ali prisilil, da mora iti v vezo ?
Pa saj o tem sploh ne teče debata, da je kdorkoli v vezi po sili.
Na vezi, na kateri se ne dela in ne razmišlja ter ne rešuje težav, pa tako ali tako ne more dolgo trajati. In če ti reševanje težav predstavlja problem, potem res iščeš popolnost ali pa si raje samska.
Mogoče kdo koga sili, da mora biti v vezi ? Ali prisilil, da mora iti v vezo ?
Pa saj o tem sploh ne teče debata, da je kdorkoli v vezi po sili.
Na vezi, na kateri se ne dela in ne razmišlja ter ne rešuje težav, pa tako ali tako ne more dolgo trajati. In če ti reševanje težav predstavlja problem, potem res iščeš popolnost ali pa si raje samska.[/quote]
Vse to vem, ampak najbrž ni smisel dobrega partnerstva maksimalno prilagajanje in delanje na zvezi. Temelji morajo biti trdni.
Smisel je res ljubezen in sprejemanje. In če odnos temelji na ljubezni, potem tudi prilagajanje ni ovira. Težava nastane, ko prevladajo občutki nesprejemanja.
Pa saj to je tako ali tako jasno….
Gre se bolj za to, da imajo največ težav v odnosih tisti, ki niso pripravljeni na nobeno prilagajanje. In sicer zato, ker že v osnovi v sebi ne nosijo ljubezni in spoštovanja, Zato že majhno prilagajanje pomeni ogromno nesprejemanja.
če bi izhajal iz statističnih podotkov, potem je vsaj 2/3 do 3/4 ljudi v starosti 30 +/- let, iz enostarševskih družin, družin ločenih staršev z novimi partnerji/kami staršev … sem lahko prištejem še otroke istospolnih parov/družin.
V čem je potem smisel iskanja “zvez do groba in naprej”?? — saj so od doma navajeni, da je partnerstvo “nestabilna” zveza
Gre se za občutek varnosti. To pa nam je prirojeno. Vedno težimo k temu, da najdemo varnost. Tako čustveno, kot materialno.[/quote]
tole me sominja na čase Yuge, sicializma, “varnih služb”, skrbi, da vsakdo dobi streho nad glavo, tekočo vodo …
ampak “sistem” smo pa rušili s fušanjem, švercanjem, podkupninami, izskanjem in izkoriščanjem znanstev, menjavo uslug, ki so bile v opisu “del in nalog” delovnega mesta … potomstvo “švercarja” Martina Krpana pa o občutku varnosti ????
Kot, da se doma nihče ni ničesar naučil, ne spoštuje svojih korenin ..
Saj tudi s fušanjem, švercanjem itn. ljudje iščejo varnost. Problem je v tem, ker so to sebična in do družbe neodgovorna dejanja, ki imajo običajno kratkoročen učinek, posledice pa potem nosijo tudi drugi (verjetno pa tudi mi sami), vendar lahko pridejo z zamikom.
Kako bo pa odrasel moški sposoben pokazati svoja čustva, če je že v otroštvu od različnih ljudi slišal: “Ooo, takole velik fant, pa takole joka, to se pa za takega fanta že ne spodobi…”?
Punčkam je dovoljeno kazati čustva, saj naj bi bile šibkejše od fantkov, medtem ko je fantom potrebno že zgodaj vcepiti (totalno zgrešen) koncept pravega moškega, ki je trden in pogumen, in mu je s tem odvzeta možnost, da bi se svoja čustva sploh naučil izkazovati.
…in grozljivo je, kako pogosto ženske, ki svojim partnerjem očitajo ravno neizkazovanje čustev, identično zjebejo svoje sinove.
Težko, res. Sicer pa tako, da se bo nekoč morda vprašal, kaj pa če vse tisto o joku le ni res, tako kot ni bilo tisto o božičku. Ko bo dojel, da starši tudi niso vsega naredili prav in ko bo lahko podvomil tudi v njihova prepričanja. Ko bo dojel, kaj je tisto, kar dva poveže in da je to tudi izražanje občutij in ko se le teh ne bo več sramoval.
Sicer pa sta tako jok, ki ga ponavadi “uporabljajo” ženske in jeza, ki jo pogosteje koristijo moški, lahko v očeh nerazumevajočega človeka le orodje za vzbujanje slabe vesti pri drugem, ki potem to razumejo kot manipuliranje.
V resnici pa gre najpogosteje le za odziv posameznika ob občutku nemoči oziroma strahu.
Zveze so itak večinoma ekonomske skupnosti, kot je gupi omenila. Naštevanje kriterijev, lepo desno. Naj ima to, naj ima ono. Eno samo prilagajanje, preračunavanje. Ljudje živijo v ekonomskih skupnostih, da niso sami in osamljeni in ker dva lažje plačata položnice, kot en. Takšne ekonomske skupnosti seveda niso nič romantičnega. Romantično-iskren odnos si vezan dedec najde v svoji ljubici, ženska pa v ljubimcu.
Ne morš bit oboje. Al si lover, al pa cepec-provider .
Kriva sta njegova starša, ker sta to nežno dekico dala prat na lev program…posledično njo dodobra zebe, ker se je cel skrčil in jo ne zmore dovolj ogreti… mogoče sta pa kriva vseeno njena starša, ker ima po mami predolge noge in ji fant ne more sploh slediti, kaj šele da bi skupaj z njo hodil »rame uz rame« … ;D
Forum je zaprt za komentiranje.