Ljubimo s srcem ali glavo?
To je tako kot, da bi rekel “avto se premika zato, ker ga poganja motor”. Tako bi razložil otrok, ki še ne razume delovanja vseh sestavnih delov. Mehanik pa ti bo v detaile razložil (beri: racionaliziral in analiziral), kaj vse se zgodi znotraj motorja, zato da se avto lahko premakne.
Ti nisi zmožen razumeti, da gre samo za racionalno razlago enega ali pa drugega procesa. Saj nihče ni rekel, da je proces isti in da ljubezen deluje isto kot avto. Ljubi bog, tako preprostih stvari pa res ne bom razlagal, kot da smo v vrtcu. :))
To je res, da tisti trenutek, ko čutimo ljubezen ali jo živimo, ne čutimo želje, da bi jo razlagali. Preprosto zato, ker se predamo občutkom in jih analiziranje lahko le zmoti.
Potreba po analiziranju pride iz našega uma, ki želi vse razumeti in manipulirati ter si lastiti lepe občutke, kot tudi ljubezen.
Spider govori o zaljubljenosti, ne pa o ljubezni, če se ne motim. Verjetno je pa že kar dolgo od tega, odkar je bil zaljubljen. Jaz tudi zaljubljenosti nisem razlagal pri 19-tih, kaj šele o ljubezni. :)) Nisem imel pojma, kaj se dogaja in kako. :))
Srce ne čuti brez razuma. Če vegetiramo je popolnoma vseeno, srce nas sicer ohranja pri življenju, a vendar ničesar ne občutimo. Družba nas prepričuje, da ločujemo razum od srca. Družba nas uči, da v ljubezni potrebuješ dobršno mero previdnosti, preudarnosti ipd. in se s tem zavaruješ pred katastrofalnim razočaranjem. Družba pravi, da ljubezen potrebuje tako srce kot razum, tako mehki kot trdi del v nas.
V bistvu je ljubezen zelo preprosta, sami si ustvarjamo nove in nove trivialne situacije, da lahko razmišljamo o tem, kako smo odvisni od razuma, ki ga narekuje družba. Meni je čisto vseeno, če partner čuti iz pete, samo da se imava rada:).
Razum je zgolj koherenca valovanja preračunljivosti – velikokrat popačena linearna funkcija kompromisa med strahom in kar se zdi “najbolj primerno”. A “najbolj primerno” ni vedno najbolje. Kar se na prvi pogled zazdi strupeno, se lahko kasneje izkaže kot zdravilno, kar sprva izgleda kazen, se lahko kasneje izkaže kot nagrada in obratno.
Čeprav se sliši klišejsko – srce je večdimenzijsko in vedno ima prav, čeprav včasih ne moremo razumeti teh nagnenj, impulzov, dejanj in odločitev. je onkraj razumevanja.
Hvala vsem za mnenja, komentarje, moram reči da so vsi odgovori po svoje zanimivi in dobivam delček informacij, da lažje razumem. Je pa pr men tko..imela sm enga partnerja, s katerim sva bila skupaj 7let, oba sva bila bolj čustvena in sva si to tud izkazovala, tako z besedami, mimiko, s pogledi,..danes tega partnerja s katerim sem, lahko rečem, da me privlači, mi je všeč, ga imam rada, a sem zelo zmedena. Na nek način blokira moja čustva, da se mu ne morem še bolj odpreti, saj ne razumem njegovih čustev in se bojim zaljubiti preveč, saj ne vem natanko kam bojo njega vodila njegova čustva. On mi razlaga, da vse čuti v glavi, sam v glavi pomoje ni čustev..jst si razlagam takole….srce so čustva, glava je razum,..v glavi si težko rečemo, danes pa ne bomo slabe volje in da se to dejansko zgodi ali pa, ne bomo imeli nekoga radi, ker si tega ne zasluži,..pač zdi se mi, da čustva vseeno prihajajo nekje globlje iz nas. Iz glave prihaja morda le želja biti z nekom, ker je lep, ker je pameten, ker je simpatičen,..srce pa dejansko čuti kaj hoče in nimamo bistvenega vpliva nanj. Verjamem pa tudi, da smo ljudje različni ne samo miselno, marveč tudi čustveno,.. že od začetka mi govori, da nej od njega ne pričakujem romantike..ok, to sm nekako sprejela. Želim pa si, da je vseen mogoče bolj gostobeseden glede svojih čustev, saj potem ne vem na čem sem, kaj pričakovati. Reč mi, da me ima rad, da sem mu všeč, da ga privlačim, da me pogreša, to je pa tud vse.. Morda se zdim nekaterim prezahtevna, a enostavno sem človek, ki se s čustvi hrani in brez njih ne preživim, se ne čutim sprejeto, ljubljeno. Ko mi govori, da njemu vse prihaja iz glave imam občutek, da me pač ima rad ker tako hoče..in ko ga vprašam, če bi šla narazen, če bi si rekel da me nima več rad, če bi mu to uspelo. Rekel je da tega ne ve ker še ni probal in da tud nima namena. Pač zdi se mi, da je preveč previden, vse dela z razumom, ne prepusti se zadosti in občutek imam da dela kot bi bil avtomatiziran. Pač vse prej premisli, šele nato nekaj naredi, tudi ko ga kaj vprašam, bo odgovoril zelo precizno, pretuhtano. Sicer je zelo pameten, kar mi je všeč..a ne pri čustvih. In s tem me samo še bolj zmede..upam da razumete mojo dilemo. Želim si biti ljubljena, to je dejstvo. Imate kak nasvet pri tem..sicer bova morda končala samo zaradi tega, ker ne bom čustveno zadovoljena, drugače se pa v prihodnje vidiva skupaj in želim si z njim tudi ostati, saj sicer je zelo v redu fant.
Še zmer pa seveda želim kakšne komentarje na to ali ljubimo s srcem ali glavo..
V srcu so čustva, v glavi razum..??!! Lepo vas vse pozdravljam, imejmo se radi 🙂
Solzica, on je strogi racio tip. Težko bo vama na tak način šlo na dolgi rok, če ga ne boš mogla sprejeti takega, kot je. Spremenil se ne bo, on tak preprosto je! Kot tudi ti- emocionalna, subtilna in empatična oseba.
Jaz sem se z bivšim po dolgih letih razšla zaradi podobne zadeve. Je super človek in najina zveza je na vseh področjih lepo funkcionirala, a meni je pri njem vedno (bolj) manjkal ta “srčni del”. In za razhod se nisem odločila na podlagi razuma in preračunljivosti (razumsko je bilo le samo dejanje – zaključek zveze), saj bi v tem primeru še danes bila z njim.
Zaradi naših mnenj (kot vidiš, se zelo razlikujejo) ne boš tega, kar čutiš, nič manj, bolj ali drugače čutila. Odločiti se boš morala sama.
Ampak solzica, kaj pa ti vidiš na njem? Da ni samo strah tisti, ki te veže nanj, in njegova suhoparna? gotovost, ker deluje tako sigurno, preudarno, ker mora vsako stvar sprobat in razmislit, da ti pove pretuhtan odgovor, kot pišeš?
Zakaj si pa šla narazen s fantom, s katerim sta si izkazovala čustva? Kaj je tisto, kar ti v njem sedaj s srcem ljubiš? To, da je pameten, da deluje kot zanesljiv partner in nekoč oče vajinim (svojim) otrokom na pram enemu nestalnemu čustvenemu labilnežu, vročekrvnemu ali pa zbluženemu, ki ne ve, kaj bi življenju…? Ker si sama malo taka in morda iščeš drugi pol v partnerju? Nenevadno je sicer, da je bil tvoj bivši čisto nasprotje temu zdajšnjemu fantu. Ponavadi so si bivši partnerji med sabo v odnosu do čustvovanja prilično podobni.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
Toliko filozofiranja in analiziranja o tem, od kje izhajajo čustva..Če iz glave ali iz srca…..Pa praviš, da je on razumski in analitičen tip…..:)
V resnici se sploh ne gre za to od kje izhajajo…..Če sama ne dvomiš v to, da si vredna ljubezni, potem je vseeno od kje izhajajo in kako to moški izrazi. Zaradi tega dvoma potem pride do tega, da izgledaš prezahtevna, saj nisi z ničemer zadovoljna. Pa naj bo čustven tip ali pa nečustven….V vsakem primeru je ovira v tebi, ker dvomiš.
Vse te ovire pa le projiciraš v drugega in od drugega pričakuješ, da bo presegel tvoje razumske omejitve, da boš potem imela občutek, da ljubezen res izhaja iz srca. Seveda pa ne more, ker je ni v tebi. V tvojem srcu. Natančneje povedano v tvoji podzavesti, ki blokira sprejemanje in s tem občutenje ljubezni.
Res ne gre za to, od kje čustva izhajajo. Mislim pa, da ni nujno, da dvomi o tem, ali je vredna ljubezni in, če tega dvoma ni, je vseeno, kako ji moški izkazuje in izraža ljubezen. Je res vseeno? Mislim, da ni nujno, da njej nekaj manjka v sebi, ampak ji nekaj manjka v tem odnosu z njim.
No, vsaj tako je bilo pri meni. Kdaj preprosto spoznamo, da z nekom nismo dovolj kompatibilni, da bi se zveza na dolgi rok lahko obnesla.
Res ne gre za to, od kje čustva izhajajo. Mislim pa, da ni nujno, da dvomi o tem, ali je vredna ljubezni in, če tega dvoma ni, je vseeno, kako ji moški izkazuje in izraža ljubezen. Je res vseeno? Mislim, da ni nujno, da njej nekaj manjka v sebi, ampak ji nekaj manjka v tem odnosu z njim.
No, vsaj tako je bilo pri meni. Kdaj preprosto spoznamo, da z nekom nismo dovolj kompatibilni, da bi se zveza na dolgi rok lahko obnesla.[/quote]
Saj pa je bila prej s čustvenim tipom, ki ji je to na vse možne načine izkazoval, pa se ni obneslo.
Seveda je možnih več razlag in možnosti.
Res ne gre za to, od kje čustva izhajajo. Mislim pa, da ni nujno, da dvomi o tem, ali je vredna ljubezni in, če tega dvoma ni, je vseeno, kako ji moški izkazuje in izraža ljubezen. Je res vseeno? Mislim, da ni nujno, da njej nekaj manjka v sebi, ampak ji nekaj manjka v tem odnosu z njim.
No, vsaj tako je bilo pri meni. Kdaj preprosto spoznamo, da z nekom nismo dovolj kompatibilni, da bi se zveza na dolgi rok lahko obnesla.[/quote]
Tako je. Danes je moderno rovariti po sebi in se mrcvariti in iskati vzroke neuspešne zveze pri sebi. Če človek to osvoji in se prepričuje, da mora očitno nekaj delati drugače, to ni več on (izjema so raznorazni ekstremi). Ne, biti je treba to, kar si in se potruditi poiskati kompatibilnega človeka. Zveza, v kateri se kar naprej nekaj sprašuješ in ne moreš biti sproščen, je obsojena na propad. To pa ne pomeni, da je s partnerjema kaj narobe; pomeni samo to, da nista za skupaj.
Res ne gre za to, od kje čustva izhajajo. Mislim pa, da ni nujno, da dvomi o tem, ali je vredna ljubezni in, če tega dvoma ni, je vseeno, kako ji moški izkazuje in izraža ljubezen. Je res vseeno? Mislim, da ni nujno, da njej nekaj manjka v sebi, ampak ji nekaj manjka v tem odnosu z njim.
No, vsaj tako je bilo pri meni. Kdaj preprosto spoznamo, da z nekom nismo dovolj kompatibilni, da bi se zveza na dolgi rok lahko obnesla.[/quote]
Tako je. Danes je moderno rovariti po sebi in se mrcvariti in iskati vzroke neuspešne zveze pri sebi. Če človek to osvoji in se prepričuje, da mora očitno nekaj delati drugače, to ni več on (izjema so raznorazni ekstremi). Ne, biti je treba to, kar si in se potruditi poiskati kompatibilnega človeka. Zveza, v kateri se kar naprej nekaj sprašuješ in ne moreš biti sproščen, je obsojena na propad. To pa ne pomeni, da je s partnerjema kaj narobe; pomeni samo to, da nista za skupaj.[/quote]
In na koncu ugotoviš, da sploh nisi za resno vezo…:)
Seveda je najlažje iskati razloge pri drugih, biti neodgovoren in v upanju, da najdeš bolj ali manj popolnega.
Vso srečo.
Srce najmočneje in najprej zaznava, ker so valovi pri njem močnejši kot npr. v prstih na nogah.
Vse čutiti v glavi je skoraj isto kot reči: živeti kot je treba, tako da bo prav. Prav za koga? Potem pa pride do tega, da je zapuščen, čeprav ji je trikrat na dan rekel, da jo ima rad. Dejanja, narejena kot je prav, še ne kažejo na to, da je nekdo resnično tam, kjer naj bi bil. Lahko si fizično ob nekom, pa te dejansko ni tam. Zato tudi ne verjamem, da je nekdo bolj čustven in drugi razumski tip osebnosti. Bistveno je oboje povezat. Vprašaj tega tvojega fanta, kako njegovo srce deluje, ko ti reče, da te ima rad. Se globoko razširi, se stisne, zakrči, občuti bolečino? Mogoče ti bo najprej rekel, da srca ne čuti… Ko bo začel opazovati to, kar živi ali pa je v njem mrtvo, bo začel tudi povezovati samega sebe v celoto. Vprašanje je, če si tega sploh želi…
S srčnim človekom se lahko pogovarjamo brez besed, samo z očmi in si je mogoče zelo veliko povedati. Bistveno je, da sta oba prisotna. Ena stopnja naprej. S srčnim človekom si lahko povemo še več, če ga ne gledamo, ampak smo v njegovi neposredni bližini in sta oba povsem tam, prisotna.
Forum je zaprt za komentiranje.