Levica na oblasti, so že vrste za narodni leb

Vsak toliko časa pride en zoprn opravek, ko moram osebno nekaj urediti in to ravno zgodaj dopoldne in ravno v centru Ljubljane. Tudi pred par dnevi je bilo tako. Nekdo mi je ponudil prevoz in me skipal pri Križankah in ker je bilo še dovolj časa, sem jo kar peš mahnil po Vegovi, čez Kongresnega na Slovensko in proti glavni pošti.

Že takoj z vogala pri Kazini vidim, da malo naprej stoji folk v vrsti čez cel pločnik. Hmmm, je spet izšel nov iPhone? No, tudi če je, Apple že lep čas ne plačuje več celonočnih vrstostalcev, poleg tega je nazadnje štacuna z njegovimi produkti bila na drugem vogalu Kongresca…

Čakaj malo, ko sem bil pred meseci nazadnje v mestu, sem jo takrat mahnil po Nazorjevi in tam naletel na podobno dolgo vrsto in izkazalo se je, da vodi proti Karitasu. Aha, najbrž bo to, na drugi strani Nazorjeve, na mestu, kjer je nekdaj bila ena podrtija z erotičnim klubom, je neki investitor skoraj že zgradil en “vila blok” s kakopak samimi “nadstandardnimi”, top sh!t ipd. stanovanji in medtem, ko jih prodaja, je Karitasu pač plačal za neke nadomestne prostore, da “socialci” ne bi zmotili idile pri potencialnih kupcih. Ampak vseeno, tisti nesrečniki so vendarle bili nekoliko bolj urejeni kot tile tukaj, ali je stanje res že tako slabo?????

Medtem pridem še bližje in opazim, da pravzaprav ne stojijo pred Karitasom temveč pred neko čisto navadno pekarno. Z nekim ženskim imenom, ki si ne bi mislil, da je lahko tudi šiptarsko. Ampak pustimo to, saj imamo še vedno toliko ekonomske svobode, da si Ramiz ali Azem lahko svobodno izbereta ime svoje pekarne, za katero mislita, da bo pritegnilo stranke. Ampak vrste za kruh, kdaj in kje smo že to nazadnje videli!!! Tega ni bilo niti ob prvem rukerju, ko se je začelo sr*nje v Ukrajini! To smo sicer videli pred 30 leti v Sarajevu, žal pa so to videli tudi srpski snajperji in z barbarskim streljanjem po čakajočih zapravili podporo celo pri “bratih” iz Rusije. Ampak tisto je bilo v vojni, povrhu celo v eni gnusnejših verzij, kaj pa v miru?? Še v času socializma pred žametno revolucijo sem v Pragi videl vrste za marsikaj, ampak za “chléb” pa res ne….

Aaaaa, se že spomnim, kje smo to videli tudi v miru. To je bilo konec 80. kar v naši takratni že pri živem telesu razpadojoči širši domovini Jugoslaviji. Stvari so takrat že toliko ausglajzale, da je zvezna oblast začela subvencionirati kruh iz že tako najcenejših sestavin, uradno znan po srbizmu “narodni leb”, pri nas pa malo manj uradno kot “delavski” ali “socialni” kruh. Dnevno subvencionirane količine so seveda bile omejene, tako da so se vsako jutro že navsezgodaj in pred odprtjem prvih trgovin že začele nabirati dolge vrste vse od Vardara pa do Triglava. Ja, celo v Sloveniji, ki je napram ostanku države vendarle veljala za “Švico”, so zjutraj bile vrste, resda za kakšno glavo ali dve krajše kot drugje, pa tudi kronike resda niso poročale, da bi si, za razliko od Čezkolpja, kdaj kje stepli za boljše pozicije v vrsti.

Ufff, ti časi res niso bili prav nič prijetni. Topčider je laufal v treh izmenah in celotna jugo papirniška industrija ni folgala njegovega povpraševanja po osnovni surovini. Inflacija se je merila kar v tisočih %, z nekoč največ vrednimi bankovci s podobicami družeta Tita si je kmalu bilo najbolje kar nekaj obrisati, ker z njim naenkrat nisi mogel več kupiti niti rolice skret papirja. Med poletno sezono so menjalnice v Šentilju dnevno poročali, koliko kubikov in šleperjev gotovine so prejeli iz Topčiderja in kako hitro je pošla. Bog ve, kaj so si mislili švabski veterani desanta na Drvar, ko so za enega “orla” (podoba na takratnih bankovcih za 100 mark) dobili za celo vrečko “maršalov”… Ah ja, marke…. Na plačilni dan so naši ta narbulš prjatli bili “mujoti”, torej razni Bosanci, ki so imeli braćo na zahodu in so naveliko dilali z markami, švicarji, šilingi in ostalimi papirčki poželenja. No, da ne bomo škodeželjni, kruh, pa najsibo “narodni” ali vsaj “međunarodni” se je res vedno dalo kupiti, četudi so v JNA vsak dan natepavali pasulj, je še vedno osralo dovolj fižola, tudi belo obarvano vodo, ki so ji sicer uradno rekli mleko, se je vedno dalo kupiti, če si si je le zaželel v PVC vrečki, kjer je var lahko kadarkoli počil. Kaj več pa…. kakor kdaj, še celo v lokalni štacuni se je nekega dne namesto paštete pojavil neki brzi mazales v tako ogabni embalaži, da te res mine….. Ni čudno, da smo s težko priborjenimi šilingi in lirami množično drli v zamejske trgovine po osnovne življenjske potrebščine, ki jih socializem ni bil sposoben priskrbeti. Še dobro, da se nihče ni spomnil znova uvesti bencin na karte….

Ahhh bodi dovolj, za tistimi časi ekonomskega in še kakšnega razsula res ni vredno gojiti prav nobene nostalgije. In za razliko od “Višegrada” se razmere niso uredile po mirni poti temveč krvavo. Pri nas smo k sreči imeli Janšo in se je vojna končala, še preden se je zares začela, drugod so pa donili Vukovar, Srebrenico itd.

In prvi znanilec socialističnega kolapsa, ki je pripeljal do vseh teh grozot, so bile ravno dolge vrste za “narodni leb”, kakršne sem nedavno videl pred neko pekarno na Slovenski. Le v kaj se bo socializem izrodil tokrat???? Janša je v opoziciji, Nato je na polno zaposlen z ruskimi grožnjami…

V zadnjem JJ času so bile vrste pred trgovinami, omejen vstop, legitimacije ob vstopu.

Govorim o dobrem letu nazaj.

Pa na šoping v tujino sploh nismo.mpgli, ker niti iz svoje občine nismo smeli.