Letošnji prvenci
Prebral sem Diznilend in Zasukane štorije. Matjaž piše stvarno in realno – več o knjigi http://www.zalozba-goga.si/2005/index3.php?topic=knjige&zbirka=literarna&jezik=si&koda=ISBN%20961-6421-29-8 – Veronika pa takole:
Zjutraj dva dni pozneje zasije sonce v vsej svoji bistrini, po zalivu je slišati otroški smeh, ljudje se zadovoljno ozirajo po povsem drugačnem, prijaznejšem ribiškem zaselku. Na terasi penziona se pred presenečene goste ustopita policista. Gospodar hiti gostom razlagati, naj jih nič ne skrbi, samo nekaj vprašanj jim bosta postavila. Glede Klusa. Kdaj so ga nazadnje videli, se jim je kaj zdelo nenavadno, o čem je nazadnje govoril, je s čim namignil, da kaj ni v redu, kam je nameraval iti? Lastnik penziona po zaslišanju povabi moža postave na lozo. Lolić, reče prvi in pomoli lastniku roko, Bolić, se predstavi drugi, potem oba skomigneta z rameni, češ, saj veva, da zveni smešno, ampak tako nama je ime. Nič nenavadnega nisva razbrala iz odgovorov vaših gostov, dajte nama še ključ Avstrijčeve sobe. Kate med pomivanjem kozarcev pritajeno gleda za policistoma. Čudna stvar, tole izginotje, reče gazda bratu Aldu. Potem se policista vrneta in pomigneta Kate. Kri zavre v njej. Sedejo za mizo v gospodarjevi kuhinji. Še vi povejte svojo zgodbo, reče Lolić. Svojo zgodbo, se začudi Kate. Vašo zgodbo, ponovi Bolič. Nič, tale Klaus jer bil, je naš gost, nazadnje sem ga videla pred tremi dnevi. Kje ste ga videli, vpraša Lolić. Na večerji. Pa potem nič več, vpraša Bolić. Ne. Tišina. Lolić in Bolić se spogledata, Lolić globoko vzdihne. Gospodična, kaj pa tole? Tole sva našla v Avstrijčevi sobi, reče Bolič in Lolić potegne iz žepa polaroidno fotografijo, na njej sta Klaus in Kate, ozadje je Klausova soba, v levem kotu spodaj je datum, datum izpred treh dni. Kate odreveni.
Tistega večera sem čakala Anteja, Ante je moj fant, v trgovini dela…obljubil mi je, da me odpelje na koncert, pa ga ni bilo…jezna sem bila, ker me je spet pustil na cedilu, ni bilo prvič…zelo sem bila huda, vse bi bila naredila, da bi se mu maščevala…Bolić odloži kapo na mizo in se popraska po temenu. Nisem hotela, da bi me dobil, kako ga obupano čakam…stopila sem iz sobe…mimo jo je primahal Platon. Platon? Tega pa še nisva zaslišala, zaskrbljeno reče Lolić Boliću. Platon je Klausov pes, tako se je tudi začel najin pogovor..S Plutonom? Ne, za Platonom je prišel Klaus, vprašala sem ga, zakaj je njegovemu psu ime Platon? Predtem Klausa ni bilo na spregled že ves dan, tudi na večerjo ga ni bilo, vprašala sem ga, kod je hodil. Rekel je samo, da je poskusno odšel in da misli naslednji dan oditi zares. Kaj je mislil s tem, vpraša Lolić. Ni mi hotel povedati, odgovori Kate, ampak potem sva se za šalo slikala, tako je nastala ta fotografija. No, pa zakaj, zakaj je Avstijčevemu psu ime Platun, vpraša Bolić. Platon, po grškem filozofu, reče Kate, Platon je mislil, da so ideje resničnejše kot pojavi v naravi, tako mi je razložil Klaus. Tokrat se po glavi popraska Lolić. No, trdil je, da so vsi pojavi v naravi samo sence večnih oblik in idej, nadaljuje Kate. Lolić in Bolić se spogledata, k njihovi mizi stopi Aldo. Pa kakšno zvezo ima to z Avstrijčevim izginotjem, se čudi Lolić. Ne vem, jaz vam samo pravim, kaj se je dogajalo in o čem sva se s Klausom pogovarjala zadnji večer, ko sem ga videla, govoril mi je o Platonovem svetu idej. Aha, se posveti Aldu, tudi meni je rekel, da ideja določa ime.
Bolić globoko vzdihne, Lolić zavije z očmi. Poglejte, takoj vama bo jasno, vama bom v hipu razložil: a veste, kako se po nemško reče galeb, vpraša Aldo. Pa kaj se greste ljudje, saj to ni normalno, ga s povzdignjenim glasom prekine Lolić. Midva hočeva fakte! Fakte, razumete! Pa kaj vi skrivate, zakaj naju hočete zavesti z nekakšnimi idejami? Čeprav se Klaus bolj strinja z Aristotelom, ki je trdil ravno nasprotno, nadaljuje Kate. Kaj je pa ta trdil, vpraša Lolič. Da je resnična stvar pred idejo, razlaga Kate, in Klaus je bil mnenja, da stvari lahko daš ime šele, ko jo vidiš ali čutiš, da gola ideja nima sama po sebi imena, daš ji ga ti. Kdo, jaz, vpraša Bolić. Dosti, reče Lolić, tu ne bova nič izvedela, odrine stol izpod sebe in vstane, ajdi, greva. Šeke ko zlezeta v modri avto, si Kate oddahne in Aldo se zakrohota. V tistem priteče v penzion Platon in pomaha z repom.
Primož, nič nisi povedal, kaj si misliš o Brulcu in Simonitijevi. Ju priporočaš ali ne? A gre po dolgem citatu sklepati, da so ti bile Zasukane štorije všeč?
A si zadovoljen z izbiro Hrasteljeve? Meni se zdi v redu, da se tako spodbuja branje poezije, ker jo vsi pišejo, nihče pa je ne bere. Čeprav je res, da je že kar nekaj pesniških nagrad …
Lep večer,
Ana Karenina
S priporočili je tako tako – ne vem, kakšen je tvoj okus, men je bil Diznilend všeč, zgodbe surove zdajšnjosti, dobri zunanji dialogi v pogovornem jeziku, notranji monologi brez odvečnih nakladanj, ravno pravšnja mera zunanjih vtisov in le teh opisov, skratka dobr, vsaj zame.
Z dolgim citatom je pa takole – mi je bil toko všeč, da sem ga šu kr naklofat; zdaj tega ne bi več storil; je pa za moj okus najboljši dosežek Zasukanih štorij, ostalega ne bi šu še enkrat brat, čeprav je gospa? gospodična? izbrušen literat, to moram priznat.
Kar se tiče slovenske poezije – je ne berem in ne pišem, tako da o tem ne znam flancat.
Hm, gospa, gospodična in literat v istem stavku. Sliši se nevarno.
Meni je bilo zelo všeč (U)sodno tolmačenje – zlasti zaradi humorja, ki ga včasih v poeziji pogrešam. Utemeljitev žirije zelo dobro opiše Nizke tone. Avtorici pa zelo privoščim nagrado, še zlasti po tem, ko sem v Delu prebrala, da je morala na objavo čakati kar pet let. Od Zasukanih štorij poznam le to kar sem slišala na literarnem večeru – moj vtis je bil: OK, solidno, čeprav me ni tako zelo navdušilo kot zgodbe Suzane Tratnik (ki je tudi brala na tistem večeru). Diznilenda še nisem brala.
Se v veliki meri strinjam s Primožem, da je precej odvisno tudi od okusa. Čeprav (soditi po odgovorih na temo naj naj) je vedno nekaj knjig, ki najdejo bralce med najrazličnejšimi ljudmi.
Za konec naj parafraziram Cankarja: Najboljši so ocvrti flancati.