Kuhanje je umetnost?
saj sploh ne vem kaj točno želim povedati, ampak bom vseeno poskusila.
jaz sem še bolj mlada (17) in to poletje sem rekla da se bom naučila kuhati tudi kaksno ‘pravo’ jed ne samo špagetov in pic in kaksne ‘fake’ rižote..
in moram reči da mi kar ratuje saj zdaj redno kuham kosilo za starša ko prideta iz sluzbe in brata.. zadnjič mi je uspela ‘prava’ rižota, pa slivovi cmoki, celo zrezki v omaki.. pravzaprav se meni vse to zdi prav fantastično, ko nekaj skup spravis in to nekdo poje. sedaj pa, opazila sem da se mami zdi enako, in je vedno vesela in me sprašuje kako pa se to naredi, kaj pa je tu notri… moški del pa samo pride, poje in gre:) point–>moški ne cenijo toliko kuhanja. zdi se jim samoumevno, da kosilo pač je:)
zanima me, če vi ko kuhate ze veliko več let kot jaz še vedno kuhate z veseljem in nekim entuziazmom,zivčnostjo(hm..ali bo dobro ali ne bo..?), ali pa vam kuha predstavlja le obveznost in konec?
p.s. pa da ne bo zdaj kdo imel pripomb da imam lenega očeta:) je specialist za žar in takrat se obnasa enako ponosno kot jaz ko kuham;)
Zanimiv post 🙂
Jaz sem zacela takole – pred kakima dvema letoma sem se zacela malo ozavescati o prehrani, zacela sem hoditi na fitness in temu primerno sem tudi spremenila svojo prehrano. Tako sem najprej zacela s pripravo majhnih obrokov, ki jih sicer ne morem imenovati kosila v pravem pomenu.
Prej nisem nikoli kuhala, ni me veselilo, mama pa tudi ni zahtevala od mene, da naj vsak dan kuham (kot so to pocele nekatere moje sosolke – v cemer sicer ne vidim nic slabega). Mama je delala le 4 ure, tako da ji casa za pripravo kosila ni primanjkovalo, tako da je vedno kuhala ona.
Sicer imam svojo mamo najrajsi na svetu (no, prvo mesto si pravicno deli z ocetom in fantom 🙂 ), pa vendar moram priznati, da ni nikoli posebno izvirno kuhala. Sicer pa ne mores od vseh zensk pricakovat, da bodo uzivale v kuhanju. In ce v kuhanju ne uzivas, se mi zdi, da se to pozna pri pripravi. Kakorkoli ze, ko sem zacela malo raziskovati “zdravo” prehrano, sem ugotovila, da je neizogibno, da si zacnem kuhati sama 🙂 Kmalu po tistem sem se preselila k fantu in od takrat naprej je seveda vsakodnevno kuhanje neizbezno. Vendar jaz v tem uzivam, sploh, ker vedno iscem “boljse” alternative navadni prehrani (kar mi je tudi nuja zaradi fantovih sportnih ciljev).
Dvomim, da me bo kdaj to veselje minilo. No, nikoli se ne ve – mogoče bom razmišljala drugače, ko bom imela 3 izbirčne malčke za mizo… 🙂 Sicer pa izbirčnost gor ali dol – jedli bodo zdravo.
LP
Zmajcica,hej!
Imam obcutek,da bos kaj kmalu v kuhinji zelo simpaticen pravi zmaj,ki mu bo mesanje po loncih v veliko veselje.
Kuham ze od svojih najstniskih let,ker je mama bila v sluzbi in sem vedno prva prisla domov.Iz tega,da nekaj pristavis,se je razvilo tudi veselje,da bi res kaj dobrega skuhala in jih presenetila. Mama je bila, kot tvoja, zelo vesela,oce pa je bil tisti,ki me je vedno pohvalil in vzpodbujal.Zanimivo je,da nisem rada kuhala skupaj z mamo,takrat sem se pocutila kot kuharcek-vajenec.
Uzivala sem v odkrivanju okusov in v skrivnostih kuharskih knjig.Imela sem
tudi star nonin zvezek z recepti;ta me je resnicno ocaral s preprostimi domacimi recepti,ki so pod mojimi rokami nastali krasno zdravo kosilo.Vcasih je to bilo samo iz sestavin z domacega vrta.Kako so nase none v casih pomanjkanja znale pricarati okusno jed!
Potem sem imela svoje gospodinjstvo in moram reci,da je moz bil zelo
vesel,da sem znala kuhati in je znal to tudi pokazati.Mogoce je temu botrovalo to,da je kot Ljubljancan odkrival novo primorsko kuhinjo.
Potem je sledil otrok,njen partner,vnuk in veselje je se narascalo.
Najbolj sem zalostna,ko sva samo dva pri mizi.Se pa vedno potrudim tudi za naju dva.
Res je tudi,da sem zelo rada jedla pri mami ali mozevi mami.Moz vedno rece,da pojem vec,ce me kdo postreze.Razumljivo,saj vcasih,ko kuhas sam, se najes ze pri pokusanju in vonjavah.Ko sedes k mizi,si ze sit ali pa vsaj malce vznemirjen,ker cakas,kako bo na hrano reagiralo omizje in v bistvu pojes zelo malo.
Zelo cenim se tako skromen kroznik hrane,ki ga kdo pripravi tudi zame.
Poznam pa nekaj mladih,ki se jim zdi zelo naravno,da mama kuha za njihovo celo druzino,pa pojejo in gredo brez besede,kot da je to samoumevno.Ne zavedajo se,da zahteva tudi kuhanje svoj cas in napor.
Zajcica,kadarkoli bos z veseljem za koga in zase skuhala ,bo hrana polna ljubezni in tudi dobra.Hrana ni samo nuja,je nekaj vec,je druzenje,je pogovor,je ljubezen…Ne trati casa za kuhanje,ce nimas casa tega v miru in
dobri volji pojesti.Od tega ni koristi.Pa primerno urejena miza tudi veliko pomeni.Ob svojem partnerju bos kmalu to spoznala.
To je nekaj misli mene,ki sem ze 13 let babica.Upam,da ti nisem zatezila.Tvoj post je tako srckan in sproscen,da me je potegnil.
Uzivaj pocitnice in kar tako naprej z veseljem do kuhe. Babi
Zmajcica in ostale, zivjo!
Ja kuhanje je prav gotovo umetnost. Ko dobis malce rutine, pa ko si vedno vec upas, je zivcnosti tudi manj.
Pa pomembno je, da te kdo pohvali, ampak to itak velja za vse stvari, ne samo za kuhanje!
Jaz imam v elektronski obliki eno krasno zbirko receptov svojega – zal ze pokojnega – sefa, ki je napisana tako, da crknes od smeha, pa se recepti so super; ce si jo kdo zeli, naj mi napise mail.
pozdravcek,
proxima
Pozdravljena med vsemi,ki rade kuhamo. Da se ne bo samo babi hvalila, tudi jaz sem babica že kar celih 6 mesecev. Komaj čakam, da vnučka toliko zraste, da bova lahko skupaj pekle. Naj povem, da rada kuham, še rajši pa pečem. Ko sem bila še mlada kot ti, nisem kuhala, ker mi ni bilo potrebno. Sem pa takoj, ko sem si ustvarila družino pričela in nekako mi je kar skozi uspevalo. Saj pravijo, kar delaš z veseljem, se ne more pokvariti.
Seveda so pa tudi trenutki, ko bi enostavno izpregel za par dni. Zmanjka idej, časa ali pa se mi včasih že kar ne ljubi. Hvala bogu, se bolj poredko zgodi.
Vedno, ko boš kuhala, delaj to z ljubeznijo, pa ti bo ratalo.
Pozdrav
Hej,Alena!
Kaj moji posti res izpadejo kot samohvala?Nikoli ne odpisem s tem namenom.Vcasih je moja dusa tako polna radosti ob tem mojem ze velikem soncku,ki ga zdaj v rahli puberteti prekrije tudi kak oblacek,da se ne morem premagati in besede kar same skocijo na ” papir”.Ves,ker se ne vidiva vsak dan,je dozivetje,ko ga lahko uzivam, enkratno.
Da,tudi pri meni so kdaj krize,ko si recem,pa kaj je treba vsak dan kuhati?
Zato tudi zelo uzivam,ce sem postrezena od koga drugega.Moz ne je rad zunaj.Ve pa,da si to od casa do casa zasluzim.V teh vrocih dneh so nasi obroki polni zelenjave in sadja,pa se sladoled sodi zraven.
Bos videla,kako je imenitno peci piskotke,ko ti pomagajo male rocice.
Kuhinja bo popackana,casa bos porabila 3x vec,kot ce bi pekla sama,toda uzitek bo nepopisen! Ker ima vnuk zelooo rad struklje in mi pri tem pomaga,sva to skupaj delala vceraj v tej vrocini,kuhinja je bila posteno vroca.Se klima ni prisla do izraza.
Lep dan in primorski CIAO! Babi
tudi jaz sem pricela kuhati nekako pri tvojih letih. med pocitnicami v gimnaziji sem kuhala kosila.,ko so bili starsi v sluzbi. bilo je zanimivo. kuhala sem prakticno vse in moram reci,da mi je kar lepo uspevalo.
tako sem ze “znala kuhati”,ko sem dobila svojo druzino. kuham rada,ceprav imam tudi obdobja,ko mi je “vsega dosti” in se mi ne da prevec.
takrat se mi tudi vcasih kaj ponesreci.:)) imam pa sreco ,da tudi moz in hci rada kuhata / in tudi znata/,tako da se vcasih zgodi,da se vsi trije drenjamo v kuhinji…vsak s svojim “delom menija”!:)) vsi trije tudi radi malo eksperimentiramo in vcasih pojemo res kako prav posebno stvar.
imamo pa tudi to sreco,da nihce od nas ni izbircen…..to je kar velik plus. mogoce se malo bolj “nagibamo” k zelenjavi…!?
veliko veselja v kuhinji in seveda tudi za mizo !! petra
Pozdravljena Babi!
To ni bilo mišljeno v tem smislu , le jaz sem na nek način hotela izraziti navdušenje, da sem tudi jaz babi in kot si lepo napisala da je duša polna radosti, ki jo je lepo z nekom deliti.
Rada berem poste na forumu Starši staršem, kjer si mlade mamice izmenjujejo nasvete. Marsikaj mi pride prav, ker nekako se mi zdi, da je danes pač drugačen način vzgoje kot pred leti. Vse je nekam hitro, otroci so naprednejši in je res bolje, da od časa do časa zadržim kakšen nasvet zase, da se ne osmešim. Pa mi kar uspeva. Težko mi je samo, ko vidim koliko je mladih mamic, ki se ne razumejo s svojimi starši .
Naj mi zmajčica oprosti, ker sem uporabila kar njen post za odgovor tebi.
Sicer bo pa še veliko priložnosti za klepete.
Lep dan želim tebi babi in vsem na tem forumu.
Alena
Zmajčica, kdor kuha z veseljem, kuha dobro, je vedno rekla moja babica. In z veseljem je kuhala ona, z veseljem kuha moja mama, z veseljem kuham jaz in z veseljem poje moj mož :-)).
Kuhanje vsekakor je umetnost. Rabiš nek občutek za začimbe, ki gredo skupaj, za okuse, ki gredo skupaj….
Prepričana sem, da boš dobra kuharica.
Ola zmajčica
meni je pa kuhanje ze 20 let v pravo veselje. Pa mam komaj 28 let :-)) Ja, moja mama je bolna in njena bolezen ima boljše in slabše mesece. In ko sem mela 8 let je bila noseča z mojo sestro in v zelo slabem stanju. In je bilo treba doma poskrbeti zase in za atija. Z malo pomoči stare mame in navodil mami sem zmogla. In me še kar ni spustilo – veselje in uzivanje v kuhinji. Vedno preizkusam kaj novega, tudi če ne uspe čisto po knjigi, ni panike.
Sploh je sedaj prelepo, ko imam tudi dragega, ki enako zelo uziva v kuhanju. Je specialist za kitajsko in tudi improvizacija mu je posebej v čast :-)))
Naj dodam, da niti moja mama niti ati nista kaj preveč ljubitelja kuhanja. Ati sploh ne (kaksno jajce, pa mleko se gre skuhat, vec pa ne), mami pa tudi po nekem standardnem naboru jedi kuha.
Ti se samo ne oberemenjuj ampak uzivaj!!
LP
Nyah
Z veseljem kuham ponavadi le ob vikendih, ko zagotovo vem, da bomo vsi štirje člani naše družine to hrano skupaj v miru pojedli. Zelo se potrudim in sem vesela če potem kdo to jed pohvali ali se samo zahvali. Moj sin je tako dobra dušica, da vedno reče “hvala, da si nam skuhala”. Pa tudi, ko si nalagajo “repete”, vidiš, da je bilo dobro skuhano, pa ko vzdihujejo Mhmmmm, Mhmmmm ….
Kuharstvo je umetnost, ki dosti stane, vendar se da tudi z malo denarja in malo sestavinami že dobro skuhati.
Pozdrav.
Alena,tudi tebi lep pozdrav! Saj vem,da nisi mislila v tem smislu,brez skrbi.
Je pa lepo biti babica,kaj ne? In vedno lepse bo,to lahko povem iz lastnih izkusenj.
Tudi sama skocim na Starsi… in se radujem ob vseh teh srecah;isti obcutki kot tebe,presinjajo tudi mene,ko berem o teh nesporazumih.Se vedno sem prepricana,da bi se dale stvari z lepo besedo starejsih in mlajsih urediti.
Imeti koga rad in pomagati, je tako lepo!
Veliko lepih uric ob vnucki Babi.
Proxima,hej!
Prav rada bi dobila tiste recepte.Take,ob katerih se se smejes zraven,je verjetno imenitno brati in poskusati po njih kaj pricarati.
Tu je moj email naslov,pa ne posiljaj,prosim preko med.over .net,ker teh ne dobim,kdo ve zakaj.
Hvala in lep pozdrav Babi
proxima, tudi jaz se priporočam: capricorn_si@yahoo.com
Hvala v naprej
Nyah
Bi te tudi jaz prosila, da mi pošlješ recepte na: alenka.toplak@tab-rm.si
Se ti vnaprej zahvaljujem.
Lep pozdrav
Daša, jaz bi se tudi priporočala za tvoja navodila za mikrovalovko. Prosim pošlji mi na leskovar.janja@siol.net
Hej!
Sem dobila in se ze veselim branja.Prisrcna hvala tudi za prijazne besede!
Brez vedrine so dnevi tako sivi.Tudi v soli sem ob pogledu na vse tiste
radovedne obrazke podzavestno postala tudi sama nekakse otrok poln
veselja in neprijetne reci so kar zginile.Imela sem zelo lep poklic in uzivala.
Lep pozdrav Babi
Draga Proxima,
šele danes sem prebrala tvojo prijazno ponudbo, da si pripravljena poslati tvoje zanimive recepte. Prosim torej, pošlji jih tudi meni.
elizasg@siol.net.
Lep pozdrav in hvala
Eliza (:-)
Forum je zaprt za komentiranje.