Krivi jo za našo slabo vzgojo
Epic Fail, 10.12.2021 ob 11:21
Ena od sester, 10.12.2021 ob 00:55
Smo tri sestre, vsaka po svoje posebna, vsaka po svoje zabluzena. Imamo mamo in očeta, oba sta bila prisotna v naših življenjih, pa vendar je bil oče samo nek lik. Nosil je denar h hiši, ko ni imel miru je tulil to pa je bilo vse. Za nas tri, za vse pri hiši in okoli hiše, dopusti, …, je bila naša mama vedno sam za vse, pa še zahtevno in naporno službo je imela takrat, ko smo bile mi majhne. Vse tri sestre smo že zelo kmalu šle od doma, zdaj ko bi morale po nekih standardih biti že vse najmanj poročene in z otroki smo se vse spet znašle pod eno streho, pod ta domačo, mamino. Fotru gremo na živce, malo je že v letih. Zadnje leta je imel res mir, mamo pa samo zase, da ga je stregla spredaj in zadaj. Zdaj, ko smo doma kot odrasle ženske, šele vidim kakšen prasec je do nje. Zato da nobena od nas z življenjem ni naredila nič posebnega, da smo ga vsaka po svoje biksala po svetu, da ima ena sestra nezakonskega otroka, da je bila druga ozdravljeni alkoholik, jaz pa sem tudi celo življenje hodila precej po robu, se potikala po svetu in razen prijateljev po celem svetu in življenjskih izkušenj za pet življenj, nimam kaj oprijemljivega pokazati. In stari za vse to krivi mamo. Na dnevni bazi ji očita, da je ona kriva za našo slabo vzgojo. Mama je dala vse od sebe. Mogoče bi bilo drugače, če bi imel tudi on kakšno vlogo v naših življenjih, mogoče bi se naše zgodbe danes pisale drugače. Tega nikoli ne bomo vedeli, res pa je da se mama zaradi nas, še bol pa zaradi fotrovih očitkov zelo sekira. Meni bo en dan dvignil pritisk in mu bom zmetala naprej vse kar mu pritiče. Ne vem samo kako naj potrkam na njegovo vest, da bo končno sprevidel, da je za »našo slabo vzgojo« tudi on soodgovoren. Tukaj res nimam ideje.
@ ena od sester
Hold the horses women! Odloži bojne barve… če ne boste končali v črni kroniki. Ne bom sodil o tem, kdo je good, kdo bad in kdo ugly… ampak dejstvo je, da nisi pripravljena na spopad pri O.K. Corralu, če mu boš vse zmetala naprej.
Kreganje je umetnost, ki jo itak večina ne obvlada. Zato se zgodi, da zglajza v vojno. Voditi vojno, pa je še večja umetnost. Zato se najprej pripravi… cilj, zavezništva (ker vas je pet in boste vsi več ali manj potegnjeni v dogajanje)… konstruktivni prepir… sklenitev miru… pa to ne. Ne pa kot Boško Buha na švabski bunker… če bo bo, če ne… se bomo pa potem sekirali. ?
.https://www.youtube.com/watch?v=AFa1-kciCb4
Bi se kar strinjala!
Poglavitno vprašanje je, kdo vas, sestre, finančno podpira. Če sta to se vedno oče in mati, potem bodo tvoji očitki odsotnega očetu popolnoma brezpredmetni. To, da živite v hiši svojih staršev še ne pomeni, da ne morete prispevati za stroške, za vzdrževanje hiše in podobno.
Najprej to uredite, potem se pa lahko pogovarjate in očetu direktno poveste, da je en velik egoist.
iDESI547, 12.12.2021 ob 19:16
donporleone, 10.12.2021 ob 20:57
iDESI547, 10.12.2021 ob 20:06
donporleone, 10.12.2021 ob 09:55
iDESI in podobni,
kako lahko nadaljno vlogo ženske identificirate s predhodnico, materjo⁉️ Kaj ni dandanašnji nekaj povsem normalnega, da so otroci drugačni od svojih staršev❓ ?
Pred oči mi je prijadrala zgodba v okviru kolumne spisana za eno izmed Delovih revij.
Avtor je dokaj realistično prikazal življensko pot sicer fiktivne ženske pri štiridesetih, ki je vedno imela v mislih, da mora delati po pričakovanju drugih, najprej staršev, nato moža in otrok. Na koncu pa je ostala razočarana, razočarana nad sabo in svojim življenjem, tem da si ni upala dopustiti kreirati življenja po lastni volji. Želela si je pregrehe, se vsaj za trenutek prepustiti strastem, se zabavati ter izklopiti od za marsikoga sicer idealnim življenjem, ki jo je puščalo prazno.
Čeprav zgodba ni resnična, najbrž vsakdo pozna kakšen tak primer. Tako, da dragi starši, zares želite otrokom skreirati za vas sicer popolno življenje, ki pa v nihovih mladih očeh ne zaneti željene iskrice❓
Otroci vedno znova “podedujemo” vedenjske vzorce iz primarne družine. Drugačnost navzven ne pomeni nujno tudi drugačnih vzorcev trpljenja. To o drugačnosti je privlačen mit. Stvarnost pa kaže, da si ljudje izbiramo tudi partnerje po tem kriteriju, koliko nam je domača vrsta trpljenja ob njem. In natanko to je “tisto nekaj”, česar ne znamo opisati. Je kar nekaj raziskav na to temo, tako da… ne verjemite ravno vsaki propagandi, če okoli sebe vidite, da je stvarnost vendar precej drugačna. Romantični mit je zgolj in samo mit. Naše življenje so odvija po zakonitostih, ki so omogočile obstanek vrste in ne po nekih modernih “wannabe družbenih normah”.
Najbrž res podedujemo nekaj vedenjskih vzorcev od primarne drižine, je pa stvar posameznika kakšno težo jim v življenju nameni.
Podobno je pri izbiri “boljše polovice”… različne so lastnosti, ki nas privlačijo in odbijajo…
V svojem zapisu pa pozabljaš na določene ključne točke. Recimo ena takih je sprememba družbenega sistema, dostopnost informacij v medijih,… no, če nadaljujem prejšnji odstavek, dandanes za izbiro “boljše polovice” ni več aktualen rajon petih vasi…
Kar navajš, sicer verjetno drži, a nima vpliva na karkoli. Ljudje ponavljamo vzorce, kot to pčnejo ženske, ki se iz zveze v zvezo vedno znova zapletejo z nasilnežem, alkoholikom, prevarantom, narkomanom,… en tak očiten vzorec. Kot je nasedanje na razne piramidne sheme, najsi bo to Catch the Cash, ali pred kratkim OneCoin Ruže Ignatove… Človek bi rekel, da “osel gre le enkrat na led”, pa stvar očitno ni takšna. Ljudje ponavljamo nam poznane vzorce, saj nam je trpljenje v tem referenčnem okvirju najbolj domače (in nekako predstavljivo kot znosno). In kot pravim… fomačnost trpljenja ob drugem je ključni kriterij pri izbiri partnerja.
Motiš se, tektonski premiki v družbi imajo znaten vpliv… ?
Skozi zgodovino je prihajalo do različnih sprememb znotraj družbe, ki so za seboj pustile posledice.
Denimo ena takih je tabletka, največji izum v zgodovini, ki je dala ženskam moč odločanja v lastni usodi… in posledično prihod seksualne revolucije, ki je pometla z vzorci iz prejšnjih generacij.
Mimogrede, ljudje smo željni novih spoznanj, vprašanje je le, če si do njih upamo tudi priti.
Glede domačnosti trpljenja pa naj ti povem, da je večinoma daleč od ključnega kriterija pri izbiri “boljše polovice”… no, dostikrat gre celo v nasproten ekstrem. Pri tem pa so svojo vlogo odigrali tudi družbeni premiki, npr. vpliv medijev in že omenjena dostopnost informacij, sprememba družbenega sistema,… poglej, kaj vse se je zgodilo med v uvodu omenjenima generacijama, kar pa je ključna ločnica v načinih razmišljanj in funkcioniranj na enem bregu sester in drugem staršev.
Vaš skupen problem je neprevzemanje odgovornosti. Odgovornost prelagate iz enega na drugega. Otroci svoj zavožen lajf krivite očeta, on mamo, mama pa nima nikogar na katerega bi s prstom pokazala, se pa zato sekira. In namesto, da bi bila tvoja misija, kako spremeniti svoj zavožen lajf, se še bolj poglabljaš v njem, z namenom, da fotru poveš svoje.
Če hočeš kar koli doseči in iti naprej boš morala spremeniti svoj mindset. Predvsem boš morala prevzeti odgovornost za svoje življenje in dejanja. Življenje boš morala vzeti kot šolo, kjer nimaš sekiranja, obtoževanja in obžalovanja. Naučiti se boš morala, da svoje zmote in napake čim prej analiziraš, popraviš kar se da realno popraviti ter da ti to ostane šola za naprej, kjer ne ponavljaš napak.
Forum je zaprt za komentiranje.