Kresnik 2014
S Telesi v temi sem se prebila do nekaj čez polovico, ma se mi ne da več. Lahko da je to dobra knjiga po kakšnih visoko strokovnih standardih, ampak mene tole onaniranje z lastnimi frustracijami od prve tretjine dalje preveč dolgočasi. Kot ugotavlja c, c, c…. je tudi meni v bistvu vseeno, koga bo tale komisija proglasila za naj dosežek lanskega leta in ne verjamem, da se bom sploh lotila še katerega od finalistov. Takle mamo.
No, Delova kritičarka o Lenku meni drugače.. Pa jaz tudi, mimogrede.
Je pa nenavadno, da tik pred podelitvijo podeljevalec nagrade (res prek zunanje recenzentke) rangira tekmujoče.
Ta Lenkov roman sem podtaknil že petim bralcem, pa ga nihče, ampak res nihče, ni mogel požreti do konca. Upam, da ga bo kdo od moljev (ki ni recenzent) uspel prežvečiti in poročati. Kar se nekaterim zdi genialno (te besede ne zlorabljam, in kdor jo tako zlahka izreče, ga ne morem jemati resno), je drugim le sveže, malo drugače.
To je le moje mnenje …. in izkušnja.
Pameti ne želim nikomur soliti.
Ljudje smo si različni. Kar enim nekaj ne diši, lahko drugim spremeni življenje. Jaz sem nastalo komično situacijo tokrat le opazovala…
Sredi januarja, letos, me je po telefonu, v službo, poklicala moja mama, ki ima 86 let (tega sicer NIKOLI ne počne, če ne gori voda!) in me lepo prosila, če ji preskrbim revijo, v kateri je objavljen intervju s Tonetom Peršakom. V njej je bila predstavljena tudi knjiga, ki je letos nominirana za nagrado Kresnik 2014.
20. januarja sem mami to knjigo podarila za rojstni dan (pa še zelo težko sem jo našla, saj jo niso imeli v vseh knjigarnah).
Ne pomnim, od otroštva, kdaj bi svojo mamo videla v roki s katerokoli knjigo, to pa je nosila po stanovanju kot Sveto pismo. Še bolj sem bila začudena, ker sem jo potem skoraj tri mesece včasih našla doma v solzah in vso zamišljeno, včasih pa je ob najinem vsakodnevnem telefonskem pogovoru, po večernih poročilih, kar vrelo iz nje od komentarjev na prebrano čtivo. Knjigo je predelala … v podrobnosti. Celo izpisala si je zanimive misli. Halo!!!!! Je to res moja mama????
Potem se je zgodil še en šok, ko je v roke vzela Usedline moja 30 letna hči. Iz firbca,… kaj se dogaja z babi…., mi je rekla.
Bila je to zagotovo prva prebrana knjiga po narejeni diplomi iz Grščine na Filo faksu. Z babico sta si na skupnih srečanjih naenkrat imeli veliko za povedat. Mnenja o prebranem so se kresala, kar pred tem dogodkom ne pomnim. In dekleta in žene, ki k njej prihajajo ves teden na Zumbo in na Pilates, so vso pomlad govorila le še o tej knjigi. Bila je vroče blago, izposoja knjige je tekla, ženske duše so bile neverjetno čustvene. Sem bila zraven in vse slišala! Večkrat!!!!
Še vedno nisem prišla do Usedlin, ker je ta trenutno v branju pri mlajši zobni asistentki, ki se z mano poti na vadbi…, upam, da bo avgusta, ko bom na dopustu, le prosta.
Moja mami še danes čuti do g. Peršaka neverjetno spoštovanje. Zaradi prebranega v knjigi bi ga (zanjo je on še skoraj fantič), najraje kar posvojila, vzela za svojega, tako hudo ji je še vedno. On pa se je, kot sem prebrala v dnevnem časopisju, do dogodkov v otroštvu že zdavnaj distanciral.
Ta knjiga je, definitivno, naši družini spremenila življenje. Odlomke iz računalnika je prebral tudi mož, zdaj se je odločil, da si kupi svoj izvod knjige. 23 letni sin le nejeverno zmajuje z glavo, saj je pred 14 dnevi s knjigo okužila svojo babico tudi njegova najdražja. Zdaj imata z njeno babico dolge, vroče razgovore po telefonu (tako kot pred časom jaz s svojo mamo), obljubila pa je tudi, da sooči obe naši babici, ker si bosta imeli kaj povedati. Še včeraj, ob kavi, me je sin na morju vprašal, kaj hudiča ženske (med 30. in 90. letom) vidijo na tem Tonetu Peršaku. V naši rodbini ga ženske častijo, … kot boga. Pa tako pohleven je menda videti v medijih ….
Jaz se samo smejim.
Tudi naš najmlajši bo moral najprej prebrati knigo, ki menda ni najbolj lahko čtivo, kot slišim, potem bo menda dojel, kaj je bistvo življenja in kako lepo mu je pravzaprav na tem svetu . Vse mu bo kmalu jasno …. : – ) …
Držim pesti, da dobi nagrado!!!!
ja, no … kaj pa vem. med to peterico si verjetno najbolj zasluži. nisem pa še vseh prebrala, zato težko rečem. bolj sklepam po prebranih kritikah in odzivih. meni je lenko kar všeč. vsekakor so telesa v temi (zame) bistveno boljši roman od romana na/pol (čeprav je slednji dobil nagrado za prvenec). ni pa to literatura, ki bi me osebno navduševala. čestitke!
Očitno ima bobo v piko pogruntan okus žirije. Navedel je štiri od petih nominirancev in prek negativne selekcije zaslutil tudi zmagovalca. Čestitke. Bobotu.
Čestitke tudi zmagovalcu. Za mentalitetno sorodnost z žirijo. Morda je celo zavestno igral na to, da žirante zanima predvsem postmodernistični začarani krog (ki resda ima svoje zakonitosti), v tem primeru impotentnost literarnega teoretiziranja o impotentnosti literarnega teoretiziranja.
Ali drugače: nesmiselno je pisati o nesmiselnosti, razen če misliš besedilo oddati svojemu psihiatru, ali pa žiriji, za katero so impotentna literarna preigravanja o impotentnih literarnih preigravanjih potentna (zaradi resda obstoječih zakonitosti v začaranem krogu, ki naj bi teoretiziranju podelila verodostojnost, dovoljšen smisel za nastanek romana).
Po moje bo ta knjiga zanimiva le literarnim teoretikom.
Torej je s tem tako, kot sem že napisala nekje zgoraj. Kresnik je podeljen mehaniku, ki popravlja avte zgolj mehanikom.
[img]http://www.freesmileys.org/smileys/smiley-sex009.gif[/img]
Povsem prvič pišem komentar tukaj, vas pa redno berem, ker se mi zdijo vaši komentarji, mnenja in bralski predlogi zelo relevantni in po navadi tudi zelo dobro argumentirani …
Nič, naj torej povem svoj komentar na zmagovalca. Hecno se mi zdi, da debata okrog Lenkove knjige non stop fura ta postmodernistični, kastrirani diskzurz.
Meni, recimo, se zdi, da je lepota te knjige tudi še kje drugje. Torej: v vsebini, ne le formi. V knjigi Telesa v temi sem sama videla eno najlepših, pa tudi najbolj žalostnih ljubezenskih izpovedi nekega moškega neki ženski v sodobni slovenski literaturi. Tokrat pač narejene prek erotike in tudi ekstravagantnih spolnih praks, pa vendar tako nežne, da mi je šlo včasih na jok. Redko kdaj sem v slovenski literaturi zaznala tako iskren, ljubeč in malo tudi žalosten partnerski odnos moškega do ženske, ki jo ima rad. Da je avtor to naredil, medtem ko je govoril o seksu, pa se mi sploh zdi nekaj izjemnega. Ker, govoriti o seksu, to pa res ni stvar, ki bi jo slovenski avtorji obvladali izvenserijsko. Lenko, po mojem, pa to zna. In zato si, spet po mojem, kresnika zasluži, kajti ta nagrada mora opaziti reči, ki so v slovenski literaturi nove, lepe, sveže in iskrene; ki pa so, o tem ni nobenega dvoma, do bralcev neprizanesljive. Mogoče pa bi morali malo več misliti svoje odnose?
Res me veseli, da je Bralka v zmagovalnem romanu našla eno najlepših in najbolj žalostnih ljubezenskih zgodb. Dobro, da so naše percepcije različne. Moji receptorji so bili za ta sporočila zaprti. V protagonistu sem zaznal le osebnostno strukturo, ki me pusti hladnega, neogovorjenega, nepotešenega: narcizem, pasivnost, sadomazohizem, nekrofilnost. Predsednica žirije je rekla, da so še vedno največji erotični užitki besede. Ponesrečena formulacija, saj so v romanu besede le nadomestki resničnega erotičnega doživetja. Poznam veliko ljudi, ki so premagali raka, in nobeden ni tako nekrofilski. Cenijo življenje in s svetom ne komunicirajo preko izletov v sanjarjenje. Dobro te nagrade je tudi to, da po romanu poseže več ljudi. Telesa imajo okrog 160 izposoj, knjižnice so odkupile le malo izvodov, zdaj bo vsaj nekaj tednov malo bolj iskan, se pa tudi jaz strinjam z diagnozo Rose111 in s tem, da bo roman zanimiv le literarnim teoretikom.