Kresnik 2014
Žal (?) ta teza ne drži, tudi zato ne, ker slovenskih romanov (no, pa tudi tujih) v izvodih, ki bi upravičevale množinsko obliko, ne kupujejo več niti insajderji. Da pa ne gremo preveč offtopic, bi postavil tezo, da letos tega, kdo bo v peterici, kaj šele, kdo bo zmagal, zaenkrat ne ve niti žirija. In tako je najbrž večino let, morda (kar se zmagovalca tiče) z izjemami v letih 2001, 2003 in 2011.
Ljuba LaraL, nisem strokovno zverziran, da bi podajal strokovne ocene. Tvoje moje pavšalne trditve so bolj hudomušna mnenja kot pa kaj drugega – povzetek kritik, ki sem jih prebral na spletu. Sem pa prebral Hudolina, Freliha in Goloba. Nič od prebranega me ni sezulo. Pri branju se zanašam na intuicijo, ki me po prebranih kilometrih za nekajkrat okrog sveta le redkokdaj pusti na cedilu. Vse jasno?
Še dva romana, ki nista bila nominirana.
Rudi Podržaj: Simonove priče
Že ob branju besedila na zavihku platnic sem pomislila, da Enka najbrž ni dovolj globoko dojela pomena klišejskih likov v romanu: “Vsaka zgodba je majhna zaokrožena celota z odprtim koncem, druga z drugo pa postopoma drobijo klišejske kalupe….. itd.”
Zgodbo o Simonu pripoveduje dvanajst prič, dvanajst različnih klišejev, bolj ali manj. Vsak je prepričljiv po svoje in tudi prozoren po svoje. Vendar prav soočenje vseh teh klišejev daje bralcu vedeti, da je nemogoče o Simonu podati objektivno oceno, ker so te lahko le subjektivne. En kliše drobi drugega, zato je Simon po vsaki priči malce drugačen, a nikoli dokončen. In čedalje bolj se ti vsiljuje vprašanje, kakšna priča bi mu bil ti, torej v čem bi bil ti klišejski.
Na koncu mi je ostal en hud vtis, tudi zato, ker nisem mogla ostati ravnodušna ob opisih modelov, ki jih srečuješ vsak dan, na ulici ali v pisarni. Določenega človeka vidiš kot živ kliše, sam se pa ne. In posumiš, da tudi tebe drugi vidijo kot klišejskega, ti pa niti ne veš v čem. Groza. Kot da v družbi komunicirajo samo klišejo, živi ljudje pa so resnični samo ponoči, ko spijo.
Iz berljivega toka zgodbe me je nekajkrat vrgla le enajsta priča, ki je (za moj okus) malce preveč teoretično podajala svoje umotvore o psihologiji. Morda je bil to del njene klišejskosti, a meni je vseeno delovalo nekoliko nedodelano. V splošnem pa roman učinkuje zanimivo, izzivalno. Trk različnih klišejev v pogledu na spolnost, vzgojo, duhovnost in še kaj.
Feri Lainšček: Orkester za poljube
Pojma nimam, zaradi česa ta roman ni bil nominiran. Zadovoljila bi se samo z argumentom, da je nominirancev lahko le deset, žiranti pa so le štirje. 😉
Da ne bi sprožila kakšnega plazu spojlerjev, bom ostala bolj pri občutkih. Gre za lepo, mlado žensko, ki se bori tako za fizično preživetje kot za zdrav razum.
Tereza se mi je najprej zdela kot poosebljena dobrota (skorajda mati Tereza), polagoma pa je začela vse bolj postajati simbol ženskosti, ki je po definiciji na razpolago moškim. Iz tega vidika postaja v pripovedi jasno, kako to ženskost tretirajo in si jo jemljejo določeni moški. In katerim tipom se ta ženskost da sama, katerim le pod pritiskom groženj, katerim pa sploh ne.
Terezina ženskost je tesno povezana predvsem z njeno zavezanostjo njenemu ljubemu, kar je ob njegovi neprisotnosti še posebej problematično. Kot ženska sem izrazito prizadeto spremljala izpostavljenost te ženskosti, to razpoložljivost, ki noče biti na razpolago, pa je vseeno, kadar se to zgodi prek spretne manipulacije, ki se na koncu vedno izkaže kot prisila. Lainšček je mojstrsko (vsaj za moje pojme) izpostavil v kontrast dve nezdružljivi mentalitetii: naivno zavezanost ženske v ljubezni do svojega ljubega in zalezovanje te iste ljubezni, da bi se jo razvrednotilo in potegnilo v blato gole strasti. Da bi zalezovalec lahko še enkrat pritrdil sam sebi: samo blato obstaja.
Roman dodatno pridobi na teži, ko na koncu postane jasno, da je zgodba resnična (tako vsaj piše). O Lainščkovi besedni virtuoznosti pa itak ni potrebno izgubljati besed. Špica.
Zdaj pa res komaj čakam mnenja še ostalih, ki ste si zadali, da boste prebrali Simonove priče. Da izvem, ali sem res preplitko brala ali pač Podržaju ni povsem ratalo, kar si je zadal ;-).[/quote]
Ena pripombica k tej in drugim razpravam:
Kar si je avtor zadal za pisateljski cilj, ve pravzaprav samo on.:)
Ne bralci ne kritiki tega ne vedo. In tudi založnik napiše na platnico pač besedilo, ki bo knjigo po njegovem mnenju najbolje promoviralo/prodajalo.
Ta ugibanja v stilu: “Avtor je hotel to, pa se mu ni posrečilo …” so preveč špekulativna. Ni važno, kaj je hotel, važno je, kaj JE napisal.:)
Od daleč spremljam ta forum, se bolj malo javljam, a sem zelo hvaležna za vaše prispevke, velikokrat me izzovejo za kakšno branje, ki si ga sicer ne bi privoščila. Zdaj sem se opogumila za komentar, ko smo ravno pri Simonovih pričah – mene so navdušile. Avtor spretno in dobro razvija Simonov lik, klišejskost prič je odlična. Ja, rose 111, kje smo klišejski mi sami, je vprašanje, ki je tudi mene na neki točki zadelo. In očitno različni bralci in bralke različno doživljamo te priče, npr. umotvori o psihologiji pri enajsti priči so meni čisto na mestu, pravzaprav so me celo zelo zabavali:), bolj me je denimo zmotila klišejskost petletnika. Razumem težavnost vživljanja v otroke v knjigah za odrasle – to je zelo zahtevna reč. Zato imam rada dobre otroške in mladinske romane, kjer to običajno bolje izpeljejo. In zdaj me je prešinilo, verjetno mi je zato Angel pozabe deloval nekam, hm, ne vem, kako bi rekla – nisem mogla povsem verjeti otroški izpovedi na odrasel način.
Prebrala sem nadaljnje tri knjige iz kresnikove desetreice:)
Evald Flisar: Začarani Odisej
V isti maniri kot vse Flisarjeve knjige zadnjega obdobja. Malo preveč neverjetno in z levo roko. Škoda.
Več pa na hermioninem blogu.
Robert Simonišek: Soba pod gradom
Do prvencev je potrebno biti prizaneljiv, a tukaj – če se še tako trudim, ne najdem kaj sila kakovostnega.
Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld
O, to pa je roman kot se šika! Navdušena. Vreden kresnika.
Več pa na hermioninem blogu.
Aja, pa še to, rose 111, tudi jaz bi Ingrid postavila za članico katere od literarnih žirij:)
Prebral sem štiri in zdaj se mi je dokončno zataknilo. Bom počakal na letošnji letnik. Mogoče sem imel smolo, ker sem se odločil za romane, ki so jih opisali kot sveže, inovativne, mogoče zahtevne. Vse skupaj se mi je zdelo sterilno, brez mesa, besedilno še zanimivo, vsebinsko ne, kot da bi avtorji preveč brali in razmišljali in premalo živeli.
Glede na okus žirije bi rekel, da bodo finalisti Golob, Hudolin, Frelih, Lenko in Peršak (?)
Vsakemu privoščim zmago, najmanj pa navijam za Goloba (niti na enem nivoju se mi ni zdel nadpovprečen) in Lenka. Če bodo zmagala Telesa v temi, bo slovenski roman imel še manj bralcev.
Še en nominiran:
Nataša Sukič: Kino
Roman je v smislu konceptualnosti sestavljen iz dveh delov. V prvem prevladuje podajanje vtisov, ki zaradi neprestanega mešanja pravilnega zaporedja komajda oriše sicer dokaj nezapleteno zgodbo. V drugem junakinja na skop in izrazno suh način opisuje vsebino video posnetkov, ki jih gleda.
Ob branju prvega dela sem se neprestano spraševala, zakaj ni avtorica vtisov raje uredila v pesniško zbirko. Podajanje vtisov v romanu naj bi menda bilo predvsem v službi zgodbe. V Kinu pa je ogromno nalomljenih in med seboj nepovezanih vtisov, ki ne gradijo zgodbe, ampak zastajajo v svojih mikrovesoljih skoraj neodvisno drug od drugega – kar je naravna podlaga za dinamiko poezije (včasih bilo).
Morda je avtorica s tem hotela načrtno predstaviti stisko junakinje, ki se neprestano zatika v fragmentih posameznih vtisov o življenju, hkrati pa je njena lastna zgodba kot nekaj obvladljivega sploh ne zanima, zaradi česar je seveda niti malo ne obvladuje.
Predstavljam si, da gre za neke sorte postmodernizem, ki bralcu ne privošči logične zgodbe, ampak ga skuša z lomljenjem forme spraviti v ‘stik z realnostjo’, kakršno je doživljala junakinja. Osnovni vtis o tej njeni realnosti lahko podam z eno besedo: obup. Gre za razkroj na vseh področjih, v medsebojnih odnosih, v etiki, naravi, družbi, ekonomiji, celo zdravi pameti. Izhoda na vidiku ni.
Lahko da gre za literarni vzvod, kakršnega je prakticiral že Cankar, rekoč da piše o temi, da bi se bralcu zahotelo luči.
Drugi del je nekako dokumentarni povzetek iste brezizhodne morbidnosti. Ob opisovanju likov in dogajanja sem večkrat pomislila, da tu nekaj manjka. Kot bi bilo bralcu sugerirano, da je za vse kriva družba, ker je pač zasnovana tako, kot je. Temu se je vse v meni uprlo. Pač dobro vem, da smo družba posamezniki, ki imamo moč, da s spreminjanjem sebe spreminjamo družbo od znotraj navzven. In tu za razkroj in obupavanje ni prostora.
Morda je avtorica hotela od bralcev prav tak angažma in tako spoznanje. In če je res, lahko rečem, da ji je z mano dobro uspelo.
Poudariti moram, da sta jezik in slog pri poetičnem podajanju vtisov res mojstrska. In spet se vprašam: zakaj ne raje pesniška zbirka?
Uvrstitev Kina v peterico, da ali ne, pa prepuščam okusom žirije.
Tik pred razglasitvijo kresnikove peterice še o knjigi Rudija Podržaja, Simonove priče, ki bi po mojem mnenju sodila v deseterico kandidatov za nagrado.
Zgodba me je vlekla – lepo se je razvijala, priče so bile primerno izbrane in so imele različne glasove, a vendar je knjigi manjkalo nekaj, kar bi jo povzdignilo iz lahkotnega v bolj zahtevno branje.
Vendar pa – kdo pravi, da morajo biti vse knjige “zahtevne”?
Ta roman ni plaža, ampak odlično kratkočasno branje za na plažo;-)
Več pa na hermioninem blogu.
Peterica je znana.