Kresnik 2014
Insajder, čudno se mi zdi, da omenjaš Slike z razstave, saj sem mnenja, da ne sodi med deseterico. Že npr. prvo poglavje po mojem nespretno loti t. i. teorij zarote in pojasnjevalno razkriva ozadja barabij ipd., navezovanje na klavirsko suito me tudi ni prepričalo. Glede zgornjih debat pa menim, da nekateri komentarji ne zdržijo in sem tudi mnenja, da so okusi različni in da kdor koli bo zbran, ne bo nikoli za vse prav. Tudi se ne strinjam s tistimi, ki še kar udrihajo po Vojnoviću (se mu pa mora kolcati); zame je bil npr. ta roman zelo prepričljiv (v več smislih). Ob vsem me je pa najbolj zmotilo, da so nekateri spet “lapali” o jugonostalgiji, romana pa sploh niso prebrali, ker nima namreč nič s tem. Tudi jaz vam vsem želim lep dan, Lara
@LaraL – Ihana nisem omenjal zato, ker bi se mi zdelo, da nujno sodi v deseterico (čeprav se mi zdi boljši od kakega uvrščenega romana), ampak zato, ker ga nihče ni omenil – kar je pri avtorju njegovega slovesa in branosti presenetljivo.
Glede Vojnovića pa se strinjam s tistim, kar je zapisala Kerstin v aprilskem branju.
Karamel’ Norme Bale?
A je to ultimativni primerek t.i. “ženske pisave”? Razumem, insajder, da te je morda zbodlo, ker pogrešam vsaj še kakšno avtorico med deseterico (pa ne zgolj letos). No, Norme Bale ne poznam, priznam, zato seveda nimam mnenja. Ihana pa sem brala in mi ni všeč. Knjigo sem odložila, nekako me ni potegnila.
Pa vračam vprašanje insajderju, ki očitno odlično pozna aktualno domačo romaneskno produkcijo:
kako pa je z Natašo Konc Lorenzutti in romanom “Kava pri dišečem jasminu”? Ali pa. s tu tolikokrat omenjenim “Čisto sam na svetu” Aleksandre Kocmut?
Natašina knjiga je v svojem žanru dobra in bi lahko po mojem okusu šla med deseterico. Ne pa med peterico. Njen problem je po moje tisto, čemur se reče odstopanje od obzorja pričakovanja. Namreč – ga je premalo za veliko delo. Tako vsebinsko kot slogovno. (Čeprav se kaka odločna kritičarka ne strinja …) Te Aleksandre pa nisem bral. Jo pa še bom.
Normo Bale sem navedel, ker je ob njem mogoče zelo eksplicitno odpreti natanko vprašanja ‘ženske pisave’. ‘V dobrem in slabem’, bi rekel cinik. In ker pač ni bila navedena. Ko pa je že dan za omenjanje ne le omenjanih, ampak tudi morda prezrtih, omenimo še Florijana Lipuša, Poizvedovanje za imenom. O tej knjigi so mnenja zelo različna …
Mene malo preseneča, da ni Kleča (Matičarja sicer nisem prebral, Ura resnice pa bi skoraj bila za med deset).
In Simonove priče od pozabil-sem-koga-že so v kritikah tudi kar dobro “kotirale”.
Lipuš je vsekakor zanimiv. Je pa verjetno malo prekratek za roman (okoli 70 str.) in jezikovno kot zamejec malo zakompliciran za branje.
Če ne drugače, so zanimivi njegovi pogledi na “čaščenje” Maje Haderlap in njenega romana (sicer ni naravnost omenjena, je pa iz konteksta jasno, da gre zanjo in njen roman) – očita ji “prestopništvo”, ker piše v nemščini, ne prizanese pa niti tistim Slovencem, ki povzdigujejo njen roman. Za predstavo nekaj citatov:
“Pred to knjigo je bilo napisanih sicer veliko drugih, a so bile napisane v nepravem jeziku … Knjiga je zavrgla svoje borno poreklo in se preselila is spodnjega v zgornji jezik, uverjena, da bo od zdaj naprej izžarevala gosposkost in razkošnost … Je Tjaž priča občnem zboru dvornih norcev? Kakšna maškarada! V sprevodu so obkrožali to zlato tele, ga naobesili z lišpom in okrasjem, še zvonec so mu obesili in poklekali pred njim. Tisti,. ki bodo še pisali knjige in svoje življenjske krize razkazovali v prestopnih knjigah, se bojo še naprej zanašali na travme, in če jih sami ne bojo imeli, bojo segali po travmah drugih in jih obnavljali. Od travm se da lepo živeti. Torej na dan spisatelji in spisateljice prestopnih knjig, na dan prestopniki in prestopnice, pojdite se komika in klovna! Spet se bo odkrhal kamen od zidu, krajani pa na praznik razvalin! … “
Zanimivo, da so kritiki ta njegova stališča kar nekoliko spregledali in da se ni v javnosti vnela kakšna širša razprava na to temo … Kaj bi na to rekli tisti, ki so “Angel pozabe” hoteli nominirati za kresnika, ker da je slovenski roman, čeprav izvirno napisan v nemščini?
Zanimivo tudi, da pisatelji sami v knjigah tako ostro sodijo drug drugega, na tem forumu pa sem videl, da se okrca ljudi že, če napišejo, da se jim kakšen roman iz tega ali onega vzroka zdi slab… ;))) 😛
Agota, ‘žensko pisavo’ si ti vrgla v areno (“A je to ultimativni primerek t.i. “ženske pisave”?”), jaz pa sem pridno zgrabil kost ;-)!
O Lipušu – to, kar omenjaš, je res zanimivo, in fino, da se to včasih le opazi.
Ja, Podržaj je bil tudi zanimiv. Po autsajderjevo pa bi rekel, da si je več naložil, kot je lahko odnesel.
Insajder. Priznam, da je na prvi pogled Vojnovićeva Jugoslavija čisto soliden primer obravnave otipljive resničnosti. Že po žanru. Toda le dokler je ne primerjamo s kakšnim romanom, v katerem je otipljiva resničnost dejansko otipljiva, tako da bralcu sploh ne pušča dvoma.
V mislih imam Angela pozabe od Haderlapove. Skozi branje me nikoli ni zapustil občutek, kako pripovedovalka z ničemer ničesar ne ugiba, ampak je suverena tako v logičnem podajanju dogajanja kot v čustveni sporočilnosti. Verjetno zaradi zaradi svoje posredne ali neposredne vmešanosti v obravnavano problematiko.
Torej za razliko od Vojnovića, ki je bil vsaj delno prisiljen pisati v ‘sociološkem laboratoriju’, kar pomeni gledanje z razdalje, oborožen s podatki, med katere je seveda vnesel tudi čustva, ki so se mu med obravnavanjem porajala. Vendar ta niso mogla delovati tako sporočilno pravilno kot pri Haderlapovi, preprosto zato, ker sociološki laboratorij ne more nadomestiti čustvene izkušnje.
Iz istega razloga tudi njegovi Čefurji delujejo dosti bolj pristno. Vsaj meni so.
V reviji Otočje piše Mare Cestnik v prispevku “O praznini in umeščanju” (ki je recenzija romana Pripeta s krvjo) takole:
Resnično me zanima, in to sčasoma vse bolj, zakaj se pisateljice (in pesnice, seveda) tako otepajo opazke, oznake “ženska literatura”. Ali “ženska pisava”. Ne bom skrival, da se zavedam, da je pomembno in marsikdaj ključno, kdo, v kakšnem tonu in slogu ter s kakšnimi nameni rokuje s takšnimi pridevki, in kot povsem praktično dojemam možnost, da označitve takega zvena mnogokrat niso konstruktivne in dobronamerne. Zato pa sem prepričan, da tega nesoglasja ne smemo utopiti v molk, temveč se moramo o njem odkrito in dostojanstveno pogovoriti.
Izhajam iz preproste predpostavke: ženskost pisav ženskih literarnih ustvarjalk je neizogibna. Še več, samodejna, nujna. Pravo, sveže, dobro jabolko ne more imeti okusa po hruški. Kako naj bo pisanje iskreno in ne nazadnje dobro ter prepričljivo, če ne izvira iz bistva pišočega, torej tudi iz njegovega spola? Toliko bolj, če je pripovedovanje prvoosebno, in tudi, če v njem ni avtobiografskih prvin. Še vedno smo in bomo ostali, naj vojska emancipacije še tako strumno koraka v neko bolj in bolj zmedeno enospolno oziroma brezspolno prihodnost, dvoje nezdružljivo različnih svetov. In čemu bi moralo biti to spoznanje boleče, moteče, celo žaljivo? Brez soka intimnega sveta avtorja je literatura suha, zato je njena odlika, če ponuja obarvanost ženskega ali moškega obzorja dojemanja, posredovanja, izpraševanja, razčiščevanja. Naučili smo se uporabljati tudi floskulo, da literatura ne prenese druge kategorizacije kot delitve na slabo in dobro, toda v vsebini slednjega tiči tudi imperativ avtorjeve človeške drže. Z drugimi besedami: slaba “moška” literatura ne more biti boljša od dobre “ženske” in obratno. Če smo tako eni kot drugi, seveda, osvobojeni vsakršnih seksističnih predsodkov – in če smo pripravljeni priznati, da nas morda bolj izraža in določa biologija kot duh, sestavljen iz dolge zgodovine medspolnih izogibov in napak.
/…/
Ne, ni se treba bati “ženske” literature. Kot tudi avtoricam ne te “oznake”.
(Mare Cestnik, O praznini in umeščanju, Otočje, marec 2014)
Sama pa bi dodala: težko je, ko neki izraz dobi negativno konotacijo. Pomislimo na idiota. Idiot je bila najprej povsem spodobna, legitimna beseda za duševno zaostalega (niti ta izraz ni več “košer”!) človeka. Hitro je dobila status žaljivke in nikoli več se ga ne bo znebila. Tako se mi dozdeva, da je tudi “ženska” literatura, “ženski roman” dobil konotacijo plaže, chick-lita, skratka tiste “manj vredne” literature, kakršne v resnici produciramo ogromno (in verjetno je pri tem res več avtoric kot avtorjev), naš knjižni trg je zasičen z njimi, zlasti s prevodi, in manj znana ali neznana avtorica lahko hitro pade v kategorijo “še enega ženskega pisanja”. Meni sicer za Pripeto še nihče, ne od stroke ne med bralci, ni rekel, da je plaža, prej nasprotno, je pa ostala – vsaj kritiško gledano – povsem spregledana (pa ne mislim v kontekstu kresnika), kar se tiče javno objavljenih kritik. (Če ne štejem nekaj zapisov tu in na Hermioninem blogu.) To navajam kot primer, ker ga pač res zelo dobro poznam z “zunanje” in “notranje” strani.
Še to: po mojem je kakovost nekega lit. dela tudi v tem, koliko sodoživljanja in hkrati različnih interpretacij omogoča različnim bralcem. “Princip čebule”. Se pravi: povprečen bralec vidi – recimo – le vrhnjo plast; nadpovprečen vsaj še eno pod njo; nekaterim zelo “pismenim” (hm, ni pravega izraza, bralno pismenim) pa zabrenka na še kakšno plast ali dve pod vrhnjima dvema. To, kako globoko je kdo prodrl, vidiš pri odzivih bralcev (in – če imaš srečo – kritikov). To je tisto, zaradi česar verjamem v svoje delo. Včasih pa opažam, da celo kakšen kritik, ki objavlja za naše časopise ali na spletu, kakšno delo prebere tako enodimenzionalno, da težko verjameš, da to delo opravlja poklicno. Ne glede na to, ali gre za priznanega avtorja ali (resda pogosteje) manj znanega ali neznanega.
Da ne zaidem preveč, dodam le še, da letos menda prvič v zadnjih petih letih nisem prebrala še nobenega nominiranca. Upam, da mi uspe spraviti pod streho vsaj tri. Navijala sem, da se v deseterico uvrstijo Simonove priče (Podržaj). Enka sicer omenja klišejskost, mene pa je navdušilo to, kako pristno se zna avtor vživeti v vseh (saj ne vem več, ali jih je) devet povsem različnih oseb in jih večinoma prepričljivo zgraditi. Motila me je le prva, “babica”. In v zaključnem poglavju se mi je zdelo, da je očetova zgodba vzela sinovi ves veter iz jader. A kljub temu je knjiga v meni pustila močno sled in Simona sem lahko kar videla pred sabo – tega po svoje tipičnega današnjega otroka, obremenjenega (zavestno ali ne) s preteklostjo in sedanjostjo in njenimi “privilegiji”.
Odlično napisano. Točno to je tisto, kar sem imela v mislih, ko sem se obregnila ob omalovažujočo oznako “ženska pisava”.
Je pa zanimivo izhodišče za razpravo o t.i. “ženski pisavi” podala Helene Cixous, ko pravi, da je pisava nekaj telesnega, da je potrebno, da ženske pišemo o svoji seksualnosti, o tem neskončnem in gibljivem v nas, o svoji erotizaciji. In da se ženske skozi pisavo moramo upreti različnim oblikam cenzure, da moramo pisati skozi svoja telesa in izumljati nove in nove odtenke jezika.
Res je – “kako naj bo pisanje iskreno in ne nazadnje dobro ter prepričljivo, če ne izvira iz bistva pišočega, torej tudi iz njegovega spola?”
Strinjam se tudi s Helene Cixous, ko pravi, da bolj, kot smo ženske telo, bolj kot želimo pretrgati molk o svojih telesih, bolj smo pisava. Na ta način tudi razbijamo en sam diskurz – moški diskurz in puščamo za sabo javno sled.
To so vprašanja, ki se mi zdijo pomembna in relevantna. Zato se tudi vsako leto znova čudim, kako malo ali nič avtoric se prebije med deseterico ali celo peterico za kresnika. Samo dve sta ga doslej sploh prejeli. Podobno kot pri Nobelovi nagradi. Je pa zanimivo, kako je prostor bistveno bolj odprt ženskim literatinja pri kratki zgodbi. Kot da je to pač nekoliko manj vredna (pomembna?) literarna disciplina in …
Ne vem, če gre za zaprtost prostora za ženske avtorice. Mislim, da dejansko nikogar, ki se resno in strokovno ukvarja s knjigami, ne briga, ali je avtor moški ali ženska. Če so na katerem področju ženske enakopravne, je to prav v umetnosti.
Mogoče so pač (na splošno, “statistično” gledano) ženske uspešnejše pri nekaterih lit. zvrsteh, moški pa pri drugih. Zakaj bi bilo s tem kaj narobe?
Saj pri poeziji npr. pa zadnja leta ženske kar prevladujejo. Tudi v kratki prozi so (vsaj) enakomerno zastopane. In v končni fazi je precej več kritičark kot kritikov – ergo so si za svojo domnevno zapostavljenost ženske po tej logiki vsaj delno krive same.
Strinjam se s Capkom. Tudi besede imajo svojo zgodovino, zato je razumljivo, da se jim prvotna definicija zelo razširi. Ženska pisava je lahko mišljena omalovažujoče – ali pa tudi ne. Na tem forumu zagotovo ni imela slabšalne konotacije. Vsekakor zanimivo vprašanje, zakaj je med nominiranimi tako malo žensk. So krivi žirantje (ne pozabimo, da so v žiriji tudi ženske) – ali gre za kaj drugega, bolj subtilnega in zapletenega? Pri modri ptici je zmagala ženska – in to upravičeno, saj je Igranje odličen roman. Toda letos med finalisti za modro ptico ni bilo ženske. Žirija je bila ista. Mislim, da je odgovor razumljiv. Lani so kritiki za najboljši roman okronali Marušo krese. Letošnjo edino finalistko sem prebral do četrtine in odnehal. Ni me prepričala. Se pa strinjam, da je telesnost pisave odlika – in mogoče premalo izrabljena prednost ženske psihe. prav to telesnost pogrešam pri nekaterih letošnjih nominirancih, saj se preveč smukajo po labirintih uma. Zelo telesno pisavo je imela odlična pesnica Violeta Parra. Pred kratkim so predvajali zelo zanimiv film o njej. Najbrž nas večina pozna njeno pesem Graciac a la vida. Agota, če bi imeli Slovenci Agoto Kristof, bi bila zmagovalka. Mislim, da to veva oba.
Kerstin, zanimivo tole z ‘žensko pisavo’. In zanimivo tudi, kako ob tem, ko ženska zastopanost v literaturi tako izostaja, kot da bi bilo romanopisje težko fizično delo, rezervirano le za moške, prihajajo v ospredje ženske protagonistke v romanih moških avtorjev!!! Kakor da slednji hočejo kavalirsko omiliti neravnotežje, ki je razvidno v neizenačeni produkciji.
Dva taka romana sem prebrala v zadnjih dneh. Lainščkov Orkester za poljube in Hudolinovo Ingrid Rosenfeld.
Pomenljivo smešno je, da je Ingrid dobesedno obsedena prav z branjem, literaturo, ji pa nikoli ne pade na pamet, da bi tudi sama kaj napisala. Takšne ambicije ji je pač odmeril Hudolin. In ne brez upravičenega razloga, kakor postane jasno skozi razvoj dogajanja – ženska preprosto nima česa povedati. Ingrid namreč kljub temu, da se potaplja v morja najrazličnejše literature, samega življenja praktično ne spozna, niti ne živi. Ne verjame namreč, da je življenje lahko čisto zares takšno, kakršnega razbira v literaturi. Zavestno jo povzema kot genialno utopijo, prijetno in navdihujoče zavetje, ki ji omogoča živeti nekakšno provizorično, vzporedno življenje. V stvarnosti pa živi zgolj ozko rutino (profesorica književnosti), zato tudi nima česa podajati naprej.
Tako kljub vsej svoji načitanosti in teoretični opremljenosti z najrazličnejšimi življenskimi nauki (v katere pa ne verjame zares – romani so pač fikcija), pade pod vpliv moškega, ki tudi sam literaturo teoretično zelo dobro obvlada, ženejo ga pa zgolj grobe, nizke strasti.
Zgodi se prelom, pri katerem je opazna Hudolinova prav posebna naklonjenost do junakinje, ki se kaže skozi celo zgodbo. Ne pusti je zlomljene, ampak jo skozi optimizem njene mame znova in znova postavlja na noge. In junakinja se že v drugo zateče v literaturo. Vse dokler nje same ne začne sukati narava, torej nagoni, da sčasoma spet pade pod vpliv mesenega življenja in se zaplete. Kakor da še vedno ne verjame, da literatura obravnava konkretne življenske vzorce, ki lahko tu in tam pridejo prav.
Da ne povem preveč, Ingrid na koncu pride k pameti in hkrati ne pride. In tukaj ne vem, ali bi ji zaupala ali ne. Malce nejasno mi je, kaj je Hudolin hotel sugerirati. Če je bila njena tretja, zadnja odločitev za literaturo samo dokončni beg iz resničnega življenja, ji ne zaupam. Če pa je bila ta odločitev utemeljena na spoznanju (čeprav zapoznelem), da je literatura zrcaljenje življenja, ji zelo zaupam. Ker bi ji v tem primeru literatura ne bila več utopično zatočišče, ampak bi znala iz nje zavestno vleči vzporednice z lastnim življenjem.
Tako zelo bi ji zaupala, da bi jo takoj predlagala na mesto predsednice kake žirije za kresnika. 😉
Evald Flisar: Začarani Odisej – iščem in iščem toda ne najdem, vračam se v svoj pristan
Jasmin B. Frelih: – sprva tojto, z obračanjem listov je pa tojto izpuhtu kot izvrsten viski v uredniški insajderski sobici
Tadej Golob: Ali boma ye! – dej ga na gobc, preveč na silo, kot da bi se Tadeju nekam po pet jurjev mudilo, sicer pa dobro zadet oplesk časa, ki ga živimo
Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld – liki izdelani, zgodba stoji, tajming taprav, moj favorit
Davorin Lenk: Telesa v temi – jaja bez jaja, dobesedno
Miha Mazzini: Paloma negra – viva la kukarača bez gača
Vinko Möderndorfer: Balzacov popek – po preverjenih informacija se je Balzac začel obračati v grobu
Tone Peršak: Usedline – kje so tiste stezice, ki so včasih bile, spominčice, spominčice
Robert Simonišek: Soba pod gradom – no comment
Nataša Sukič: Kino – coming out science fiction utopija
Tko voli nek izvoli. Vsi pa ste spregledali izvrstnega Vugovega Borodina. To je Parnas sodobne slovenske proze.
Usedline so nostalgično obarvane, kar seveda marsikomu ni všeč, ampak stilno so pa za vsaj en nivo nad ostalimi nominiranci (prebral 7/10). Moj favorit! 🙂
Za Hudolinovo Ingrid pa ne vem, če so karakterji res tako zelo izdelani. Kot celota gledano precej črno-belo slikanje. Kup ponavljajočih se neologizmov (podobno kot v avtorjevih prejšnjih knjigah), je na začetku še zanimiv, po dvesto straneh pa malo manj …
No, medtem mi je prišlo v roke šest nominirancev, ki sem jih zaenkrat dodobra prelistala, berem pa trenutno Flsarjevega Začaranega Odiseja.
Prvi vtis: žirija sploh ni tako zelo udarila mimo. Nekaj del je videti precej zahtevnih (kar mi je všeč). Se mi zdi, da so se odločili za kar stroge literarne kriterije. Konec koncev, ali je kriterij za dobro literaturo res široka dopadljivost, ljudska všečnost? Stvar okusa in premisleka. Kot bi v muziki rekli, da je manj zahtevna glasba tista ta prava. Ne vem, no. Osebno so mi všeč umetniška dela, ki provocirajo, reflektirajo družbeno stvarnost z razgrinjanjem subtilnih nivojev, ki niso na prvo žogo, ki razpirajo perspektive, ki so zapletena, tudi težka. Trivialnost in lahkotnost nekako nista zame. Posiljena humornost tudi ne. Duhovitost (kdaj tudi kanček cinizma in/ali sarkazma) pa ja. In tudi taka, ki popisujejo resnično življenje na način, da se človeka dotaknejo, pri tem pa niso didaktična ali (samo)terapevtska. Kakorkoli, veselim se branja. In branja še nekaterih tu omenjenih, ki se tokrat niso prebili med deset. Kocmutove še nimam na knjižni polici, jo bom pa nujno prebrala. Kot tudi Simonove priče. Toliko zaenkrat:)
Glede na to, da tričetrt žirije prihaja iz istega oddelka iste fakultete, ki podpirata postmodernistične in transrealistične fore, si upam trditi, da bodo štirje od petih Flisar, Lenko, Golob, Sukič (obvezna ženska krota, ups, zatipek), peti pa zna bit, postat Vinko. Ostali bodo, pri tako usmerjeni žiriji, tak je trenutni svetovni trend, takle mamo, kaj čmo, izvrstnemu sukanju peresa navkljub, odpadli kot knof od gat. tud jest za alter sceno, ampak z repom in glavo press
Outsajder, ti si pa malo, hja …. raje ne bom izrekla tega. A je kaj narobe s svetovnimi trendi? A ti bi podalpsko zatohlost, večnega pijanega protagonista in pravljice o partizanih in domobrancih? Aha, če bo edina ženska nominiranka slučajno prišla med pet, bo pa to ženska kvota. Krasno razmišljanje. Vse kar je malo bolj modernega dajmo zatolčt. Živela tradicija! Še dobro, da jih tokrat kar nekaj odstopa od ustaljenih slovenskih obrazcev. Teh šest, ki jih imam pred sabo, je prav zanimivih, vključno s kandidatko. Kdo, outsajder, je žr tvoj kandidat, da si tako oster?
Oh, šele zdaj videla – ne kvota, kar krota. No, o tem sem poskušala razpravljati, ko sem odprla temo o t.i. “ženski pisavi”. V bistvu se ti zahvaljujem, outsajder, več si povedal s tem kot jaz z vsem umovanjem pred tabo;)
Outsajder – in kakšna je alter scena z repom in glavo?
Pri komentiranju deseterice se mi je zdel outsajderjev sarkazem še duhovit, tudi če je kje udaril povsem mimo (kot se mi že svita po prelistani in delno prebrani šesterici). Zdaj pa vidim, da outsajderja hudo najeda vse, kar je modernejše in sega onkraj naše ljube “klasike”. Bi me morda zanimali argumenti za to. Saj ne oporekam nikogaršnjemu okusu, da se razumemo, (z)moti pa me, ko so komentarji nastrojeni in žaljivi do kogarkoli. Nihče od avtorjev/ic si to ne zasluži. Pa tudi komisija, če gre komu še tako v nos, ne. Konec koncev se ubada s sto romani, spisanimi leta 2013. Da pa pri presoji uporablja teoretski aparat, je pa menda logično, a ne? A so v drugih državah komisije sestavljene iz literarnih analfabetov, ki slučajno radi kdaj kaj preberejo? Spotikanje ob svetovne smernice?!? No, ta je pa dobra;)
agota, trenutni literarni trendi in takle mamo in kaj čmo niso napad na žirijo iin žirante, pač pa čisto preprosta ugotovitev, da zaenkrat to tako je, in nič več. ne vem, zakaj delate iz muhe slona? ženska krota je zatipek. nekaj takega kot tim. ženska in tim. moška pisava ne obstaja. je samo dobra in slaba literatura. alter scena z repom in glavo? pejd mau med mlatino. tam je jezik vedno igriv in radoživ.
Katerih šest pa spoštovana gospa, malo sem v dvomih, da ste mična gospodična, prebirajo, če ni top sekret vojna tajna? To je alter scena, sicer brez repa in glave, pa vseeno.
Gospa?!? No, to ste me pa, gospod outsajder, dodobra nasmejali;) Ko jih preberem, ne zgolj diagonalno preletim, jih bom pokomentirala, nič prej. In sploh bi rada prebrala vseh deset. Ne bi jih rada presojala po recenzijah ali kratkih predstavitvah knjig. Tudi ne po ocenah na tem forumu. KOt rečeno, trenutno berem Flisarja. In ne zdi se mi slab, daleč od tega. Pa tudi ne tako dober, da bi me povsem prevzel. Zadosti dober pa, da bi lahko prišel tudi med pet (če ne bo dovolj drugih, ki bi me bolj prepričali). In kdo sp po vašem, outsajder, alternativci brez repa in glave, če ni skrivnost?