Kresnik 2014
Mazzini – Paloma negra: roman stavi na jugonostalgijo oz. jugoironijo, kar je pravzaprav samo zrcalna podoba prve. Zabaven v malih količinah, na 300 straneh pa ne več tako zelo. Zgodba teče, ampak mogoče malo površno spisano vse skupaj. Klasičen Mazzini pač. Za med deset verjetno bo, to je pa verjetno tudi max.
Simonišek – Soba pod gradom: ni slabo (ker stilu razen posiljenih in neživljenskih dialogov ni kaj bistvenega očitati), ni dobro (ker je vse skupaj razvlečeno, brez prave zgodbe, zdi se, da avtor piše roman samo zato, da lahko osebam v usta polaga lastna razmišljanja in malo poljudno pofilozofira …) – skupen vtis je nekoliko bled, tako da najbrž ni med resnimi kandidati.
Demšar – Miloš: kar precej drugače od Vrenka, akcijsko, berljivo – za kresnika verjetno še preveč. Kratkočasno branje, ni pa nek umetniški presežek, tako da verjetno ne bo v ožjem izboru.
Prav tako so bili v letu 2013 napisani dobri prvenci treh mladih avtorjev, ki morda v marsičem prekašajo zgoraj omenjene staroste: Jasmih Felih – Na-pol; Davorin Lenko – Telesa v temi in še zlasti Iztok Vrenčur – Odrekanje svetlobi. Toplo priporočam v branje.
Sicer je res da se Kresnik po nekaken nenapisanem pravilu podeluje mačkom, ki že imajo opus in z izjemo Vojnovića prvenci izvisijo, toda..
LP vsem
Aleksandra Kocmut: Čisto sam na svetu
Kerstin, zdaj pa razumem, kaj si mislila s katarzo, ko smo pisali o Stanki Hrastelj in njenem Igranju.
Vse čestitke za odlično knjigo.
Več pa na hermioninem blogu.
Ali boma Ye! Tadej Golob
Med branjem so me spremljali mlačni, hladni in vroči občutki. Meni se glavni junak niti ne zdi tako zelo
živ. Ni me potegnil za rokav, ni me osvojil. Nekdo je napisal, da je Primož človek akcije. Meni se zdi tipičen Slovenec, Kalimero. Kar naprej se pritožuje, da se mu dogajajo krivice. Kar naprej je prezrt, tudi takrat, ko mogoče ne bi smel biti. Še ko boksa, je pasiven. nekako se mu ne da. Ne premore pa samorefleksije. Po svoje so njegove reakcije infantilne.
Nekdo tukaj je napisal, da odslej gleda na boks drugače. Sam se nisem uspel dokopati do tega uvida. Vrivki v romanu se mi zdijo odveč, odveč se mi zdi tudi scena v studiu, kjer ga obsodijo homofobičnosti, ker ni prežeta z refleksijo.
Dialogi so (zame) najmočnejši del romana. Berejo se tekoče, ne manjka jim humornosti. Konec mi je všeč, čeprav je predvidljiv. Ne prinaša pa spremembe, za katero se je glavni junak odločil, kajti kmalu po sklepu, da se ne gre več stare igre, zdrsne v vsakdanje obsojanje in podcenjevanje, ko komentira pogovorno oddajo. Mogoče me je rahlo motilo tudi to, da sta z ženo brez denarja, čeprav sta oba v službi. Vem, da je to realnost. Poznamo pa tudi drugačne realnosti.
Končna ocena je vseeno solidna, bil bi pa roman precej boljši, če ne bi bil samoterapevtski.
Ali boma Ye!
Še ena kritika, pod katero se podpisuje (bivša?) članica kresnikove komisije:
Zoran Hočevar: Prva liga
Ob branju sem se neizmerno zabavala. Slog in vsebina sta po svoje podobna Ernijevi kuhni, ki sem jo brala pred leti, le da je v Prvi ligi vse nekako bolj zbalansirano in obvladano. Kot vedno pa je Hočevar aktualen, da se kar kadi :-). Če se je Ernijeva kuhna prebila med deseterico, bi se lahko Prva liga v prvo ligo – torej med peterico. Držim pesti!
Meni pa je bil ta Hočevar precej na prvo žogo – kratkočasno branje za zabavo pač.
Aktualen je res, ampak še preveč. Ne vem, kako naj to razložim … Ne predstavljam si, na primer, da bi lahko ta roman prevedli in ga uvozili v tujino – koga bi to zanimalo/kdo bi te finte sploh razumel?Zabavna pisarija lokalnega dometa pač. S časovno omejenim rokom trajanja. Že čez par let bo še za slovenskega bralca približno tako zanimiva kot so danes zanimivi in aktualni vici o Jovanki Broz ali Milki Planinc … Priporičam v branje za razvedrilo, ampak za kresnika pa to res ni. Čeprav pri nas je to itak vse pomešano, mi ne ločimo gostilniškega vica od stand-upa, da o kakšni žlahtni komiki niti ne govorim … Če kdo ta problem izpostavi, pa se ga takoj označi za čistuna, elitista itd. Pa ni finta v tem, finta je v razlikovanju med stvarmi …
Kaj pa vem… Jaz priznam, da v vsakem primeru izhajam iz tega, kakšne knjige so v preteklosti pretendirale na tole nagrado. Hočevar je kresnika enkrat že dobil (priznam, da Šolna z brega nisem brala), dvakrat pa je bil med 10, pri čemer vsaj Ernijeva kuhna v tem smislu ne odstopa od Prve lige. Če se torej tovrstne knjige – po tvoje pač le lokalno zabavnjaške zgodbice – ki jih je po mojem mnenju bilo med nominiranci še kar nekaj, uvrščajo med nominirance za nagrado kresnik, jih tako tudi obravnavam.
Sicer pa, kdo je sodnik, ki bo razsodil, da je npr. druga svetovna vojna ali razpad Jugoslavije večna tema, razpad sistema vrednot v postsocialističnih tranzicijskih državah pa ne?
No, verjetno je za kvaliteto bolj odločilen način, kako je tema obravnavana (na podlagi iste osnovne teme lahko nastane Ana Karenina ali pa plehki ljubezenski romančič).
Pri nominacijah pa je ogromno odvisno tudi od konkurence. Lahko je s prstom kazati na nominirane knjige in govoriti, da si ne zaslužijo biti med 5 ali 10, malo težje pa je našteti nekaj naslovov, ki si to bolj zaslužijo.
Mimogrede, je kdo že prebral Kavo pri dišečem jasminu? Baje da je dobra.
Avgust Demšar: Miloš
Zanimivo, zanimivo.
Način pisanja je precej podoben pisanju v romanih o inšpektorju Vrenku; Miloš je pa čisto nekaj drugega kot Vrenko – v pozitivnem smislu:-)
Drzno in pogumno.
Meni je bilo všeč.
Več pa na hermioninem blogu. Brez spojlerjev, zagotovljeno.
Sicer ne gre za morebitnega kandidata za kresnika, vseeno pa zanimivo – in tudi s kresnikom povezano – branje:
http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/uvodnik/iz-kvalitete-v-kvantiteto/?utm_source=homepage&utm_medium=banner&utm_campaign=slide
Sicer ne gre za morebitnega kandidata za kresnika, vseeno pa zanimivo – in tudi s kresnikom povezano – branje:
http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/uvodnik/iz-kvalitete-v-kvantiteto/?utm_source=homepage&utm_medium=banner&utm_campaign=slide%5B/quote%5D
Hja, glede na to, da izide 10x več romanov kot pred dvajsetimi leti, je kvaliteta povprečnega romana razumljivo nižja.
Toda na kvaliteto in “kondicijo” sodobnega slovenskega romana in slovenske književnosti pravzaprav ne vpliva povprečje, ampak se le-ta meri po najboljših dosežkih, vrhuncih nekega obdobja.
Ne vem, če so npr. finalisti za kresnika iz let 1992, 1993, 1994 … res kvalitetnejši od finalistov zadnjih let? (Seznam vseh finalistov je na voljo na http://sl.wikipedia.org/wiki/Kresnik_(nagrada) )
Tako da je ta Blatnikov članek bolj nekakšna nostalgija za starimi dobrimi časi, ko je bilo zaradi manjšega števila novih romanov vse veliko bolj pregledno, kot pa kakšna resna kvalitativna analiza.
Nekaj časa je že preteklo, odkar sem pogoltnila Miloša, pa sem kar pestovala in pestovala svoje misli, ne vedoč, kako točno naj jih izrazim. In potem je prišla hermiona in to naredila precej bolje, kot bi znala jaz. Hvala! Vsekakor odlično branje, res Demšar v svoj najboljši maniri, nekako vse do konca, ko pa… Jah, konec mi ni bil všeč. Usodo glavnega junaka sem slutila in že samo slutnje mi niso bile všeč. Se pa ne morem znebiti vtisa, da je bilo tule v igri več možnih koncev in se je iskala rešitev, ki bi zadovoljila vse, na koncu pa pustila na suhem ravno nas, bralce :-(. Mislim tudi, da si v kriminalki pisatelj ne bi smel dovoliti, da določen vidik ali del zločina odpravi s “tega ne bomo nikoli izvedeli”. AMPAK, kot zapišem pri vsaki Demšarjevi knjigi – bistvo ali biser njegovih knjig v resnici ni kriminalna zgodba, ampak vse tisto drobno pletivo, iz katerega je stkana. In pletivo je v Milošu res prvovrstno! Zato bom, prav kot vsako leto, močno močno stiskala pesti, da se Miloš uvrsti med peterico, če že Vrenku to nikoli ni uspelo. Ker si knjiga to preprosto zasluži!
Jih že imamo – kresnikovo deseterico:
Evald Flisar: Začarani Odisej (Litera, zbirka Piramida),
Jasmin B. Frelih: Na/pol (Cankarjeva založba),
Tadej Golob: Ali boma ye! (Goga, Literarna zbirka),
Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld (Študentska Založba, zbirka Beletrina),
Davorin Lenk: Telesa v temi (Aleph, Center za slovensko književnost),
Miha Mazzini: Paloma negra (Študentska Založba, zbirka Beletrina),
Vinko Möderndorfer: Balzacov popek (Mladinska knjiga, zbirka Nova slovenska knjiga),
Tone Peršak: Usedline (Cankarjeva založba),
Robert Simonišek: Soba pod gradom (Litera, zbirka Piramida)
Nataša Sukič: Kino (Litera, zbirka Piramida).
Kje so Feri Lainšček, Avgust Demšar in Aleksandra Kocmut:-(
Ojej, tudi meni je res žal za Demšarja in Kocmutovo. Nikoli ne bom vedela, ali je res vsa deseterica boljša od njiju, ker Flisarja pa še koga zanesljivo ne bom brala, ma…ne vem, če gre tole v pravo smer. Za vsaj tri knjige sploh še nisem slišala! Tole je zapisano s stališča neke povprečne, za slovensko literaturo še kar zagrete bralke, ki pa ne prebira raznih strogo literarnih člankov. Se sploh ne spomnim, da bi se to že kdaj zgodilo. No ja, žirija že ve, kaj bo prav, ne?
Zelo vesela pa za Natašo Sukič. Kina sicer še nisem prebrala, sem bila pa izjemno navdušena nad Molji živijo v prahu.
No, me veseli, da je Golobu uspelo priti do sem. Pa kar se mene tiče, bi lahko komot še med peterico, zmagal pa najbrž ne bo.
Še najbolj verjetno se mi zdi, da ga dobi kateri od prvencev, Frelih ali, še bolj verjetno, Lenko. Nobenega nisem prebral v celoti, samo odlomke, ampak kritike so bile univerzalno navdušene. In če je pri Frelihu vseeno še dosti mladostne nerodnosti in pompoznosti, je Lenko po drugi strani zelo zrel in dodelan.
O Hudolinovi Rosenfeld sem že pisal; me preseneča, da je prišla do sem, ampak okej, ljudem je Hudolin očitno pač všeč. Jaz sem se ga že davno naveličal; ko se gre nek kobajagi feminizem, je pa rezultat sploh absurden.
Palomo Negro sem prebral že dolgo nazaj; me čudi, da ni bila v konkurenci že lani. V redu, ampak nič presežnega. Mazzini je imel že dosti boljše knjige, tako da zmagal s tole gotovo ne bo. Tudi v peterici ga ne vidim, če sem iskren.
Moderndorferja in Peršaka nisem bral; o slednjem ne vem popolnoma ničesar.
Simonišek je zame z vsem, kar napiše, od poezije do proze, neskončno dolgočasen. Morda pa je vseeno objektivno dober, kaj pa vem. Ampak tole sem malo prelistal, pa se mi zdi eno tako predvidljivo lepodušno moraliziranje.
Nad Sukičevo nisem bil navdušen. Nekaj mi je zmanjkalo pri tem Kinu, še sam ne vem, kaj. Plosko mi je bilo vse.
Hermiona, sposodila sem si tvoje samovprašanje: ali je deseterica boljša?
Ta ‘boljša’ je ena čudna opisnost. Bolj prav bi bilo rečeno, da je deseterica ustreznejša komisiji, ki pa je taka, torej ‘boljša’. Od koga že? Od nas ostalih bralcev?
In potem so avtomatično vsa dela, ki jih ‘najboljša’ komisija požegna, ‘najboljša’. Nikar ne dvomit v to. Ker se bomo še začeli spraševat, ali Delo sploh sme vsako leto proglašati ‘najboljši’ roman leta, dokler člani sami sebe ne inavgurirajo kot ‘najboljše’. Naj jim ne bo nerodno.
Dopustila sem si malo nejevolje, ker si je tale Kresnik kar prisvojil nekakšno edinozveličavno pravico na slovenskih tleh, proglašati sebi ustrezne kot ‘najboljše’, druge, ki ne pašejo v njegovo ideologijo ‘najboljšosti’, pa spregledovati. In tako vsiljevati svoj ‘najboljši’ okus širokim množicam, torej furati dalje kulturo hendikepa.
Saj se niti ne bi vznejevoljila, če bi bil Kresnik prijatelj naravnemu človeku. Vse bolj se mi dozdeva, da ni. Da je bolj prijatelj zaciklanemu eksperimentatorju, ki spada v sociološki laboratorij, ne pa na polje duha. Namesto da bi bil prijatelj filozofiji, torej ‘ljubezni do modrosti’, je prijatelj blodnjam v mentalu, ki jih je treba strahospoštljivo naslavljati s ‘transrealizmom’.
Ampak resnica je preprosta. Vsak otrok jo začuti. In je plitva samo za plitve.
Kocmutova ni prišla v deseterico. Nekaj prispevkov višje sem za njeno Čisto sam na svetu napisala:
‘Ta knjiga faktografsko, meditativno in čustveno informira.’
Preveva me žalosten sum, da je ‘najboljša’ komisija prav ta argument povzela kot hendikep. Vsaj glede na gornjo bero nekaterih ‘boljših’, ki obilno eksperimentirajo, ne informirajo pa niti faktografsko, niti meditativno, niti čustveno. Če pa že, pa popačeno.
Za Kresnika je cesar lahko ekstravaganten, za neumne plebejce pa ostaja nag.
Zato bo treba vzpostaviti malo konkurence, razdreti kulturo hendikepa s kakšnim Vresnikom. Pa ne zato, da bi bil potem Vresnik ‘boljši’, ampak, da noben od njiju ne bi bil ‘najboljši’.
rose 111, zanimivo razmišljanje. Ker se izbira “najboljši” roman, se mi zdi, da bi se tega pri Delu morali lotiti nekoliko drugače. Biti bi moralo vsaj 8 žirantov. Več jih je, večja je možnost, da zares zmaga najboljši roman, seveda z modro izbiro le.teh – žirantov. Da vsi ali večina izhaja iz FF, najbrž ni najboljše, saj to najbrž pomeni, da na literaturo gledajo le skozi ena in ista očala.