Kresnik 2013
Občutek te, Marija, očitno ni varal … 🙂
Proti ognju, ki gori (kot se domiselno izraža poročevalec e-Dela – le kakšen je ogenj, ki ne gori?), očitno stopa – ali pred njim stoji? – Vojnović … Zdaj imam pa docela slabo vest, ker niti Čefurjev še nisem prebrala. Takoj ko zaključim z Župnikovim zverinskim služabnikom, jih vzamem v roke.
Tudi jaz začudena in razočarana … pa še prav žalostna. Te odločitve komisije pa res ne razumem, se je zdelo, da je tudi nagrajenec ni povsem.
Ali je bil kdo med vami na Rožniku? Nekako se mi zdi, da je prireditev vsako leto slabša, dogajanje na treh odrih, en kup povezovalcev in igralcev in nastopajočih, pa tako malo gre v kontekst. Ljudje jedo golaž in pijejo pivo iz plastičnih kozarcev, na enem od odrov pa se zganja balet. Ne gre skupaj. Poleg tega tudi nominiranci in njihovi najtesnejši sodelavci, partnerji, navijači, ne sedijo na nekem osrednjem mestu, ampak kar nekje, tam, kjer najdejo prostor, če ga. Hmmm, morda bi bil čas, da se dogodek nekoliko prevetri, da bi bil za vse zanimivejši.
Iz utemeljitve žirije: Goran Vojnović – Jugoslavija, moja dežela
“Po romanu, nagrajenem s kresnikom in nagrado Prešernovega sklada in prodanem v zavidljivem številu izvodov, so bila pričakovanja velika. Goranu Vojnoviću je novi romaneskni met uspel z brezprizivno strogostjo, s katero postavlja velika in težka vprašanja v nič kaj veseli balkanski zgodbi. Ta zgodba ne igra na karto jugonostalgije, ampak jugopravičnosti, jugoresničnosti in se sprašuje tudi o tem, kaj – in kako sploh – ima slovenski nacionalizem opraviti z jugozapletenostjo in kaj imajo s krvavimi zgodbami staršev otroci.
Vojnović se v svojem drugem romanu bralca dotika z dilemami, ki so tako univerzalne, da bi bolj ne mogle biti … in v sinovem iskanju in odkrivanju očeta predvsem ničesar ne relativizira. Tako kot v grški tragediji zločin je, krivda je, krivica je, greh je, bolečina je, smrt je – a je tudi odpuščanje? Je mogoče razumeti norost? Obup? Kakšna je kazen? In kako si je mogoče razložiti, zakaj se je v nič sesul svet, ki se je nekdaj zdel nespremenljiv? Vojnović ne pristaja na lagodne (in največkrat manipulativne) stereotipe, cinizme in moralizme, odgovore ponuja v zgodbi, katere pretresljive tirade premorejo filmski podobno napetost.
Avtor poganja pripoved spretno, z velikim občutkom za tempo, romaneskno gmoto obvladuje s samoumevno enostavnostjo, ki je hkrati slogovno bravurozna – Vojnovićev roman bralcu ne pusti nehati, in ko se zdi, da bo z zgodbo obtičal, si hudourniška zgodba najde pot naprej, k težjim soočenjem s preteklostjo in k bolj zapletenim vprašanjem o tem, kako razumeti svet. Jugoslavija, moja dežela je roman dilem in sočutja, gosta, suvereno izpisana energična zgodba o intimnih in zgodovinskih bremenih.”
Tako, zdaj se pa lahko strinjamo ali ne.
Sama mislim, da se morda knjigi pripisuje več globine in večplastnosti, kot jo v resnici premore. Knjiga s takšno tematiko bi v resnici lahko bila vse zgoraj napisano, a nisem prepričana, da v Vojnovićevi izvedbi tudi je …
Kakorkoli obrnemo, dva kresnika v dveh poskusih je velik, skoraj neverjeten uspeh, in avtorju lahko samo čestitamo!
V pogovoru na radiu Ars dr. Miran Hladnik, Urban Vovk in Ana Geršak spregovarjajo o marsičem, o čemer je bilo govora tudi tu: Arsov forum
Iz utemeljitve žirije: Goran Vojnović – Jugoslavija, moja dežela
“Po romanu, nagrajenem s kresnikom in nagrado Prešernovega sklada in prodanem v zavidljivem številu izvodov, so bila pričakovanja velika. Goranu Vojnoviću je novi romaneskni met uspel z brezprizivno strogostjo, s katero postavlja velika in težka vprašanja v nič kaj veseli balkanski zgodbi. Ta zgodba ne igra na karto jugonostalgije, ampak jugopravičnosti, jugoresničnosti in se sprašuje tudi o tem, kaj – in kako sploh – ima slovenski nacionalizem opraviti z jugozapletenostjo in kaj imajo s krvavimi zgodbami staršev otroci.
Vojnović se v svojem drugem romanu bralca dotika z dilemami, ki so tako univerzalne, da bi bolj ne mogle biti … in v sinovem iskanju in odkrivanju očeta predvsem ničesar ne relativizira. Tako kot v grški tragediji zločin je, krivda je, krivica je, greh je, bolečina je, smrt je – a je tudi odpuščanje? Je mogoče razumeti norost? Obup? Kakšna je kazen? In kako si je mogoče razložiti, zakaj se je v nič sesul svet, ki se je nekdaj zdel nespremenljiv? Vojnović ne pristaja na lagodne (in največkrat manipulativne) stereotipe, cinizme in moralizme, odgovore ponuja v zgodbi, katere pretresljive tirade premorejo filmski podobno napetost.
Avtor poganja pripoved spretno, z velikim občutkom za tempo, romaneskno gmoto obvladuje s samoumevno enostavnostjo, ki je hkrati slogovno bravurozna – Vojnovićev roman bralcu ne pusti nehati, in ko se zdi, da bo z zgodbo obtičal, si hudourniška zgodba najde pot naprej, k težjim soočenjem s preteklostjo in k bolj zapletenim vprašanjem o tem, kako razumeti svet. Jugoslavija, moja dežela je roman dilem in sočutja, gosta, suvereno izpisana energična zgodba o intimnih in zgodovinskih bremenih.”
Tako, zdaj se pa lahko strinjamo ali ne.
Sama mislim, da se morda knjigi pripisuje več globine in večplastnosti, kot jo v resnici premore. Knjiga s takšno tematiko bi v resnici lahko bila vse zgoraj napisano, a nisem prepričana, da v Vojnovićevi izvedbi tudi je …
Kakorkoli obrnemo, dva kresnika v dveh poskusih je velik, skoraj neverjeten uspeh, in avtorju lahko samo čestitamo![/quote]
Se strinjam….z Marijo :-). Mislim, da sem tudi že zgoraj nekje zapisala – ja, tema je velika, ampak moja bralska izkušnja z Jugoslavijo je takšna, da menim, da je bila ta velika tema za Vojnovića – PREvelika. Ravno globina in večplastnost, ki naj bi jo knjiga imela, je meni zmanjkala. Zlepljenka zgodb iz druge roke. Jezik in stil pisanja sicer na visokem nivoju, a duša, duša tej knjigi pač manjka. In velikih knjig brez duše zame ni.
Za marsikoga med nami bo tudi tole zanimivo branje. M. Hladnik je objavil link svoje prosojnice za predavanje o literarnem nagrajevanju na seminarju za lektorje 26. 6. 2013 – tukaj