Čestitke, Marija, 8 od 10, če sem dobro pogledala! Mi je pa všeč, da si kiksnila ravno tam, kjer si stavila na staro slavo :-).

Vesela sem zaradi Fileta, žalostna pa, ker je tule noter še nekaj primerkov na račun stare slave (Vojnović, Golob) – ali je bila pač lanska bera, kljub obsegu, tako slaba? In kdo bi vedel, zakaj je letos izpadel Demšar?!

Se mi samo zdi, ali je letos resen kandidat za zmago ena od (vsaj dveh) žensk?

Se sploh ne morem strinjati, da bi Vojnović užival sadove nekdanje slave. Gre za roman, ki se te dobesedno dotakne, eden redkih.

Kaže, da sem tokrat brala povsem napačne knjige, kajti od izbrane deseterice kandidatov za kresnika sem prebrala samo Stanko Hrastar.
Predpostavljam, da je bila moja favoritinja Maja Haderlep izločena iz ocenjevanja, kar je škoda in krivica.
Preseneča me, da med deseterico ni inšpektorja Vrenka in Jedcev rži. Knjigi sta v vseh pogledih boljši kot Flisar, ki je menda le za las zgrešil deseterico.
Se pa na seznamu najde kakšna nova ideja za branje, kar je tudi v redu.

Hehe, vidim, da je predsednik žirije objavil deseterico prej kot sponzor (in najbrž organizator) nagrade ;-)! Sprašujem se pa, ali žiranti pred začetkom sejanja niso opazili, da jim je ena od lankih žirantk objavila roman in prešla na drugo stran sita, ali so, pa so hoteli malo centralizirati odločanje, ali pa nihče drug od ekvidistanciranih od slovenskega romana ni hotel v žirijo … (Žirija je namreč po novem štiričlanska.)

Za mnenje o izboru pa moram prebrati štiri romane, ki jih prej še nisem – če ne bi prišli med deseterico, bi tri od teh na podlagi preteklih izkušenj izpustil, torej nominacije dokazljivo prinašajo nove bralce!

@insajder
V opombah na wikipediji je razloženo, da so vzroki za zmanjšanje števila članov žirije, finančni…:)

@hermiona: to sem vzel kot duhovitost. morda bo šecjen pojasnil, sicer gredo pa ti finančni vzroki res precej daleč, ni kaj, nagrada fabula je zaradi njih letos celo odpadla. no, nekatere žirije delajo tudi zastonj …

ne vem, kakšna pojasnila se pričakujejo od mene, sem samo objavilA link, ki sem ga dobila preko slovlita.

Se opravičujem za spremembo spola in hvala za link. Sem precenjeval vašo obveščenost ;-). No, morda bo pojasnilo prišlo od kod drugod. Zdi se mi pač, da večje število soodločujočih povečuje kredibilnost odločitve in geslo “ni denarja za demokracijo” smo tudi že kdaj slišali, običajno se slabo konča. Vendar ne bom dramatiziral, grem raje romane brat!

Dragi knjižni molji,
omenjal vas je predsednik žirije in zato sem se odločila, da pogledam, o čem pišete, saj navadno forumov ne spremljam. Vaš forum mi je zelo všeč, saj se je na njem razvila zanimiva in tudi prijetna debata. Z zanimanjem sem prebrala različne odzive in zdi se mi, da ste oblikovali dobra in trezna stališča.

Tudi sama menim, da več ljudi lahko pripomore k še večji kredibilnosti odločanja, vendar pa lahko (v bran “očitku” o centralizaciji odločanja) tudi povem, da smo si žiranti precej različni tako po metodološki kot estetsko-nazorski in še kaki drugi plati in da smo romane lestvičili individualno. Končni rezultat je povprečje različnih točkovanj in je po mojem precej objektiven. Seveda pa bi še več rangiranj gotovo pripomoglo k še večji objektivnosti.

Kakor je v kratkem intervjuju povedal že predsednik žirije – in kakor banalno se morda sliši:) -, pa so razlogi za zmanjšanje žirije tudi finančne narave. Kljub temu smo letošnjo bero brali zagnano, natančno, z večjim ali manjšim navdušenjem … Smo se pa v glavnem o (naj)boljših romani strinjali.

Z zanimanjem in veseljem bom še naprej spremljala odzive, mnenja, premisleke o vaših različnih branjih. Prav lepo pozdravljam, Urška Perenič

Roman Petra Rezmana Zahod jame, je nekaj posebnega.
V začetnem delu sem se malo težko navadil na knapovsko govorico, ko pa mi je steklo, sem čisto noter padel.
Roman si, po moje, zasluži uvrstitev med deseterico.
Priporočam, ampak vzemiti si čas. Na hitro ne bo šlo.

Angel pozabe je nemški roman. Podobno kot Antifa cona EJ Debeljak. Poleg tega ima Maja Haderlap nekaj zbirk v slovenščini, Angel pa je romaneskni prvenec in ne literarni nasploh

Angel pozabe je nemški roman. Podobno kot Antifa cona EJ Debeljak. Poleg tega ima Maja Haderlap nekaj zbirk v slovenščini, Angel pa je romaneskni prvenec in ne literarni nasploh

Tako je, Angel pozabe je nem. roman, kresnik pa je nagrada za izvirni slo. roman. Poleg tega ga Haderlapova ni prevedla v slovenščino, pa tudi če bi ga, po mojem ne pride v poštev, ker gre pri izboru za izvirni in slo. roman leta. Sicer bi bilo treba po tej logiki upoštevati tudi vse neslov. romane, ki so izšli na Slovenskem in so tudi na nek način slovenski.

Delo žirije težko komentiram. Od nominiranih sem prebral dva romana – nobeden me ni zares navdušil. Tistega, kar sem doživel kot pomanjkljivost, je bilo skoraj toliko kot onega, kar mi je bilo všeč. Vsekakor preseneča, da se v ožji izbor ni prebil Simčič. Soglašam, da vsak dodatni član žirije prinaša kredibilnost in da več ko je ocenjevalnih parametrov, večja je možnost objektivnosti. Zdi se mi, da so trije člani žirije iz FF, kar morda ni najbolje, Čeprav žirantka poroča, da so njihovi estetsko-nazorski filtri raznoliki, o tem nekoliko dvomim. Mogoče bi bilo dobro, da bi bili žirantje različne starosti. Ko sem pogledal letošnjo izposojo izbranih romanov, je ta v povprečju izredno skromna, manj kot 100 enot. Insajder ima prav, nominacije prinašajo nove bralce, kar je čisto v redu.

Dragi Pik, žirantje smo precej različne starosti (ostale razlike sem omenjala in dejansko obstojijo). 🙂 Urška Perenič

Kaj pa je tisto, kar npr. navdušuje, in tisto, kar moti? To bi mi bilo zanimivo prebrati, ker dobro kaže na različnost bralskih okusov. UP

Hm, težka bo …
Nič kaj ne zavidam žiriji, ki mora med seboj primerjati tako raznolike tekste in pisave.

Mene Stanka ni povsem prepričala. Sicer tekst brez napak, ampak tisti splošen vtis pa je, da nekaj manjka. Preprosto ne verjamem povsem. In pri tem nisem dobila občutka, da gre za kakšnega namerno nezanesljivega pripovedovalca. Morda je roman za svojo globoko in kompleksno psihološko temo enostavno prekratek in se vse odplete prehitro.(Pa tudi iz ne povsem neliterarnih razlogov bi bilo bolje, da bi nagrado dobil kakšen drug, primerljivo kvaliteten roman.Vem, da se ne boste strinjali z mano, a literarne nagrade imajo tudi funkcijo promocije dobre literature in Igranje je zaradi modre ptice dobilo že dovolj pozornosti.)

Vojnović je (vsaj po mojem mnenju) napisal slabši roman od Čefurjev. Bolj zrela pisava jemlje tisti čar naivne avtentičnosti in neposrednosti. Morda je problem tudi v tem, da roman preveč sloni na stereotipih, ki jih potem poskuša na nek način rušiti, zaradi česar nazadnje zruši samega sebe.

Postenškov roman me je prijetno presenetil s svojo širino, saj skoraj ni aktualne teme, ki v njem ne bi bila tako ali drugače prisotna. Zanimiva knjiga, o kateri sem še nekaj dni razmišljala.

Vesela tudi za Rezmana, romana še nisem prebrala, ampak če je vsaj približno na nivoju njegovih kratkih zgodb, si nominacijo popolnoma zasluži.

Pod oboje se kar podpišem, če prav se mi zdi, da je Igranje med favoriti.

Od nominirancev sem prebrala še Mojstrovko, ki mi je bila všeč, a bi bila precej presenečena že, če bi jo žirija uvrstila med peterico. Nekako se mi zdi, da ni za širše množice (pa bi bila vesela, če se motim). Borut Golob me je precej razočaral, saj Raclette ni niti bleda kopija njegovega prvenca. Dolgočasno preigravanje večnega motiva z kakšno iskrico sem ter tja je dovolj komaj za nominacijo. Je pa res, da moj okus s komisijo ni prav kompatibilen, za kar govori najmanj dejstvo, da je Flisarju deseterica ušla le za las. Uf!

Glede na dobre odzive bralcev si želim do 23. maja prebrati (v tem vrstnem redu) Marušo Krese, Marka Sosiča in Toma Podstenška. Potem pa kar bo še neprebranega iz peterice :-).

Bom kratek in jedrnat: Simčiča je povozu cajt, koga pa to še zanima, Kleč se ponavlja kot papagaj, File se je izpel, Flisarju gre, odkar je dobil ženo in otroka na otročje, Podstenšek je slaba kopija ruskega nihilizma pred 150 leti, Sosič, Rezman, Vojnović, in Golob se poglabljajo v svoje osebne frustracije, Hrastljova, Drevova, Kresetova in Babnikova pa raziskujejo skrivnosti takoimenovane ženske psihe, karkoli že to je, razumi kdor more, jaz ne. Če potegnem črto, si letos nihče ne zasluži Kresnika. Majke mi!

Vseeno pogrešam Izgubljeni gozd Zorana Šteinbauerja. Se mi zdi, da bi si zaslužil priti med deseterico ;((

No ja, glede na to, da so si bili tudi žiranti “za devetdeset odstotkov od pregledanih 130 romanov soglasni, da ne sodijo v ožji izbor” z nekaj branja in spremljanja, kaj se pojavlja na knjižnem trgu deseterice niti ni tako težko napovedati.;)

Se mi zdi, da pri nas vsako leto izide okoli 15 povsem solidnih romanov, da pa se res izjemen in vrhunski tekst pojavi samo na vsakih nekaj let, je pa menda tudi povsem razumljivo. Če primerjam npr. nominirance za bookerja, le-ti tudi niso vsi “druga galaksija” v primerjavi z domačo produkcijo.

Izbor žirije pa se mi zdi povsem korekten, tudi to, da koga izpustijo, pa čeprav je dobil Prešernovo nagrado, je kvečjemu dokaz njihove kredibilnosti in kaže na to, da razmišljajo z lastno glavo in ne le slepo potrjujejo, kar so potrdili drugi.

Marko Sosič: Ki od daleč prihajaš v mojo bližino

Med branjem se nisem mogla znebiti misli, kako zelo različno lahko pisatelji pišejo o eni in isti stvari ( v tem primeru o posledicah vojne ). In kako mi je določen način pisanja veliko bolj všeč kot drugi, kako me bolj prepriča in navduši.
Tema romana je zelo v redu, zgodba zanimiva, izvedba pa ni po mojem okusu. Kaj je potrebno vse tisto vijuganje in opletanje okrog enih in istih stavkov, ki so bili nekoč izgovorjeni, enem in istem časopisnem članku? Kot bi šlo pisatelju samo zato, da bi bilo več strani in bi bila knjiga bolj debela. K boljšmu razumevanju ali večji kvaliteti po mojem mnenju pač ne pripomorejo.
Tudi osebe me žal ne prepričajo. Ivan Slokar deluje kot da bi bil iz začetka prejšnega stoletja, ne pa iz današnjih dni. Pri tem niti mobilni telefoni in avtomobili ne pomagajo. Glavni junak naj bi bil visoko občutljiv človek, ki ga krivice, ki jih je prinesla vojna, prizadenejo tako močno, da se zelo jasno nakazuje celo psihiatrična bolezen, a meni se nekako ne zdi iskren v svojih občutkih. Njegovo vedenje je prisiljeno. Agresija pa sploh nikamor ne paše.
Oh, pa tisti licej – čisto nerealen z vsemi dijaki in učitelji skupaj.
Je pa res, da je zgodba izvirna in se tudi mojstrsko razkriva pred bralcem – zaradi tega sem knjigo proti koncu lažje brala, a kaj, ko se ta dobra plat romana tako nesrečno porazgubi med vsem nepotrebnim balastom.
Ja, pa naslov mi je tudi všeč – ki od daleč prihajaš v mojo bližino – Jasenka, spomini ali psihoza?

Peter Rezman: Zahod jame

Prvih nekaj straneh sem že mislila, da berem enega od favoritov. Potem pa se je malo ustavilo. Obtičalo v “frzacu”. Dolgi opisi rudarjenja, napisani povrh vsega še v rudarskem žargonu, ob katerih si nepoučeni bralec zelo težko vsaj približno predstavlja, o čem teče beseda. Ko naletiš na to prvič, je še zanimivo, skrivnostno, kasneje pa vedno bolj dolgočasno.
Končni efekt podoben kot pri kakšnem novo-francoskem romanu: bolj natančno je kaj opisano, manj ti je jasno, za kaj gre. Malo so me motili tudi preveč avtentični zapisi dialogov – spet: če poznaš melodijo narečja funkcionira, če pa ne, se pa malce težko prebijaš skozi.
Sicer pa solidna zgodba, dobro spisan roman, ki pa zaradi pretirane in vsebinsko ne dovolj upravičene hermetičnosti in nepotrebnega balasta (isti učinki bi bili doseženi z že precej precej manj) najbrž ne bo dosegel bralcev tako, kot bi jih lahko. Kar je škoda. Osnova je res dobra in tudi Rezman zna pisati, vprašanje je le, če še o čem drugem kot o rudarstvu in z njim povezanimi temami.
Mogoče bi pomagalo že, če bi bili manj znani izrazi sproti razloženi v opombah pod črto in ne šele na koncu v (pomanjkljivem) slovarčku.
Končna ocena (povsem subjektivna, seveda): za med deset je, za kaj več pa ne.