Kresnik 2013
Evald Flisar: Dekle, ki bi raje bilo drugje
in gre zato v London, kjer se ji dogajajo sila čudne stvari.
Knjig, ki za varen prihod do svojega konca potrebujejo drzne preobrate in bizarne osebe, ne maram preveč. Ta knjiga je na žalost ena od njih. Ko sem se ravno vživela v enega od londonskih dogodkov in me je začelo zanimati, kako se bo stvar razvijala, že je Spela Spelling morala nekam drugam, drugemu neverjetnemu dogodku naproti. Knjiga tako izpade precej lahkotno in plitvo, pa čeprav so problemi, s katerimi se spopada daleč od tega – osamljenost, potreba po ljubezni, beg pred realnostjo, sposobnost sprejeti se takšnega kot si, ne dovoliti, da ti krivica, ki se ti zgodi, uniči življenje…
Všeč pa mi je bilo eno od navodil, ki jih oče da svoji hčerki; naj veliko bere, a naj tudi dobro izbira, kaj bo brala. Glavo si namreč kaj hitro lahko napolniš s smetmi, ki se jih potem le težko znebiš.
Evald Flisar: Dekle, ki bi raje bilo drugje
Se strinjam s Hermiono, Flisarjevi zadnji romani so takšni, da mora človek zamižati vsaj na eno, včasih tudi na obe očesi, pa je zgodba še vedno preveč neverjetna, liki pa premalo poglobljeni, da bi bralec zares verjel …
Ne vem, nekako podoben občutek kot po Zlati obali – vse skupaj na koncu izpade precej neprepričljivo in malce za lase privlečeno.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_slovenskih_romanov_leta_2012
Še zdaleč ne vsi, nekaj pa je …
Hehe, uvrstitev Antifa Cone na ta seznam slovenskih romanov spet prinaša v spomin debato, načeto ob Angelu pozabe. Stvar je še bolj zagatna: Antifa Cona je očitno slovenski roman po vsem, razen po jeziku, v katerem je napisan. (In marsikateri roman, ki je tekmoval za kresnika, je bil slovenski le po tem, bi rekel cinik.) Letos žiriji nič ne zavidam, godrnjanje bo že ob njenih formalnih odločitvah, pa kakršnekoli že bodo …
Ha ha, res je. Ko sem brala Antifa Cono sem razmišljala na enak način. Roman je izrazito slovenski po vsem, razen po jeziku, v katerem je nastal (in logično – po narodnosti avtorice). A vendar sem se pri sebi odločila, da bo verjetno dejstvo, da Johnsonova živi v Sloveniji in se vanjo vživlja tudi skozi svoje delo, premalo za to, da bi prišla v poštev za kresnika (zato tudi v tej temi ni mojih misli o prebranem). Bomo videli, kaj bo rekla žirija, me res zanima!
Mislim, da je v omenjenih primerih vse jasno.
V poštev za izbor pridej samo prve izdaje izvirnih slovenskih romanov.
Vsi prevodi odpadejo, ne glede na vsebinsko ali avtorjevo povezanost s slovenskim literarnim prostorom.
Čisto teoretično bi pa bil morda vprašljiv avtorjev prevod lastnega romana, ki je sočasno (oz. isto leto) izšel v tujem in v slovenskem jeziku.
Hmm, ni docela samoumevno, da gre pri izvirnem slovenskem romanu za roman, napisan v slovenskem jeziku. Če ima ta nagrada kak pravilnik s členom, ki določa, kaj pride v poštev, je zadeva pravno formalno morda lažja. A kaj bi se zgodilo, če bi roman v svojem maternem jeziku napisal kak pripadnik ustavno priznane manjšine? Da je nagrado dobil Alojz Rebula, pa najbrž res po prejudicu pomeni, da je dejavnik jezik, ne pa bivališče ali državljanstvo.
Tile ‘čisto teoretični’ navedki so se že zgodili pri Brini Svit, ki je bila med deseterico z romanom, ki ga je prevedla iz francoščine. Glede hkratne letnice izida nisem prepričan.
Opozarjam pa še na recenzijo Anglela pozabe izpod tipkovnice Matevža Kosa v zadnji Literaturi s pomenljivim naslovom: Tako rekoč slovenski roman.
No, letos bo zanimivo, to sploh ni edini odlični slovenski ali tako rekoč slovenski ali slovenski, a ne v slovenščini napisani roman z letnico 2012.
Vem, da je še zgodaj, ampak moja napoved deseterice (v naključnem vrstnem redu, malo na podlagi prebranega, malo pa tudi na podlagi slišanega;)):
Stanka Hrastelj : Igranje (Res zelo dober tekst + nagrada za Modro ptico = vsaj nominacija, tudi zmaga pa ne bi bila nobeno presenečenje.)
Zorko Simčič: Poslednji deseti bratje (Nisem prebrala, a življenjsko delo Prešernovega nagrajenca bi po neki logiki skoraj moralo priti v izbor.)
Marko Sosič: Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (Kompleksna pripoved, bolj za sladokusce kot širšo publiko, eden mojih favoritov.)
Maruša Krese: Da me je strah? (Več razlogov, ne glede na okoliščine pa v vsakem primeru tekst, ki bi lahko povsem zasluženo kandidiral tudi za prvih pet.)
Evald Flisar: Dekle, ki bi raje bilo drugje (Zraven verjetno bolj zaradi imena avtorja, po kvaliteti pa bolj v spodnji tretjini.)
Miriam Drev: V pozlačenem mestu (Bolj na račun izbrušene forme kot pa vsebine.)
Borut Golob: Raclette (Nisem prebrala, ampak glede na kritike bi znal priti zraven.)
Tomo Podstenšek: Sodba v imenu ljudstva (Predvsem zaradi aktualnosti tematike in zgodbe, ki enostavno potegne.)
Goran Vojnović: Jugoslavija (Ni presežek, je pa dovolj, da na račun stare slave pride med 10.)
Milan Kleč: Trojke (Kdor čaka, dočaka. Sama priznam, da nisem zdržala do konca. Pravzaprav niti do polovice.)
Jedce rži od Kocmutove z dobrimi 90 stranmi pa zaradi skromnega obsega vsaj po mojem občutku ne glede na zanimivost in izvirnost bolj težko uvrstimo med romane …
Ne, vsako leto vsi člani žirije zagotovo natačno preberejo vseh 130 ali koliko že romanov, jih temeljito analizirajo in nato o njih tri mesece diskutirajo na vsakodnevih večurnih sestankih. :))
Literatura je področje, kjer gre pri ocejevanju v končni fazi za bolj ali manj artikulirane osebne bralne preference.
Lanskoletna ali predlanska komisija bi verjetno letos izbrala druge romane kot jih bo letošnja, tudi posamezni člani znotraj komisij seveda nimajo vedno enakih mnenj. Končne odločitvse so potem neko povprečje njihovih ocen. Ker absolutne strokovne objektivnosti v umetnosti (k sreči) pač ni.
In navsezadnje – če pomislimo, kakšne znajo pihnit komisije za bookerja in druge velike nagrade, ne moremo reči, da so naše za kresnika pa ne vem kako slabe. OK, se zgodi, da ob nagrajencu kdaj vsi izbuljimo oči, ampak, kot rečeno, bookerjeva zna bit še hujša (če se že vedno hočemo zgledovat po “civiliziranem” svetu) 😉
Končno prebrala B. Goloba. Kako sem si želela, da bi bil vse tisto pozitivno, kar sem tule prebrala. Pa se moram, žal, povsem strinjati z Enko. Takoj nam manjka literature za odrasle, kjer bi se človek vsaj nasmehnil, kaj šele glasno krohotal, in kot kaže bomo še čakali.
In prebrali tudi naslednjo njegovo knjigo.
Stanka Hrastelj: Igranje
Tekoče, fajn branje, čuti se, da je avtorica iz pesniških vrst, toda zdi se mi, da gre za roman neizkoriščenih priložnosti. Posamezna poglavja so lepo zaokrožena, kot celota pa mi roman deluje precej manj trdno. Ni tistega presenečenja, ki ga pričakujem od literature. Morda je roman literarno prepričljiv, ni pa življenjsko, literatura pa naj bi bolj posnemala življenje kot literaturo. Precej me je zmotila geneza bolezni, preveč poudarka je na depresiji. Ker roman tematizira bolezen, bi moral ponujati odgovore, vsaj obrise rešitve, tega pa Igranje ne prinaša. Ta brezizhodnost ni nujna. Že partner, če bi ga močneje vključila v dogajanje, bi lahko prinesel drugačno usodo. Med 10 da, v finale pa ga ne bi uvrstil.
Marija, najbolje, da preberete nekaj strani in se potem odločite sami, ali se splača vztrajati. Tudi med knjigoljubi so okusi različni. Tukaj so neko mladinsko delo zelo hvalili, ne bom ga omenjal, sam pa sem se zelo namučil. Tudi najbolj dolgočasne stvari so mi lahko zanimive, ta roman pa ni uspel zanimirati niti najmanjšega delčka možganskih receptorjev. Še preden se je zgodba začela razpletati, sem vedel, kaj bo. Nima smisla, da naštevam vse, kar me je zmotilo. Mogoče so mladinska dela res namenjena le mladini in so mladostniki korektnejši ocenjevalci.
Maja Haderlap: Angel pozabe
Knjiga o dogodkih, ki jih je treba poznati in ne pozabiti, a je o njih težko brati. Zaradi vseh grozot in tragike sem med prebiranjem morala delati premore in vmes brati dve drugi, precej drugačni knjigi.
Glavna tema je usoda partizanov, njihovih sorodnikov in potencialnih simpatizerjev partizanstva na slovenskem Koroškem, ki so preživljali komaj predstavljive grozote in po vojni niso bili deležni niti utehe, ki pritiče zmagovalcem. Nihče jih ni vzel za svoje – ne nemško govoreča večina, ki je med vojno z nacizmom nekako sobivala in se mu prav nič upirala, ne matična domovina, ki je partizanstvo enačila z revolucijo.
Knjiga je pisana z vidika deklice, ki sama ni bila priča dogodkom, a ji vseeno ni prav nič prizaneseno, saj mora živeti z zaradi vojnih grozot psihično uničenim očetom, ki v svoji nemoči udriha po vseh okrog sebe. Oče je ena od dveh oseb, ki sta izredno mojstrsko orisani in na kateri je deklica zelo navezana ter dobesedno trpi skupaj z njima. Druga je babica, ki pa na preživele grozote odreagira precej drugače od svojega sina. Ona je tudi glavni vir pripovedovanj, ki se deklice (pisateljice) tako močno dotaknejo, da tudi njej grozijo z uničajočim vplivom na življenje. Da bi se temu izognila, da bi mogoče nadse – pa tudi nad vse ostale prizadete v grapi ob Železni Kapli, priklicala angela pozabe, je nastala pričujoča knjiga.
To je odlična knjiga. Redki biser med sodobnimi slovenskimi knjižnimi izdelki, ki izstopa iz povprečja s svojo globino, ganljivostjo in še vedno tudi aktualnostjo. Velik poklon koroškim Slovencem.
Kot verjetno vsi vemo, je knjiga dobila prestižno nagrado Ingeborg Bachmann, ki je ena najpomembnejših nagrad za literaturo napisano v nemškem jeziku in je v Avstriji postala zelo iskana in cenjena knjiga. To se mi zdi presenetljivo, a zelo pohvalno. Kaže na to, da se je avstrijska javnost sposobna soočiti s svojo neprijetno zgodovino in narediti korak naprej. Ter seveda, da zna ceniti dobro napisano knjigo:-)
Moj favorit za kresnika.
Evald Flisar: Dekle, ki bi raje bilo drugje
Ne vem, a je meni tule kaj ušlo ali kaj…bolj butaste knjige namreč že dolgo nisem brala, če sploh kdaj. Popolno razočaranje. Čist kr neki zgodba. Ojej.
Če bo tale roman prišel samo blizu deseterice, pa ime in renome gor ali dol, neham spremljat kresnika. Majkemi.