HRASTELJ: IGRANJE; akvarelno nanašanje besed, vsaka zažari in preseneti. Zgodba je zanimiva za vse populacije. Roman bi bil mojstrovina, če ne bi v drugem delu nekoliko zvodenel. Potek bolezni je preveč predvidljiv. Mogoče je kriv zapis na zavihku, ki vse pove.

KOCMUT: JEDCI RŽI; bliskovita vožnja skozi drevored nenavadnih usod in značajev, začinjena z zanimivimi presenečenji. Besede se spretno navijajo na votek zgodbe. Mogoče je roman nekoliko prekratek.

VOJNOVIČ: JUGOSLAVIJA; tekoča pripoved in zanimiva problematika. Jezikovno vešče opravljeno delo. Upam, da bo avtor v naslednjem romanu pisal o tistem, kar ga zares zanima.

ŠTEINBAUER: IZGUBLJENI GOZD; tekoč, poetičen jezik. Zgodba, ki ostane in jo vidiš, kot bi gledal film. Sprašujem se, zakaj se glavni junak ni maščeval in kaj bi to prineslo ali odneslo knjigi.

VIRK: KAR JE ODNESLA REKA; oris duše zgodovinskega Ptuja. Lep jezik. Mogoče je roman nastal prehitro in po naročilu.

DREV: V POZLAČENEM MESTU; počasna vožnja skozi umirjeno pokrajino. Izbrušen jezik. Mogoče manjka kak hribček.

Rok Klančnik: Trinajsti apostol. Brebrano na dušek.

HRASTELJ: IGRANJE – prebrala že več mesecev nazaj in bila kar zadovoljna, zdaj pa v bistvu vedno bolj, ker me je ostalo precej zdolgočasilo. Igranje sem prebrala na dušek, uživala v slogu in razvoju zgodbe; najljubša scena je pogovor s psihiatrom in omenjanje Oblomova, enega izmed mojih najljubših literarnih junakov

VOJNOVIČ: JUGOSLAVIJA; tako, tako. Ni me povsem prepričal. Psihološko šibko, nekoliko raztegnjeno.

ŠTEINBAUER: IZGUBLJENI GOZD; čisto razočaranje. Ker je bil med pet za Modro ptico, sem pričakovala precej več. Prvi del gre, potem pa je za moj občutek preveč domačijsko, zaide v neko mohorjanko. Ni mi sedlo.

DREV: V POZLAČENEM MESTU; Sem šele na polovici in me malce dolgočasi, ampak vem, da nadaljevanje obeta, zato se bojujem naprej in upam, da bom uživala

MILEK: CAVAZZA: ob takšni realnosti fikcija ni potrebna. Zanimivo branje, potegne, ampak presežek pa vseeno ni.

Cavazza nosi letnico 2011. Po moji logiki torej ne pride v poštev.

Hrastelj: Igranje

Jaz pa se nisem mogla prebiti skozi dolge, celostranske stavke.

Ob tem sem si predstavljala celostranske stavke a la Rushdie, ki zna nanizati – ne kupe vezalnih priredij, ampak hudo zapletena podredja, v katerih se hitro izgubiš. Kljub temu sem posegla po knjigi. In bila prijetno presenečena.

Igranje Stanke Hrastelj je dovršeno, zrelo besedilo. Prvoosebna izpoved glavne junakinje, podana “v eni sapi” (k čemur pripomore prav nizanje vezalnih priredij brez veznikov v eno samo dolgo poved – k temu se bom še vrnila). Izvrstno ubesedena stanja in strahovi, ki verjetno kdaj pa kdaj prevevajo (ali obsedejo) večino ljudi. Moram reči, da sem se v določenih segmentih (npr.
SPOJLER
pri opisu, kako ne more zaspati in kaj vse ji roji po glavi, predvsem mučni trenutki iz preteklosti, pa njeno doživljanje rumenega tiska)

prav našla. Nekaj, kar je v bistvu neke vrste depresija,
SPOJLER
začne preraščati v stanje, ki junakinji uhaja izpod nadzora; in izvrstno je opisan tok njenega mišljenja, ki vedno najde razlago za stvari, ki bi jo v resnici morale opomniti, da je z njo nekaj narobe.

Zgodba narašča proti vrhuncu, konec pa se je tudi meni zdel malo bled. Najbrž je težko napisati katarzičen (ali presenetljiv ali …) konec po tako vrhunskem dramaturškem loku, a mislim, da bi bilo vredno poskusiti (sploh če bo kak ponatis). Konec nekako izzveni “v prazno”, ne prinese dokončnega zadovoljstva (pa ne mislim na kak happy end ali na kaj grškotragičnega).
Kljub temu je knjiga absolutno vredna branja in je sladokuscem bralni užitek zagotovljen.

Če se vrnem k dolgim povedim, sem razdvojena. Glede na psihično stanje lika so primerne, vendarle pa so morda preveč “skrajne”. Recimo, ko pade v tok zavesti in asociacij, je kul, ko pa se povrne k začetni temi – tam bi sama postavila piko (itak bi bila poved že dolga 8 ali več vrstic, naslednja pa spet). Tudi zaradi bralca. Kak predah prav pride. Zdi se mi, da bi bolj(e) občutila tudi vsebino, ki mi je tu in tam “uhajala”, ker sem brala – v skladu z ločili – “na dah”. In me je, priznam, rahlo nerviralo. Tudi ob tihem branju namreč nekje v sebi slišim(o) svoj glas, in nerviralo me je, ker se nikoli ni spustil (kot se spusti kadenca ob piki), ker se mi je zdelo, da mi zmanjkuje sape (nekje v mislih, ne v pljučih :)). Kot rečeno, ta efekt je lahko pozitiven in negativen. Mislim pa, da bi do neke mere bil dosežen, tudi če bi take miselne preskoke presekali s piko, hkrati pa bi dal malce več “zraka”.

Igranje bi torej po moji logiki moralo biti v seznamu deseterice, se mi pa zdi, da ne bi imelo smisla, če bi dobilo še kresnika – ne vem, no, pri tako skromnem naboru nagrad, kot ga imamo pri nas, se mi zdi, da je prav, da dobi priložnost še kak drug roman. Da se dve taki nagradi nekako izključujeta.

In še opozorilo vsem, ki še niste prebrali in nameravate: ne preberite najprej opisa na zadnji platnici! (Tega si založba ne bi smela privoščiti. Si predstavljate, da bi pri Christiejevi zadaj na platnici pisalo: Zaplet, sem ter tja, to in ono, morilec je gospod Smith?)

Stanka Hrastelj: Igranje

Pri nas doma smo jo prebrali vsi, ker je v družini duševna bolezen.

Dolgi stavki so se mi na trenutke zdeli predolgi, na trenutke pa celo prekratki, ker se berejo tekoče. Seveda je vprašanje, če tak stil pisanja zdrži. Rekel bi, da ne ravno. Če bi bile na začetku, ko je bila Marinka še relativno zdrava, kratke povedi, ki bi se s poglabljanjem bolezni vse bolj daljšale in bi bile na koncu dolge celo stran in več, bi bil to res dosežek, vreden posnemanja.

Najbolj všeč mi je bil del, ko se ukvarja z rumenim tiskom. Ko ženske v službi berejo podobne revije, jih vedno moram vprašati, s čim pa si je ta oseba prislužila slavo in ali je popularna. Vedno sem presenečen, da imamo toliko znanih za prazen bum.

Nekako ne vzdrži Marinkino vsestransko zanimanje za umetnost in njen poklic protetičarke. V bolezni se v blodnje večkrat pomešajo prizori iz službe, lahko bi vključila proteze, ugrize in podobne, Marinka pa v glavnem vpleta le umetnost.

Tudi meni je najslabši konec. Vključitev Oblomova mi ni bila posrečena. On je bolj primer depresivca ali eksistencialne praznine. Prizor s psihiatrom je preveč stereotipen in filmski. Ko je moj stric zbolel, ni bil sposoben takih pogovorov, sploh pod vplivom zdravil ne. Ko so še imeli stare antipsihotike in ko so jih bolj ali manj sedirali, so bili trdi, maskasti in so se izredno slinili. Miselni tok je zelo razcefran in niso sposobni daljše kontinuitete. Kakor je Marinka preslepila samo sebe, je preslepila tudi bralca. Hitro ji pritegnejo, da so večkrat najbolj bolni prav psihiatri. Avtorica bi ji lahko vcepila vsaj dvom, ali se morda vseeno moti, to bi bila njena špranja upanja, lahko bi ji vcepila tudi vprašanje, kako dolgo se splača igrati.

Knjigo sem malo pokritiziral, to pa samo zato, ker sem v Hrasteljevi začutil velik potencial. Vsekakor zanimivo branje za vse, ki se s podobnim srečujemo v svojem vsakdanu.

Stanka Hrastelj:IGRANJE     

Najprej upam, da glede na vse kar je bilo na knjižnih moljih že zapisano in kar je zapisano na zadnji strani knjige, tole moje pisanje ni en sam SPOILER. Mislim, da Kerstin svari ravno pred tem, a v bistvu je vsa knjiga samo o tem in sama o čem drugem nimam za pisat.

Torej, kdor se je odločil nadaljevati z branjem:

Knjiga je odličen prikaz poteka duševne bolezni, ki se začne v depresiji in se razbohoti v jasni shizofreniji. Jasno postane tudi to, kako tanka je meja med normalnim ter za svet sprejemljivim in čudaškim, bolnim.

Dolgi stavki me niso motili, res se berejo zelo tekoče, vendar pa bi glede na potek bolezni, lahko bilo nekaj variacij v njihovi dolžini in jasnosti.

Konec mogoče izzveni nekoliko bledo, vendar si mi zdi čisto na mestu.  Kako bi bilo lahko drugače, če je govor o shizofreniji. Takšna bolezen na žalost ne prinese nobene katarze.
Vključitev Oblomova in pogovor s psihiatrom sta se mi zdela nekaj boljšega. Lepo ujet lucidni utrinek v Marinkini zavesti.

Knjiga vsekakor zasluži nominacijo za kresnika; glede na finaliste zadnjih let verjetno tudi peterico. Kljub temu pa to ne bo ena mojih najljubših knjig leta. Za to je potrebna tudi zgodba in vsaj nekaj izrisanih značajev, ki te potegnejo vase.
Bom pa z velikim veseljem prebrala naslednje knjige Stanke Hrastelj:-)

Hermiona, v mislih sem imela seveda katarzo bralca, ne glavnega junaka. 🙂 Ta je nekaj čisto drugega, predvsem pa bolj močnega. Za bolezen je jasno, da ne more kar naenkrat čudežno ponikniti (ali se brez konkretnega razloga prevesiti v smrt).

Stanka Hrastelj: Igranje

Se v glavnem strinjam z že napisanim. Stil pisanja bi moral slediti poteku bolezni. Tak kot je, na začetku ne prepriča, na koncu pa 100% zadene v polno. Sicer nimam pojma o razvoju shizofrenije, vendar se mi je ta prehod iz dolgega počasnega pogrezanja v depresijo, ki potem v knjigi strašno na hitro preskoči v hudo obliko shizofrenije nekako neusklajeno…no, ampak tole je res z literarnega in ne strokovnega vidika :-). Tudi mene je zelo zmotil hud razkorak med Marinkinim poklicem, ki se ne sklada z njeno navezanostjo na umetnost in za katerega nas avtorica ne prepriča, da ga je imela Marinka sploh rada, čeprav nam to ves čas dopoveduje. In ja, tudi jaz v bistvu iščem dlake v jajcu :-). Knjiga je vsekakor vredna branja (in to na dušek, vse drugo ji škodi). Tudi konec mi je všeč, ravno zato, ker ni katarzičen. Tej knjigi to enostavno paše. Se pa strinjam s Hermiono – za kresnika bi bilo vseeno potrebno še kaj dodati.

Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela

E, moj Vladane. Jebo te čale. Vse drugo več kot štima. Produži dalje.

Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld

Po nekaj zgrešenih strelih je tokrat Jurček zadel v polno. Čista desetka.

Meni se je zdel pa Hudolin ravno tokrat pod vsako kritiko. Tam nekje pri Pastorku sem ga še prenašal, tole je pa zdaj eno samo neskončno ponavljanje enega in istega, Kolar je čista kopija Lorisa, isti jezik, iste fore.

Najhuje pri vsem pa – sem imel ves čas občutek, da se hoče iti z zadevo nekakšen feminizem ali kaj, češ, ženska junakinja itd., ampak je ta njegova Ingrid tako obupno brezkrvna, da bi roman komot stal brez nje. Da sploh ne govorim o tem, kako bejba sama ugotovi, kako je njen edini problem v življenju ta, da je nedofukana, tj. baba rabi dedca, da jo nategne, da je lahko srečna, in tako naprej.

Moj bog, nimam pojma, zakaj sem sploh bral do konca.

Se mi zdi pa letošnji Mazzini, ko smo ravno pri Beletrini, mnogo boljši od (pred?)lanskega.

Miriam Drev: V pozlačenem mestu

Knjigo sem brala precej dolgo, prva polovica se nazaransko vleče in če ne bi bilo nekaj ugodnih mnenj o drugem delu knjige tule gor, bi jo najbrž odložila. Na koncu je splošni vtis o knjigi sicer precej boljši kot na polovici, a vendar… Zdi se mi, da se je avtorica v knjigi lotila prevečih stvari, zares uspel pa ji je le prikaz ljudi in dogajanja s komične perspektive (Danutka!). Tista vzvišenost in zavračanje ter odtujenost Dunaja, ki se tako pogosto omenja…jah, kaj vem, če ne bi Drevova prav poudarjeno in podčrtano zapisala, da to je pa to, ne vem, če bi sploh opazila ta aspekt. In čeprav so mi osebe in zaplet(ki) počasi zlezli pod kožo in sem začela v branju zares uživat, me je konec spet razočaral. Kr neki no.

Kar se mene tiče, knjiga – glede na to, da letos očitno ne bo prav hude konkurence – lahko pride med deseterico, kaj več pa nikakor. Se mi pa zdi, da bi po neki čudni logiki znala končati tudi kje višje.

Borut Golob: Raclette

Odlično. Satiričen slog, ki pripelje bralca tudi do glasnega smeha. Več kot le ironizacija nekega ljubezenskega odnosa. Po mojem mnenju vreden najmanj “nominacije”.

Avgust Demšar: Obsedenosti v času krize

Moram priznati, da sem ob naslovu kar malo cviknila, da bodo stvari (spet) zašle v moraliziranje, a je bil strah neupravičen. Obsedenosti so v knjigo lepo vpete, kriza pa tudi :-). En velik plus za oboje. Drug velik plus gre obširnejšemu posvečanju vsem trem kriminalistom. Res je bil užitek podrobneje brati, kako dejansko deluje vsak od njih (no, čeprav za Vrenka seveda vemo – zato je logično, da se Demšar z njim ukvarja najmanj), službeno in privatno. Strašno všeč mi je bilo tudi (ravno prav podrobno) opisovanje čisto obrobnih zadev, kot npr. tega, kakšno joto kuhajo v Livadi :-). No, ampak ker ti opisi posegajo na vsa mogoča področja, je seveda potrebno za to, da jih spišeš, veliko vedeti o marsičem. Ne vem, če si dal dele o dedovanju prebrat kakšnemu pravniku, pilgrim, ampak pri – za vsebino kriminalne zgodbe nepomembnem – podrobnem opisu dedovanja po očetu Aleksandru, je po mojem par precejšnjih kiksov. Ampak to je obrobno, opazimo pač profesionalni deformiranci :-). Drugače je knjiga ravno zaradi teh podrobnih opisov en tak strašno simpatičen posnetek stanja duha nekega kraja in časa. Bravo!

Kriminalni del me je navdušil malo manj. Tokrat za moj okus preveč indicev, se prehitro ugane, kdo je bil in zakaj. Čeprav se mi zdi, da je bila tale knjiga morda celo najbolj do zdaj pisana tako kot jaz jemljem vse Demšarjeve knjige – torej, da je važna pot (do morilca) in ne cilj. Zame je tako dejstvo, da sem morilca in motiv ugotovila že kmalu, irelevantno. Edino tista slepa ulica, ki se kar naenkrat konča, je po mojem vseeno zasedla nekoliko preobsežen del romana. Sem malo pričakovala, da se bo povezala vsaj s požigom kangooja :-).

Letos bi Demšar moral končati vsaj med peterico. Meni se zdi tole njegovo najbolj dodelan roman in si res zasluži, da se na nek način to tudi “uradno” potrdi :-).

Letos bo kar huda konkurenca: Flisar, Hrastelj, Krese, Sosič (po abecednem redu in po mešanici osebnega okusa in doslejšnjih odzivov), tudi Vojnović, očitno bo treba prebrati Goloba, in še koga. (Tudi Demšarja bo treba prebrati, kar se mene tiče. Z zanimanjem pričakujem tudi nov, na drugih likih zgrajeni cikel.) In pa še zmeraj ostaja odprto zanimivo teoretsko in praktično vprašanje: bo v naboru kandidatur tudi Maja Haderlap?

Mislim, da Maja Haderlap ne bore biti v naboru pod nobenim pogojem, roman je napisala v nemščini, prevod pa ni njeno delo – tako da razprava po preprosti logiki odpade. Kolikor sem prebral (v knjigarni), pa bi najbrž za svoj roman, če bi ga napisala v slovenščini, dobila kar kresnika.

Drevova po tvoje nima šans za nominacijo?

Kot sem napisala že v drugi temi, zame med odraslo literaturo letos daleč nad vse seže:
Maruša Krese: Da me je strah?
Roman o ohranjanju človečnosti v času vojn, o tem, da je bila odločitev lahka, posledice pa bolj trajne, kot bi si kdo mislil. Roman o intimnih in političnih razmerjih in njihovih vplivih na posameznika. O tem, da se z veliko stvarmi ni treba strinjati, lahko pa se jih razume.

Bom morala pa še B. Goloba prebrati, da komu ne bi delala krivice.
M. Drev – težka bo, težka. Mene osebno pa ni dovolj pritegnila. Mi je bilo kar malo žal.

Hja, kuga pa Poslednji deseti bratje?

Mislim, da Sosičev roman po kvaliteti izpisa gotovo sodi v ožji krog kandidatov.
Če se znajde med peterico, to zame ne bi bilo nobeno presenečenje.
Morda je roman le nekoliko preobširen za tiste manj potrpežljive bralce …

Demšarjeve Obsedenosti imajo preprosto preveč balasta, zastranitev in predolgih/premalo utemeljenih slepih ulic.
Kriminalna zgodba je v primerjavi s klasiki kriminalnega romana šibka, liki celo za žanr dokaj naivni in skoraj karikirani, dialogi na nekaterih mestih precej papirnati.
Pozitivne strani romana so posamezni kvalitetni opisi in socialno kritični odlomki, ki pa se nekoliko nagibajo k moraliziranju.
Kot celota soliden roman. Za deseterico? Težka bo. Ali pa tudi ne, če pogledamo okus žirije v preteklih letih …

viva Paloma negra la kukarača

Tomo Podstenšek: Sodba v imenu ljudstva

Končno se je nekdo lotil konkretne literarne obdelave aktualnih družbenih problemov!
Napeta zgodba o oblikovanju teroristične skupine, ki želi s svojimi napadi prisiliti politike v spoštovanje zakonov in morale. Zveni kar malo znano, a ne?;)
Zanimivo branje, napisano v tekočem in tematiki primernem slogu – knjiga, pri kateri te nikoli ne zamika, da bi preskočil kakšno stran.
Sama bi si sicer morda želela malo drugačen konec, a kljub temu nekaj tako novega in osvežujočega, da bi moralo priti vsaj v širši izbor.

Zdaj pa se bom verjetno lotila branja Igranja Stanke Hrastelj.

Borut Golob: Racclete

Prebrana do konca bolj kot ne iz spoštovanja do Smreka, bukev, lipa, križ. Kljub nekaterim prav ljubkim stavkom in nekaterim hudo smešnim odlomkom, me knjiga kot celota ni prepričala. Zdi se mi narejena nekako na silo, po principu kovanja vročega železa. Ne vem, Smreka,… se mi je zdela taka prav prisrčna, tale pa…jah, ne bom lagala, na trenutke prav dolgočasno variranje na stalno eno in isto temo. A verjamem, da bo avtor napisal še marsikaj odličnega, potenciala in talenta ne more skriti ;-).

Deseterica? Znabiti. Kaj več? Ne verjamem.