Že več let občasno spremljam to stran. Opažam, da je zadnje čase na tem forumu manj živahno. Pogrešam Ojo in še koga. Enega smo pospravili pod streho, tekma za naslednjega je v teku že od januarja. Je kdo prebral kaj zanimivega iz letošnje bere?

Kot smo že ugotavljali, tole nosi letnico 2012.

Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela

Tole me ni potegnilo, nikakor. Ne znam povedat, kaj točno mi ni štimalo, a zadeva ni stekla in me ni prepričala. Od začetka do konca.

O zamrtju tega foruma pa bi najbrž veljalo odpreti posebno temo? Tudi jaz pogrešam nekdanjo živahnost in iskrivost.

Aleksandra Kocmut: Jedci rži

S kruhom pomazano! Posebna pohvala jeziku! Vsekakor toplo priporočam v branje, ki je kratko (morda za kresnika pre-kratko?), a zelo sladko.

Emil Filipčič: Mojstrovka

File opisuje samega sebe. In, čeprav je utrgano, človek niti v trenutku ne more podvomiti, da tip misli resno. Nekaj odličnih aforizmov, nekaj zabavnih domislic, pa tudi kak udarec mimo. Ampak, suma sumarum, zabavno in zanimivo branje.

Miriam Drev: V pozlačenem mestu

Zrela in izbrušena pisava. O njej, ki trdno verjame v vrednote in svojo družino. In o njem, ki poskuša uspeti v zamreženem labirintu, stkanem iz zlatih kupol velemesta in kanalov, smrdljivih od človeškega izkoriščanja in pokvarjenosti. O Dunaju, mestu priložnosti, sijaja in blišča. Utvar. Iluzij, ki se vse prerade sprevračajo v svoje nasprotje. Ženska intuicija jim je kos, moški racionalizem največkrat ne.

Priporočam!

Zoran Šteinbauer: Izgubljeni gozd

Po mojem najmanj za med deseterico. Ne vem pa, ali natečaj Modra ptica kako izključuje možnost osvojitve kresnika …

Miriam Drev: V pozlačenem mestu

Tema mi je bila zelo zanimiva. Tudi sama ne bi preveč oklevala, če bi se mi ponudila podobna priložnost kot mladi družini v knjigi in bi šla lahko za leto ali dve živet na Dunaj. A med prebiranjem knjige se vseeno poraja vprašanje ali bi bili osamljenost in izoliranost, ki jo občuti tudi glavna junakinja, popoprani z avstrijsko oholostjo, lahko preseženi z bliščem in zgodovinsko dimenzijo mesta.
Prvi dve tretjini knjigi sta se mi zdeli malce preveč predvidljivi in dolgočasni. Čeprav so npr. razlogi za odtujenost od moža in razlogi za zoprnijo njegovega delodajalca podani, so se mi zdeli čisto neprepričljivo predstavljeni. Ta del knjge na srečo rešuje zelo simpatičen portret poljske prijateljice Danutke. Proti koncu, ko glavna junakinja vzame stvari v svoje roke in postane bolj aktivna, pa knjiga zaživi in se potem čisto všečno konča.
Desterica za kresnika ji tako vsekakor ne uide, a kakšen hud presežek tole po mojem mnenju ni.

Je letos izšlo tako malo slovenskih romanov ali jih ne berete? Je kdo že delal kak pregled, kaj pride letos v poštev? Je kdo bral Igranej (Stanka Hrastelj)?

Bolj drugo kot prvo. Nič kar bi potegnilo. Mejbi Odradek. Stanka Hrastelj. Mi še na misu ne pride!

@Stanka: Bi rekel, da ji delaš na pamet krivico. Preberi, pa da preverimo … Če pa ti res ne bo sedlo, bomo za tvoj trud vsaj bralci moljev nagrajeni s kako tvojo sočno zabeljeno sodbo 😉 …

Sicer pa provokativno vprašanje, da ne bom samo pameti solil: jutri izide Angel pozabe Maje Haderlap. Je to slovenski roman?

Če so slovenski romani romani Brine Svit (nominirana za Con Brio in Odveč srce), so po moji logiki tudi romani Maje Haderlap lahko v tej kategoriji.

Brina se je, za razliko od Maje, prevedla sama, zato njeno delo v cobissu ni označeno kot prevod …

Glede Maje Haderlap se strinjam z Enko, da ni prav nobenega razloga, da ne bi sodila v dirko za kresnika.

Sama pa bi bila vesela, če bi se že enkrat lotila bralske dirke za kresnika. Zadnje čase mi padajo pod roke sami 600+-stranski špehi v angleščini, pa še precej manj časa za branje imam. Vsekakor pa mislim prebrati Miriam Drev – se mi zdi, da doslej nisem slišala še nobenega odklonilnega mnenja, če pa je kje padla kakšna pripomba, pa ni bila prav ostra …

Hja, priznam, sem spregledala. Lahko pa se seveda sprašujemo dalje, ali je samoprevod prevod ali ne ;-).

Sem se pa spomnila, da smo se o tem spraševali, ko smo se šli nagrado Zlati/srebrni/bronasti molj. Takole sem zastavila dilemoo:

Katero delo se šteje kot slovensko? Je merilo narodnost avtorja, država kjer ustvarja, jezik? Dva pogoja od treh? Kaj bomo (drugo leto) z Brino Svit, da sem čisto konkretna, čeprav morda ni najboljši primerek, ker jo imamo vsi za slovensko. Ampak, zdaj ko svoja dela prevaja iz francoščine v slovenščino, dejansko izpolnjuje le še kriterij nacionalnosti :-).

In Katja10 je takrat razmišljala:

Draga pravnica, se ti zdi takole smiselno? Da sprejmemo dela:

Okej, spet bo tukaj “primer Brina Svit” – ampak če je bila dobra za kresnika, je lahko tudi za nas, ne? ;-)

Angel pozabe je prvenec Haderlapove. Ve kdo, ali pride potem mogoče v poštev tudi za naš literarni prvenec leta?

Za prvenec se je Maja teoretično potegovala z zbirko Bajalice iz 1987.

Iz pravilnika:
“Za nagrado za najboljši prvenec se lahko potegujejo vsa izvirna leposlovna dela v slovenskem jeziku, ki so izšla v obdobju med dvema knjižnima sejmoma in so prvo natisnjeno leposlovno delo posameznega slovenskega ustvarjalca, ne glede na založbo oziroma založnika, pri katerem je delo izšlo.”

Naj me pravniki popravijo, če se motim, a čeprav ne piše “napisana v slovenskem jeziku”, najbrž že to, da ne gre za prvo natisnjeno delo posameznega ustvarjalca, ampak prvo v novem jeziku, diskvalificira. Za to nagrado.

Pravilnika kresnika pa nekako nisem zguglal ;-( …

Pardon, popravek: ne Bajalice, 1987, ampak Žalik pesmi, 1983.

Na tem forumu mrgoli samozvanih kritikov. Nekateri knjigo popljuvajo, ne da bi jo sploh prebrali. Vsi ti (pljuvalci) zase mislijo, da imajo genialne ideje in da bi napisali vrhunski roman, nimajo pa niti poguma, da bi napisali prvo stran. Če bi zmogli ta korak, bi se obnašali drugače. Žalostno je tudi, da še nobeden ni prebral Igranja, nagrajenega romana. Ljubitelje besede bi moralo zanimati, s čim si je prislužil nagrado. Prav tako bi lahko 600- stranski špeh vsaj enkrat na leto zamenjali s prebiranjem treh slovenskih romanov. Gotovo jih ne nekaj zanimivih.

mimoggrede, se popolnoma strinjam s teboj!

Uf, tudi na ta forum se seli negativna energija. Pljuvanja v tej konkretni temi sam ne opazim, le autsajder je načelno pogodrnjal čez Igranje, za kar sem ga prijazno krcnil po nosu. Vsi drugi romani so bili (bolj ali manj) pohvaljeni, z izjemo nekoga, ki je kresnika že dobil, kar spremeni obzorje pričakovanja. In tudi Igranje smo nekateri že prebrali, kot nasploh beremo ogromne količine slovenskih romanov. Po poznavanju slovenskih forumov si upam trditi, da v povprečju precej več kot udeleženci kateregakoli drugega foruma, da o drugih družbenih skupnostih sploh ne govorimo. Mimoggrede, če pa smo kaj hudo prezrli, pa kar mimogrede s tremi sugestijami dobrega na plan – preverjene bodo!

Za začetek: strinjam s z insajderjem, da kakih večjih prepirov in pljuvanja na tem forumu ni, se pa sem in tja zgodi, da uleti kdo, ki vznemiri mirni tok in spodbudi bolj ali manj vljudno razpravo. Ampak kje pa tega ni? Povsod, v družinah, na delovnem mestu … kdaj pride do kratkih stikov. Vedno se najde kdo, ki je vročekrvnejši od ostalih. Sprejemnih izpitov pa na forumih pač ni, vsakdo ima pravico vstopiti in napisati, kar hoče. Posledice pa so, kakršne so.

>Na tem forumu mrgoli samozvanih kritikov. Nekateri knjigo popljuvajo, ne da bi jo sploh prebrali.

Zdi se mi, da tule nihče nima kakih posebnih pretenzij po tem, da bi bil kritik. Je pa za knjižne forume naravno, da vsak o prebranem tudi kaj napiše – naj je mnenje naklonjeno ali ne. Če se ne motim, je to tudi namen tovrstnih forumov: da povemo kaj nas je navdušilo in kaj ne. Da, pri tem smo bolj ali manj subjektivni, nemara si prav zato, ker nismo kritiki, lahko privoščimo knjigo, ki nas je npr. smrtno zdolgočasila, tudi “popljuvati”, nemara celo brez strokovnih argumentov – pravi kritik pa si tega v resnici ne sme privoščiti. Tudi mislim, da ni dolžnost prebrati vsake knjige do konca. In da si po prebranih 150 straneh že lahko ustvariš mnenje, kajti do konca knjige se najverjetneje ne bo zgodilo, da bi se to mnenje kaj prida spremenilo.

>Vsi ti (pljuvalci).zase mislijo, da imajo genialne ideje in da bi napisali vrhunski roman, nimajo pa niti poguma, da bi napisali prvo stran.

Vsi “pljuvalci” nikakor nimajo želje napisati knjige, za to, da napišeš, kaj ti v knjigi ni bilo všeč, pa menda ni treba knjig tudi pisati. Vsaj sama teh ambicij nikakor nimam, saj mi je jasno, da nimam daru za pisanje. Večinoma skušam svoje mnenje vsaj malo utemeljiti, se pa zgodi (največkrat pri knjigah, ki mi pa res res niso všeč), da preprosto nimam nobene prave volje po utemeljevanju. Pač.

>Prav tako bi lahko 600- stranski špeh vsaj enkrat na leto zamenjali s prebiranjem treh slovenskih romanov.

Tole očitno leti name in naj ti odgovorim Ker moj poklic zahteva vsaj približen pregled nad dogajanjem v književnosti angleško govorečih dežel in držav na območju nekdanje Jugoslavije, pač berem več knjig, ki prihajajo od tam. In če že praviš, da bi lahko prebrala tudi kakšno slovensko knjigo, te lahko potolažim. Prav z namenom, da bi prebrala več slovenskih knjig in knjig v drugih jezikih, ne le angleškem, celo vodim tovrstno statistiko (kar je najbrž pritegnjeno, vem). Nio, in zdaj se je ponudila priložnost, da jo predstavim: Leta 2011 je bilo pri 2066 knjigah, kolikor se jih je nabralo, odkar si zapisujem, kaj berem, stanje tako: slovenske knjige zavzemajo približno 18 %, kanadske 1,5 %, britanske 24 %, ameriške in knjige z drugih območij, ki so bile napisane v angleščini, pa 19 %. Zdi se mi, da pri popolni prevladi ameriških in britanskih knjig, ta odstotek niti ni slab, da torej “vsaj enkrat na leto angleške špehe zamenjam s prebiranjem slovenskih”. Se pa globoko strinjam s tabo, da jih je precej zanimivih – še več, da je takih iz leta v leto več.

Katja10, nate je letelo le posredno. Tvoji vtisi ob prebranih knjigah so korektni in dobrohotni in koristni in vedno se potrudiš in odgovoriš. Me pa zelo ujezi, ko nekateri zavihajo nos, ko jim omeniš slovenske avtorje. Tudi mnogi knjižničarji so takšni. Na policah s priporočenimi knjigami so v glavnem tuji avtorji, ki jih bralci že tako ali tako poznajo. Prav vi, ki imate bralno kulturo in ste večjezični, bi lahko bili boljši ambasadorji slovenske besede.

Ta teden se mi je končno posrečilo uleteti v knjižnico prav takrat, ko je nekdo prinesel Igranje nazaj. Že berem in kmalu poročam :-).

Meni so pa edini prosti izvod dali na stran in me že čaka v knjižnici 🙂
Branja se lotim takoj po Obsedenostih 🙂

@mimoggrede:

OK 😉 Odzvala sem se zato, ker si omenil “600-stranske špehe v angleščini”, pa sem pač pomislila, da leti name, malo pa zaradi jeznega tona in posploševanja. Sploh ker se mi zdi, da vsakoletni SLO produkciji kar lepo sledimo, še posebno pozimi in spomladi. Navsezadnje je naše spremljanje kresnika v medijih omenjal sam predsednik žirije za omenjeno nagrado – torej smo kar carji, ne? 😉

Drži pa, da nekateri ljudje pač ne berejo slovenskih avtorjev – kaj hočemo, prisilit jih ne moremo, je pa res, da bi veljalo precej razširjeni predsodek, da so neberljive, počasi odpraviti. Tudi v tej smeri se dogaja: dogodki, povezani s fabulo, so dobro obiskani, tudi Mlade rime na Metelkovi. Če bo tega še več, se bo položaj zagotovo izboljšal. Knjižnice: imaš knjižničarje in knjižničarje … Eni so naravnost vzorni, odlični svetovalci, ki znajo na tisto znamenito “polico” postaviti dobre knjige. V naši knjižnicipostavljajo v ospredje knjige, ki so izšle, ko je bila Ljubljana prestolnica knjige, kandidate za kresnika & fabulo … Drugi knjižničarji pa bolj spominjajo na prodajalce v veleblagovnicah in jih delo z bralci ne zanima kaj preveč.

Tudi sama nekoč skorajda nisem brala slovenskih knjig, priznam, a se mi zdi, da je v zadnjem času prišlo do precejšnjega preskoka – zdajšnje se mi zdijo veliko privlačnejše za branje.

Veliko več SLO del je tudi prevedenih. Vnuk svetovno znanega pisatelja, denimo, ki tudi sam piše prozo in prevaja poezijo, je čisto “padel dol”, ko sem mu predstavila nekaj slovenskih pesnikov. Zdaj je totalen fen Šalamuna, navdušen je bil tudi nad Zajcem, Prešernom, Jesihom, Debeljakom, Zupanom in Štegrom.