nametano & natlačeno – s tem je povedano vse

Morda zanimivo za širši krog: razmišljanje pobudnika te nagrade:

DELOVA NAGRADA KRESNIK IN KRITERIJ “BERLJIVOST”

V zadnjem času sem se pred razglasitvijo kresnikovega nagrajenca večrat vprašal, kaj neki pri izboru “najboljšega slovenskega romana preteklega leta” pomenita kriterija “sodobnost tematike” in “berljivost”. Spraševal sem se, če morda gre za namen trivializacije slovenskega romanopisja, za potrebo časopisa Delo, ki se je odločilo nagrajene romane objavljati v obliki podlistka, ali za zgolj neko prevzetno, vsekakor neodgovorno, nestrokovno domišljavost in duhovičenje katerega od članov žirije, ki je v to svojo populistično neumnost uspel potegniti tudi ostale žirante.

Zagotovo pa taka kriterija ustrezata predvsem trivializaciji romanopisja in podlistkarskemu romanu.

Ob izbiranju letošnjega “najboljšega romana” se je sicer (nekoliko spremenjena!) žirija očitno odrekla kriteriju “sodobnost tematike” – ni pa se odrekla kriteriju “berljivost”.

Zato bi najbrž bilo dobro tako romanopiscem kot tudi širši javnosti ta kriterij tudi podrobneje predstaviti. Gre namreč za strokovno izrazito neopredeljen kriterij, ki niti v svoji polni niti polovični… veljavi seveda ne zajema cele vrste svetovnih, evropskih in slovenskih romanopisnih vrhuncev, ki je za povrh lahko nedopustno arbitraren, subjektiven, populističen, povprečniški – ter podcenjujoč tako za slovensko literarno stroko in romanopisje kot tudi za bralce. Vsekakor pa lahko poljubno izključuje tako imenovano zahtevnejšo, tudi hermetično literaturo z eksperimentalnimi in invatorskimi romanopisnimi komponentami vred – ki so za razvoj vrhunskega romanopisja nepogrešljive.

Škoda, ki jo taki rokohitrski, trivialni kriteriji “stroke” lahko povzročajo, pa je recimo na področju mladinske literature in bralnega razumevanja naših osnovnošolcev in dijakov že očitna. Tudi “strokovnjaki” za mladinsko literaturo so namreč še do nedavnega močno povzdigovali pomen kriterija “berljivost” in ga celo razglašali z geslom: “saj je vseeno, kaj otroci berejo, samo da berejo!” S tem pa so dosegli nič več in nič manj kot to, da je bralno razumevanje naših osnovnošolcev in dijakov porazno padlo. Ob nedvomno poraznih rezultatih mednarodnega preverjanja bralnega razumevanja pa sedaj ti isti “literarni strokovnjaki” seveda modro molčijo.

Tudi zato torej pričakujem, da bo letošnja kresnikova žirija (tudi v odnosu do ostalih kriterijev) jasno opredelila kriterij “berljivost” – še preden doseže stopnjo gesla: “saj je vseeno, kaj Slovenci berejo, samo da berejo”.

Vlado Žabot

………….

Konec citata in samo še opozorilo, preden se začnejo kake neumestne pripombe: Žabotovo “Ljudstvo Lunja” je bilo v konkurenci lani, ne letos.

Že prav. Se strinjam.

Toda tudi “neberljivost” sama po sebi še ne zadostuje za kakovost. Daleč od tega.

Priznati moram, da se je tudi meni “berljivost” kot kriterij zdela nenavadna reč. Enako velja za “sodobnost tematike”. Taka kriterija bi namreč človek pričakoval pri drugih natečajih, ki si zaradi mene lahko privoščijo kakršna koli merila. Če pa gre za izbiranje “najboljšega romana leta”, za nagrado numero uno v tej državi, pa mislim, da bi vendarle moral biti ključni – da ne rečem edini – kriterij kakovost. OK, razpravljanje o tem, kaj je “kakovost”, bi najbrž zahtevalo leta, zato ne bi o tem. Recimo, da se skoraj vsi strinjamo, da je v grobem kak Javier Marias le boljši od Amande Quick 😉 Do sem se z Žabotom strinjam (čeravno mi njegove knjige ne ležijo). Vseeno pa se mi zdi, da nekoliko pretirano podpira hermetičnost in iz pisanja je le čutiti: hermetično je dobro, berljivo ne. Popolnoma se strinjam s Hermiono, saj sem prebrala kup “neberljivih” in popolnoma groznih knjig – a tudi zajeten kup “neberljivih”, vendar bleščečih del. Enako velja za “berljive” knjige.

Mislim, da po svoje razumem vzgibe žirije: V Sloveniji so dolga leta, da ne rečem desetletja, izhajala pretežno hermetična dela, ki pa so bila razmeroma redko tudi res dobra. Zdelo se je, podobno kot pri slovenskem filmu, da v tej deželi ne pisatelji in ne režiserji ne zmorejo spraviti skupaj spodobnih berljivih knjig, ki bi zanimale še koga drugega kot primerjalce in teoretike. To je dobilo tolikšne razsežnosti, da, kot se najbrž vsi spomnimo, živa duša – z menoj vred – ni brala sodobnih slovenskih avtorjev. To pa vendarle pomeni, da je bilo s slovensko književnostjo nekaj narobe, hudo narobe. Obenem pa drugi avtorji z območja ex YU s tem nikoli niso imeli težav. Kot da bi trpeli za nekakšno hudo endemsko literarno boleznijo. Enako je veljalo za sodobno tematiko – del o življenju, ki smo ga živeli, preprosto ni bilo. Daleč preveč preteklosti, daleč preveč zgodovine. Kot da so pisatelji živeli v nekem drugem času in prostoru.

Če se prav spomnim, se je položaj začel spreminjati šele nekje v 80. letih. In v 90. smo naposled sramežljivo začeli prebirati tudi slovenske avtorje. Pa ne zato, ker bi bili za šolsko branje. Pri meni je bilo prej razmerje med SLO in tujimi avtorji že kar sramotno v škodo slovenskih, morda jih je bilo za kak odstotek ali dva. Zdaj je precej drugače – mislim, da naši avtorji pri meni zasedajo kakih 30 %, če ne več. Nekaj malega tudi po zaslugi nagrade kresnik. Mislim, da so se žirije kresnikov prav iz zgoraj napisanih razlogov odloćile “berljivim” knjigam podeljevati “subvencije” in jih spodbujati z “berljivostnimi kvotami”. Ampak kot kriterija pa sta oboje, tako berljivost kot sodobna tematika, vseeno malo čudna. In z veseljem bi rekla, da pravzaprav sploh nista več potrebna, saj zdaj hermetične in bolj berljive knjige, a vseeno spodobne knjige izhajajo v čisto spodobnem razmerju.

Mimogrede: po kriteriju “sodobne tematike” bi moral Jančar lani gladko popušiti – razen če 2. svetovna vojna pri nas še vedno velja za sodobno tematiko. No, glede na to, koliko se v tej državi še vedno ubadamo z njo, morda tudi je 😉

Tole je odziv na Žabotovo pisanje. Kje je našel med kriteriji našteto
sodobno tematiko, pa ne vem, mišljen je kvečjemu izbor relevantne
teme, to je take, ki se bralca dotakne in nikakor ni zanemarljiva,
čeprav ne sodi med besedilne lastnosti.

[hr]

Pravilnik, ki določa delovanje kresnikove žirije, ne zavezuje k
upoštevanju konkretnih kriterijev, iz dosedanjih utemeljitev pa je
mogoče razbrati, da žiranti ocenjujejo zlasti jezik, slog, sporočilo,
kompozicijo in berljivost. Kako to počnejo? Vsak po svoje v skladu z
osebnimi bralskimi preferencami: kdor ima rad hermetična besedila, jih
oceni višje, kdor pa da nekaj na atmosfero, sugestivnost in podobne
učinke, ki branijo knjigo odložiti pred koncem (te učinke poimenuje
zbirni izraz berljivost), da višjo oceno pač takim knjigam. Ker oceno
oblikuje vsak zase doma, brez poznavanja stališč svojih kolegov,
verjamem, da so ocene avtentične in končne sodbe v seštevku kar
objektivne in verodostojne. Berljivost je samo eden od kriterijev,
zato najbolj berljivi in najbolj brani romani praviloma niso v
najožjem kresnikovem izboru.

Na enak način kot naše ocenjevanje pripelje do izločitve
najpopularnejših romanov, odreže iz ožjega izbora tudi romane na
nasprotnem koncu istega merila, to je tiste težko prebavljive
proizvode, ki uspejo bralca izmučiti že po prvih prebranih straneh,
bodisi s tematiko, ki se zdi relevantna samo piscu, bodisi s kalorično
prezasičenim slogom. Kresnikove nominacije in nagrade v zadnjih letih
izkazujejo nemazohistični značaj ocenjevalcev, ki literature ne vidijo
v ritualnem oziroma trpljenjskem zarisu nacionalne kulture, ampak na
prijetnejši plati življenja. Kadar je med odklonjenimi hermetiki kako
poznano literarno ime, ki grozi z zamero, se blagemu žirantu utrne
sočutna želja, da bi cenjenega poeta za tolažbo doletel vsaj ožji
izbor, če ga že ne bere nihče, pa kaj ko nazadnje zmaga kruta
aritmetika.

Prepričan sem, da žirija z izločitvijo del, ki so samo zelo berljiva,
pri drugih kriterijih pa so šibkejša ali šibka, ne dela hude škode,
saj bralci popularnega berila najdejo do svojih avtorjev mimo takih in
drugačnih nagradnih razpisov. Prepričan pa sem tudi, da z izločitvijo
romanov, ki so v vseh pogledih presežek, le prebrati jih žal ni
mogoče, opravlja družbeno koristno delo, saj varuje potencialne bralce
izbranih del pred bralskim razočaranjem.

Miran Hladnik, tretje leto zapored predsednik žirije za kresnika

Moram priznati, da me predsednik žirije prepriča. Tako kot pravi – berljivost je le eden od kriterijev. Verjamem, da ima kresnik takšno veljavo tudi zato, ker v precejšnjem deležu izbranih romanov lahko uživajo tudi manj zahtevni bralci, hkrati pa se niti največji sladokusci ne zmrdujejo (prehudo).

Odlična argumentacija kriterija!
Zlasti zadnji odstavek pove vse o smiselnosti takšnega kriterija za katerokoli nagrado.
Mene pri podeljevanju različnih nagrad berljivost ni nikoli zmotila, me pa večkrat zmoti nekaj povsem drugega – da lahko med nominirana ali celo nagrajena dela pridejo besedila, ki niso bila lektorirana. Da ne bo pomote – ne moti me sleng, vulgarizmi, pogovorni jezik ali katerekoli druge zavedne oblike odstopanja od normiranega jezika, moti me besedilo, kjer ne avtor, ne urednik, ne lektor (ki ga pogosto sicer sploh ni) niso opazili neujemanja spolov, sklonov, števil, kjer manjkajo vejice ipd., pa to ni posledica zavestne odločitve, marveč površnosti ali neznanja. Po mojem mnenju bi tudi to lahko spadalo k berljivosti.

Žabotov tekst me je malo zavedel, saj je izpadlo, kot da sta berljivost in sodobna tematika edina zavezujoča kriterija, in še to razumljena v zelo ozkem smislu. Hladnikova razlaga pa je stvar seveda postavila v drugačno luč. Da, strinjam se z Enko in Torom – razlaga je absolutno prepričljiva in korektna do vseh avtorjev..

Kar zadeva lektoriranje, je pa to tema, vredna posebne rubrike, krivce za položaj pa gre najbrž iskati v marsičem, od samih avtorjev pa vse do šolske & kulturne & zaposlovalne politike, pa naj se to zadnje sliši še tako čudno. O tem bo vedela kaj več povedat Kerstin, ki vsekakor spada med lektorice, kakršnih bi si človek želel veliko več.

V grobem pa se začne že s tem, da s slovenistike ne prihajajo ravno perle, kolikor vem, tam še do nedavnega niso poučevali lekture (ne vem, koliko je tega zdaj). Tudi splošno slovenistično znanje ni ravno bleščeče – vsaj kolikor sem imela priložnost videti, ko sem delala pri nekem dnevniku. Lektorji, ki so imeli srečo, so se tako izobraževali predvsem v časopisnih hišah, kjer so jih uvajali vodje lektorske službe. Menda tudi tega bolj ali manj ni več. V založbah je lektor ogrožena vrsta, če že ni izumrl – o tem bi najbrž več vedel povedati Insajder Poleg tega pri nas velja fama, da je lahko lektor vsakdo, ki ima za seboj slovenistiko, kar niti slučajno ni res. Povrhu so lektorji plačani tako mizerno, da me čudi, da taki mazohisti sploh še obstajajo.Njihov status je praviloma neurejen, zaslužijo pa veliko premalo, da bi se lahko šli s.p. in d.o.o., če zraven niso še snažilke ali vodoinštalaterke. Ali pa so v službi kje drugje, na lektoriranje pa se spravijo po napornem delu v službi, ko je večerna posoda v pomivalcu, froci pa spijo. Kar najbrž ne prispeva h kakovosti dela.

V roke dobijo marsikaj – od besedil, ob katerih gredo človeku lasje pokonci, do že izpiljenih knjig, s katerimi skoraj nimajo dela. Potem so tu še založbe, ki mislijo, da je lektoriranje nepotreben strošek. Zgodi se celo, da urednik avtorju/prevajalcu popiha na dušo, češ, ti si pa tak car, da ne potrebuješ lektorja – pa je v ozadju zgolj in samo šparanje. Mislim, da ga skoraj ni junaka, ki mu dodaten par oči ne bi koristil, sploh če se z lektorjem ujema. To je približno tako, kot lahko skoraj vsakemu režiserju koristi dober dramaturg – če se vsaj približno ujemata, bosta skupaj naredila več, kot bi režiser sam.

Ko vse seštejemo in odštejemo, se izkaže, da je dobrih lektorjev za književnost izredno malo. In ker jih je malo, so nepopisno iskano “blago” – to, da imaš srečo in čast, da te doleti kateri od teh, je čista sreča. To pa pomeni strokovno podkovanega, razgledanega, občutljivega lektorja, ki popravlja to, kar je treba, predvsem pa ima čut, ki mu takoj pove, s kakšnim besedilom ima opraviti in v skladu s tem tudi ravna.

Rešitev vidim v spremembah na vseh ravneh: morda posebna usmeritev na faksu. Po možnosti – vsaj pri večjih založbah – zaposlovanje lektorjev ali kaka drugačna ureditev njihovega statusa. Primerno plačilo. Založbe bi besedila morala obvezno spustiti skozi lekturo – če tudi tega drobiža nimajo, pa naj zaprejo štacuno. Če v podjetju za izdelavo čevljev zaradi denarnih težav niti pomislijo ne, da bi na trg dajali čevlje brez pet, bi moralo za založbe veljati podobno.

Najprej nadaljevanje polemike:

DELOVA NAGRADA KRESNIK IN KRITERIJ »BERLJIVOST«

Seveda sem z zanimanje prebral odgovor aktualnega predsednika kresnikove žirije, dr. Mirana Hladnika, na moje vprašanje o kriteriju berljivosti pri izbiranju kresnikovega nagrajenca.

Pri tem najprej poudarja, da vnaprejšnjih, za člane žirije zavezujočih kriterijev pravzaprav ni – da torej vsak član žirije po svoje, v skladu s svojimi osebnimi bralskimi preferencami oceni vsak roman posebej. Šele iz dosedanjih utemeljitev podeljenih nagrad pa da je mogoče razbrati, da torej žiranti ocenjujejo jezik, slog, sporočilo, kompozicijo in berljivost (kar je, kot pravi, zbirni izraz za atmosfero, sugestivnost in druge učinke…).

Ker pa je torej te utemeljitve mogoče pregledovati le za nazaj, seveda ne razumem, kje se je izgubil kriterij “sodobnost tematike”, ki je bil v lanskoletnem izboru še aktualen – in kako dr. Hladnik ve, da bo tudi v utemeljitvi za letošnjega kresnika, ki je seveda še ni, izpostavljen kriterij »berljivost«.

Ne glede na te, bolj kot ne naključne, se pravi od osebnih bralskih preferenc izbranih članov žirije odvisne kriterije, pa dr. Hladnik ugotavlja »nemazohistični značaj ocenjevalcev, ki literature ne vidijo v ritualnem ali trpljenjskem zarisu nacionalne kulture, ampak na prijetnejši plati življenja (…) Zato komisija z izločitvijo romanov, ki so v vseh pogledih presežek, le prebrati jih žal ni mogoče, opravlja družbeno koristno delo, saj varuje potencialne bralce pred bralskim razočaranjem.«

Problem je seveda v tem, da literatura kot jezikovna duhovna ustvarjalnost in s tem človekova presežnost odločilno presega zgolj “prijetnejšo plat življenja”. Prav “prijetnejši plati življenja” namreč z vrhunsko literarno ustvarjalnostjo, ne le v » ritualnem in trpljenjskem zarisu nacionalne kulture«, ampak tako v časovno kot prostorsko in vrednostno mnogo širših in globljih razsežnostih človekove presežnosti, nimata prav veliko skupnega. Tipično za tak uživaški, »nemazohistični«, potrošniški pogled na literaturo pa je sklicevanje in umerjenost na povprečnega bralca (na povprečnega potrošnika), ki je seveda slepilen in zavajajoč konstrukt –saj povprečnega bralca v resnici ni.

Bralec, o katerem dr. Hladnik govori, je torej lahko le dr. Hladnik sam. Prav ta dr. Hladnik pa se kot predsednik kresnikove žirije ponuja za vzorec bralca, ki mu je v bojazni pred »mazohizmom« in »bralskimi razočaranji« treba slediti (tudi v žiriji). In ker torej predvsem on ne more prebrati »romanov, ki so v vseh pogledih presežek«, je na »prijetnejši plati življenja« najlažje zaključiti, da takih romanov »žal ni mogoče prebrati«. Taki presežni romani pa si v tej opciji seveda ne zaslužijo kresnika. Kvečjemu torej morda kakšno tolažilno, prizanesljivo uvrstitev med finaliste.

Iz tega sledi, da je za te presežne romane v opciji osebnih bralskih preferenc dr. Hladnika odločilen prav kriterij berljivosti. Še več, po tem kriteriju si po lastni meri in »družbeno koristno« prizadeva tudi vse potencialne bralce odvrniti od »mazohizma« in potencialnega »bralskega razočaranja« – s tem pa seveda tudi od same umetniške presežnosti. Takšna presežnost je namreč na »prijetnejši plati življenja« obremenjujoča in »mazohizem«. Na ravni družbene koristi pa, po njegovem, kratko in malo odveč.

V takem odnosu do presežnega v umetnosti ter v človeku in družbi pa je seveda mogoče prepoznati imperativ sodobne potrošniške profanacije življenja. Na tej točki tudi namesto arhetipov in mitov ter iz njih izhajajoče človeške težnje po presežnem in po stiku s svetim, lahko nastopi disneyevsko-hollywoodsko zabavljaški surogat. Tak surogat (ali preprosto kič) ob berljivosti kajpada lahko premore tudi zelo izdelan slog, precizen jezik, skrbno, dostikrat kar dovršeno kompozicijo in sporočilnost. Za povrh je še zabaven in docela naravnan na »prijetnejšo plat življenja« . Branje takšnega surogata torej ne zahteva kakšnega zahtevnejšega, »mazohističnega« poglabljanja in samoizpraševanja, prav tako ne zahteva nekega višjega nivoja bralnega razumevanja… Vendar pa s tem vrhunska umetnost in vrhunsko romanopisje zagotovo nimata prav veliko skupnega. Zato se najbrž tudi kresnikova žirija, če bo še želela dovolj kompetentno razglašati najboljši slovenski roman, tozadevnemu razmisleku ne bo mogla izogniti.

Vlado Žabot

OPOMBA: Ne glede na to, na katero stran se postavimo, je to po dolgem času prva polemika, ki se sprašuje o znotrajbesedilnih in ne zunanjih (=finančnih, mreženjskih) vprašanjih sodobne slovenske proze. (Če sem kaj pozabil, naj me kdo spomni.) Morda se bo pridružil še kdo.

Pa še odziv na izziv tish in Katje10:

@tish: Da bi bil za založniške napake kaznovan avtor (recimo z neprejemom nagrade), se mi zdi malo krivično. Med drugim tako zanesljivo nagrad, tudi Kresnika, ne bi mogel dobiti Andrej E. Skubic za Grenki med – če ste brali prvo izdajo, bi morali opaziti, o čem govorim, ali pa potrebujete lektorja ;-). Med drugim je dokaz za nekrivdo avtorja tudi to, da se je taka zadeva zgodila prav Skubicu, ki je sicer jezikovno zelo vešč in celo zagovarja tezo, da bi morali avtorji znati jezik tako dobro, da ne bi potrebovali lektorja (se mu pozna, da nima uredniških izkušenj, resnica je ojoj drugačna, žal pa so k njej precej prispevali tudi naši jezikovni normativisti, v branje priporočam Popravopis Simona Lenarčiča) – baje je prišlo do oddaje napačne verzije v tisk in preskoka korekture. Seveda se take napake ne bi mogle zgoditi – pa se dogajajo.

Založbe je za take napake seveda mogoče kaznovati. Recimo tako, da splošne knjižnice ne bi kupovale zanikrno narejenih knjig, kar je pri sodobnem leposlovju že skoraj 90% prodaje – a kako bi prišli do take sodbe in njenega upoštevanja? Priporočilni seznam za branje otroške in mladinske književnosti, ki ga pripravlja velika strokovna skupina, in ocenjuje knjige tudi glede na (recimo temu) izdelavo, ima težave že pri uveljavljanju v okviru nabavne politike, kaj šele pri izposoji – in čevlje brez pete nese kupec nazaj, ker napako opazi, nelektorirane knjige pa ne, če smo malo brutalni.

@Katja10: Mislim, da je v vseh slovenskih založbah skupaj trenutno eno lektorsko delovno mesto. Paradoksalno je lektor (upravičeno) zaposlen v marsikaterem teatru, ampak teatri so seveda na javnih sredstvih, s čimer dobimo še en podatek o tržni vrednosti jezika. Kako pa je z njegovo znanstveno vrednostjo po bizarnih univerzitetnih točkovalnikih odličnosti, pa raje sploh ne omenjam.Tako da se z vsem zapisanim povsem strinjam – možnosti za izboljšanje položaja pa ocenjujem za zgolj hipotetične. Sploh glede na vse spremembe, ki se v slovenskem bralnem polju dogajajo v zadnjem času …

V zvezi z lektoriranjem: tudi jaz sem se že vprašala, kako lahko med finaliste ali zmagovalce nekega natečaja/nagrade ali v priporočilni seznam pride delo, ki je z jezikovnega ali “lektorskega” vidika tako skrpucalo, da bi ga lahko uporabljali kvečjemu kot delovni zvezek za vaje iz pravopisa za višje razrede OŠ. Seveda ima insajder prav, ko pravi, da zaradi takih stvari ne smejo biti “kaznovani” avtorji – ampak nekdo bi moral biti. Kako to doseči in kako na sploh doseči, da bi založbe in tudi avtorji sami sprevideli, da je lektura, če nameravaš izdati dober izdelek, toliko nujna kot barva za tisk, pa je verjetno že tema znanstvene fantastike. – Ob vsem tem pa naj vendarle dodam, da – ker tudi sama tu in tam nastopam v vlogi neke vrste “žirantke” (brez skrbi, daleč od teh vseslovensko znanih nagrad in natečajev) pa tudi zato, ker se je že kar precej avtorjev obračalo name za lektorsko-uredniške nasvete – v mojem sistemu “hierarhije” jezikovno nedodelano delo ne more “zmagati”. Naj poudarim, da ne govorim o vejicah, veliki/mali začetnici ipd. pravopisnih “haklcih”, temveč o pomanjkanju “pismenosti” in jezikovnih veščin na ravni samega izražanja, besedilnosti, semantike in skladnje. Ko lektoriraš tako delo, ga na neki način skorajda “pišeš na novo” (npr. menjava stavčnih delov v povedi ali vsaj besednega reda, iskanje sopomenk, da se ena in ista beseda ne ponavlja skozi celoten tekst, pozaimljanje, rezanje preobilja ipd.). In po moji logiki si avtor, čigar delo potrebuje take in tolikšne posege, ne zasluži nagrade, temveč bi mu priporočila, naj začne veliko brati. Kljub temu pa se dogaja, da so taki izdelki med izbranimi na natečajih (predvsem imam v mislih poezijo, ker temu bolj sledim).
In še to. Trdno sem prepričana, da ga ni carja ne carice, ki bi ne potreboval lektorja za sabo. Celo če privzamemo, da nekdo dejansko obvlada (skoraj) vse, je tu še vedno tisti zoprni, a neizogibni element (ki velja tudi na drugih področjih življenja :)), da lastne napake najteže opazimo.
Celo Janezu Menartu (govorim o njem, ker je eden mojih najljubših avtorjev in ga pogosto berem) se je (kot dipl. “primerjalcu” in slovenistu) dogajalo, da je kje spregledal kako vejico ali drugje ne uvidel boljše rešitve ritmu na ljubo namesto rahlo prisiljene.
Naj še omenim Show Strahow Svetlane Makarovič, sicer zbirko izvrstnih zgodbic v verzih, v kateri se nekateri verzi “refrensko” ponavljajo na koncu vsake druge pesmi (ista kitica). Človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal ali pa si želel biti slep za take stvari – v eni pesmi je med tretjim in četrtim verzom vejica (a namesto tečnim pamžem, / gre nagajat pesniku.); čez par strani, ko se ista kitica ponovi, vejice ni; čez par strani, ko se ista kitica ponovi, vejica spet je; čez par strani … Kdor to razume, je genij. (Mimogrede, vejica je napačna.)

Naj bo dovolj, sicer pa zanimiva debata o kresniku, z veseljem sem jo prebrala.

Z velikim veseljem sporočam, da se je Gertrude Steinova po tej debati pričela obračati v grobu.

Sprejemljiv se mi zdi Hladnikov odgovor: »Prepričan sem, da žirija z izločitvijo del, ki so samo zelo berljiva, pri drugih kriterijih pa so šibkejša ali šibka, ne dela hude škode, saj bralci popularnega berila najdejo do svojih avtorjev mimo takih in drugačnih nagradnih razpisov«. Čeprav potem dodaja, da »pravilnik, ki določa delovanje kresnikove žirije, ne zavezuje k upoštevanju konkretnih kriterijev«, se mi vseeno zdi, da se je – vsaj za pretekle izbore – uporabljal preveč ohlapen izraz berljivost, pa čeprav kot le eden izmed naštetih kriterijev. V tako hedonistično »berljivost« torej spada vse po malem, od atmosfere, sugestivnosti in »podobnih učinkov, ki branijo knjigo odložiti pred koncem«. Hm. »Podobni učinki, ki …«? Draga žirija, kadar boste še govorili o svojih kriterijih, bodite bolj »berljivi« in definirajte natančneje! Kajti izraz berljiv (po SSKJ: »ki se prijetno bere«) napeljuje na misel, da anything goes, samo da ni preveč zateženo, da je jasno in razumljivo in da zdaj celo žirija za kresnik pristaja na tržne parametre, ki seveda peljejo v nižanje nivojev. S tem postane izraz berljivost kamen, ob katerega se je spotaknil Žabot in se bo mogoče še kdo, ki bo ta kriterij razumel kot odkrito pristajanje samih strokovnjakov na vsesplošni trend pavperizacije.
V Hladnikovem odgovoru pa je tudi tale po mojem malce nerodni stavek: »Prepričan pa sem tudi, da z izločitvijo romanov, ki so v vseh pogledih presežek, le prebrati jih žal ni mogoče, opravlja družbeno koristno delo, saj varuje potencialne bralce izbranih del pred bralskim razočaranjem.« Ta misel me rahlo spominja na neke druge čase, ko so se določene »zaščitniške« službe prav tako čutile družbeno koristne pri varovanju potencialnih bralcev pred … čim že? No, tudi kresnikova žirija je že kdaj razočarala bralce, pa ne v družbenem (ki tu nima veliko početi), ampak literarnem smislu.

Cvetka Bevc: Potovci

Ne vem ali je knjiga »berljiva« ali »neberljiva« – kakor koli, preveč me ni navdušila. Nekam medlo izpade vse skupaj, čeprav so teme, ki se jih pisateljica loteva velike in vedno zanimive.
Še najbolj me je k branju vlekla pripoved o apostolu Tadeju, pa je tudi ta zelo površna. Nekdo, ki piše o zgodnjem krščanstvu, bi pa vsekakor moral vedeti, da Judovo pismo ni napisal apostol Tadej, sploh pa ne leta 55. Pa tudi evangelija po Mateju na svojih potovanjih še ni mogel nositi s seboj.
In zakaj je treba toliko cinizma? Predvsem v tretji zgodbi.
Fajn se mi je pa zdelo prepletanje vseh treh zgodb in podobnost zadnjega stavka poglavja z začetnim stavkom naslednjega poglavja.

Čar: O Znosnosti

Težko napišem kaj koristnega, ker mi je zmanjkalo časa in sem jo moral vrniti v knjižnico. Jezik se mi je zdel nekoliko preveč časnikarski, do glavnih oseb mi ni uspelo vzpostaviti empatije, motila so me tudi neosebna poimenovanja (Prva, Nulta …) in pri Fotru nisem vedel, ali gre za očeta ali starega očeta. Sicer pa zgodba nekako teče in kljub vsemu prebuja zanimanje.

Zmagovalec je torej že znan, že dolgo.

Člani žirije bi se morali ravnati po drugačnih kriterijih, kot jih imamo običajni knjigoljubi. Navsezadnje se išče najboljši roman. Zato je razprava o berljivosti manj pomembna. Tudi težje berljiva dela te lahko na koncu nagradijo z intenzivnimi občutji in sklepi. Zdi se mi, da knjiga z mnogimi pravopisnimi napakami, čeprav vsebinsko zelo dobra, ne bi smela dobiti glavne nagrade. Iz več razlogov. Kafka je zapisal, da naj knjiga kot kladivo razbija zaledenelo človeško dušo. Nominirani romani bi morali bralcu ponujati mnogo več kot kratkočasje v poletni senci. Pa še tole: da so med ožjimi finalisti kar štirje iz ene in iste založbe, je zelo vprašljivo. Močno dvomim, da ostali izdajajo toliko manj kvalitetno literaturo.

Pred dnevi sem gledal odličen film Ljudje in miši – in si zato včeraj sposodil istoimenski roman, no, ta se glasi O miših in ljudeh. Ker so listi snežno beli in nedotaknjeni, sem skoraj prepričan, da sem prvi, ki si je ta roman izposodil, čeprav je v knjižnici že peto leto. Škoda, da ni v knjigah več kartončkov, kamor so knjižničarji vpisovali izposojo. Tej knjigi bi se mogoče tudi lahko reklo hermetična, pred katero bi Hladnik mogoče rad obvaroval bralce, da se ne bi mučili. V Sloveniji primanjkuje kritične misli, osvobojene strankarske ozkosti in nezmožnosti vživljanja in sočutenja. Ko sem prejle bral forum, kjer so razpredali o pobudi, da se večini samozaposlenim v kulturi ukine plačevanje zdravstvenega in socialnega zavarovanja, se mnogim zdi to čisto v redu, v duhu, da so kulturniki tako ali tako paraziti. Prav tako nisem mogel spregledati, da nas je zadnji referendum stal 3,4 mio evrov. Še bedaki so zmožni manj neumnih potez. Zato sem vse bolj prepričan, da bi ta prečiščena kritičnost kot ogledalo družbene zrelosti morala imeti večjo ceno tudi pri izbiri najboljšega romana.

Vaš zvesti poročevalec o literarni polemiki pripenja odgovor, ki ga je dr. Hladnik poslal po forumu SlovLit (ki ga spotoma priporočam kot zelo zanimivega tudi za druga polemična vprašanja, pravkar se začenja debata o vprašanju romščine, morda slišimo tudi kaj o jezikovnih vprašanjih, ki trenutno polnijo Književne liste?):

V tisku se je z mojim odgovorom Žabotu >>polemika>povprečnega bralca v resnici ni>Žabotov lani nominirani roman si je 2012
izposodilo povprečno 0,1 bralca na knjižnico>sodobnosti tematike>ceni mojstrstvo pripovedovanja, jezikovni artizem,
kompleksnost in aktualnost sporočila ali pomensko polifonijo,
interpretabilnost besedila ter avtorjev dialog s svetovno in domačo
literarno tradicijo>K negativnim sodbam
prispevajo take reči, kot so nestremljiva jezikovna podoba, jezikovni
diletantizem, šlamparija, nebogljenost ali frazarjenje, slogovna
pretencioznost, sporočilna tendenčnost, naivnost ali meglenost,
dolgočasnost, samozadostnost, tematska nerelevantnost, pozitivne sodbe
pa so opremljene s sklicevanjem na pisateljski profesionalizem>odpiranje življenjsko pomembnih tem>v navidezno
obrobnih temah pokazati na njihovo usodno jedro>brezobzirna odkritosrčnost v popisovanju temeljnih intimnih in
socialnih problemov, polifonija perspektiv, aktualnost nacionalnih,
ekoloških ipd. tem, privlačnost motivike, izrazna suverenost,
spretnost in veščina, slogovna in tematska širina, duhovitost,
avtorska prepoznavnost, presenetljivost (osupljivost), napetost,
premišljenost, prepričljivost, sugestivnost, refleksivnost, pomoč pri
samospoznavanju, domišljijsko bogastvo, tenkočutnost>sodobnosti tematike>aktualne teme>sodobno tematiko

Zmagal smo! Čestitke Andreju!

Dragi Molji – kaže, da smo kar dobro lobirali. Včeraj so namreč nekaj omenjali, da je v špilu ustanovitev posebne nagrade za krimiče (ali žanre nasploh?) …

Pilgrim, pa boš dobil! V Wikipediji pa boš za vekomaj zapisan kot prvi dobitnik, nemara že kar za opus 😉 Pri tolikih nominacijah za kresnika drugače ne more biti …

Kako ste kaj zadovoljni s kresnikom? Jaz še kar, zmagal eden od dvojice mojih kandidatov, vendar pa ostalih finalistov nisem prebrala …

Kar zadeva nekaj malega pritoževanja, da bi moral biti v špilu tudi Merc … Osebno menim, da nemara res – če si ne bi sam “izkopal groba”. Na začetku mi je knjiga potegnila, ampak zdi se mi, kot da mu iz fajn ideje & materiala ni uspelo naredit knjige, ki bi bila presežek. Pa bi jo najbrž znal. Slogovno se mi je zdela bolj tako tako, vsekakor preveč razvlečena, s preveč ponavljanja & sikanja nad vedno istimi rečmi. Kot če bi poslušal variacije, ki se med seboj skoraj ne razlikujejo.

Še tole: vsako leto me ob podelitvi navdaja sočutje, obenem pa se ne morem zadržat, da ne bi planila v smeh, ko na modrih glavah dobitnikov, navadno konkretnih dedcev, ki pogumno korakajo v zrela leta ali pa so ta že bolj ali manj za njimi, uzrem venec, ki najbrž paše samo kakšni krhki svetlolasi šestnajstletni devici – kolikor kaj takega sploh še obstaja 😉

In še lokalpatriotska: od sobote se naša krajevna skupnost po Skubičevi zaslugi ponaša z dvema kresnikoma in eno Sovretovo nagrado, kar nas krajane seveda navdaja s ponosom. 😉

Zadovoljna.
Zmagovalna knjiga je daleč najboljša med peterico favoritov.
Če pa bi v mar vzeli deseterico, ne bi bilo tako samo po sebi umevno.

No, meni je bil Skubic šele na tretjem mestu. Kot sem že nekje zapisala, knjiga s tako razvlečenim (da ne rečem dolgočasnim) začeeeeeeetkom – o čemer se nas je strinjalo kar nekaj – pač ne more biti najboljša. No, ne bi smela biti, a očitno je. Jaz sem vseeno upala, da bo tisti venček letos pristal vsaj na ženski glavi, če že ne more sesti na glavo nedolžne šestnajstlentnice ;-).

A mi lahk kdo obnovo pošlje??