Kresnik 2012
Kerstin, včasih kar malo preseneti kakšen tvoj zelo kategoričen in čustven odziv :). Priznam, da od tvojega pisanja zgoraj komaj kaj razumem. Bi nam pojasnila, kam si se vrgla in kakšno zvezo ima to z v članku povsem nedolžno omenjenimi avtorji/deli? bridko, srh, volčje žrelo, zaslepljenost, strah …
Jaz vseeno upam, da je članek produkt Delove novinarske zlevorokomanire in ne kaj drugega. Zaradi omenjenih (očitno samo tisti, za katere je povprečni spremljevalec dogajanja na literarni sceni že kdaj slišal) in neomenjenih. Zelo pa me zanima, kdo si je zmislil izpostaviti ravno tiste štiri – ob tem je pa tudi mene kar v želodcu zvilo :-).
Ah, ne kategoričen (če s tem misliš neomajen 🙂 – vedno se pustim prepričati trdnim argumentom, le kategorično zaupanje v x y komisij sem opustila … Čustven? Ja, seveda, glede na to, da sem tudi sama avtorica, da se trudim zaznati, kam je usmerjena kritiška naklonjenost, kajti avtor je pač “sam svojega dela kovač”. Težko je najti dosledno, ostro in konstruktivno kritiško oko, zlasti če nimaš časa za delavnice (čeprav bi tudi o tem lahko kaj povedali tisti, ki se jih udeležujejo – tako pozitivnega kot negativnega). In potem, npr., slediš smernicam o tem, kaj ni dobro, kaj je preživeto, nabuhlo, patetično itd. itd., nakar, recimo, dobi nagrado prav tako delo … In si tam. Ko pač nisi več dovolj pameten. 🙂 Lahko si samo zmeden in potrt. Ergo, čustven. :))
O podrobnostih “volčjega žrela” ne bi, gre za preprosto reč, delo sem brala, kot da ne vem, kdo ga je napisal (brala sem torej besedilo, ne avtorja), in ga tako presodila.
Upam, da sem bila bolj jasna :), in pardon za smetenje teme. Moderatorji lahko kamot izbrišejo moj prispevek.
Še vedno o(b)staja upanje, da ima Enka prav (“Jaz vseeno upam, da je članek produkt Delove novinarske zlevorokomanire in ne kaj drugega.”). 🙂
Pojdimo še v svet tujega, nezemeljskega, vendar odličnega za branje.
Andrej Ivanuša: Svetodrev
Zakaj ne bi enkrat za spremembo dali v izbor kakšnega žanrskega dela? Poleg tega, da je vsebina odlična, ima knjiga na avtorjevi strani spletno podporo. Katera od tukaj navedenih knjig jo ima? Splet je vse bolj sestavina našega življenja in tudi sestavina knjig.
Svetodrev je izjemna knjiga. Žal, kakor opažam, tudi strastnim bralcem ni preveč znana. Pa bi morala biti!
Če koga slučajno zanima (upam), da ne ponavljam svoje ocene, si lahko prebere tole: Svetodrev – izjemna knjiga, ki (še) ne bo bestseller
Dušan Šarotar: Ostani z mano, duša moja
Zelo lepa in žalostna zgodbica, spletena in prepletena iz različnih niti, ki se prehitro in nekoliko nedoločno konča. Za moj okus pa malo preveč liričnih odstavkov. Odsvetujem tistim, ki jih muči depresija, mene je ob prebiranju popadlo hudo žalostno razpoloženje.
Knjiga O znosnosti je še en dokaz, kako pomembna so naša osebna imena. Če ni imen, oz. so takšna kot v tej knjigi, izgubijo ljudje vso človečnost, svoje posebnosti in so zreducirani na kakšno trivialno značilnost. Recimo, mama je samo Tretja Fotrova hčerka. In vse teče mehansko, brez občutij.
Takšno poimenovanje oseb se mi je zdelo zelo na mestu v Saramagovem Eseju o slepoti, kjer ljudje niso veliko več kot živali, a v Znosnosti je pripoved le nekako drugače zastavljena.
No, proti koncu knjige – ko postane jasna vsa deviantnost familje, po incestih in pedofiliji, se mi pa takšno poimenovanje ni več zdelo napaka.
Zdaj jih pa res imamo:
Cvetka Bevc: Potovci (Franc-Franc),
Aleš Čar: O znanosti (Študentska založba),
Milan Dekleva: Svobodo belega gumba (Cankarjeva založba),
Avgust Demšar: Hotel Abbazia (Založba Sanje),
Evald Flisar:To nisem jaz (Vodnikova založba),
Zdenko Kodrič:Opoldne zaplešejo škornji (Študentska založba),
Dušan Merc: Pedagoški triptih (Študentska založba),
Andrej E. Skubic: Koliko si moja? (Študentska založba),
Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih (Študentska založba) in
Irena Velikonja: Naj počiva v miru (Mladinska knjiga).
Če rečem, da sem razočarana, je premalo. Prav žalostna sem ob tem izboru! Zaradi nekaj odličnih knjig, ki jih ni (najmanj Psi brezčasja, Cavazza, Nihče več ne piše pisem). In zaradi vsaj treh, ki so (Merc, Velikonja in Dekleva). Če bi bila na fuzbal tekmi, bi zdajle na ves glas vpila “sudija, lopove…”. Ker nisem, pa samo en velik buuuu!
Pred enim tednom sem prebral Čarov roman “O znosnosti”. Če rečem, da sem bil očaran, je premalo. Zgodilo se mi je to, kar se mi zgodi zelo redko v življenju. Skorajda “Stendhalov sindrom”. Kot da bi me nakaj velikega in lepega treščilo po glavi. Silovito, utrgano, fantastično. Briljanten in popolnoma originalen jezik.
Eden najboljših, ali pa celo najboljši slovenski roman vseh časov.
Mirno lahko rečem, da tudi na svetovni sceni sodi med najboljše knjige.
Navijal sem za Kaki vojake, roman v verzih, zanimivo in ne ravno posnemljivo delo Nataše Kramberger. Glede na prevlado Študentske založbe bi se dalo sklepati, kot da samo tam izdajajo kvalitetne avtorje. Tudi Modrijan je izdal najmanj dva dobra romana, a ju niso spustili skozi sito. Zanimivo je tudi to, da Vojnovičeva Jugoslavija nosi letošnjo letnico, čeprav je izšla novembra. Mogoče pa pri Študentski računajo na dve zmagi – letos stavijo na Skubica, naslednje leto na Vojnoviča. Od nominirancev bom najbrž prebral Stepančičevo.
Vsekakor račun brez krčmarja, saj je Vojnovićev roman preveč bled, da bi lahko resno konkuriral za Kresnika – pa kakršnikoli že bodo konkurenti.
Stapnčičevo toplo priporočam. Ona in Čar sta moja favorita.
Je kdo bral in /ali kaj mi priporočate od nominirancev, ki jih nisem prebrala:
Cvetka Bevc: Potovci (Franc-Franc)
Evald Flisar:To nisem jaz (Vodnikova založba)
Zdenko Kodrič:Opoldne zaplešejo škornji (Študentska založba)
Evald Flisar: To nisem jaz
O, to pa je knjiga! Obilo poguma je potrebno, da nekaj tako iskrenega in intimnega izpostaviš bralcem (takšnim in drugačnim) ter tvegaš razne komentarje, ki sigurno ne bodo samo dobrohotni.
Sicer pa must-read za vse Flisarjeve oboževalce in tiste, ki njegove knjige radi beremo. Zdaj mi je marsikaj v zvezi z njegovimi romani, dramami in potovanji, pa tudi malo nerodnimi javnimi nastopi, bolj jasno.
Všeč mi je, da je knjiga prišla na seznam kandidatov za kresnika. Čisto lahko bi se zgodilo, da bi jo kakšna komisija izločila iz konkurence, ker je tako zelo drugačna in nenavadna. Avtobiografski? Filozofski? Bildungsroman? Verjetno nič od tega. Naj bo lego roman – ena lego kocka za en utrinek iz zelo zanimive življenjske zgodbe, kjer pa ni nobenega hvalisanja (pa bi lahko bilo), nobenega cinizma in kar nekaj humorja na svoj račun. In kjer se vsa filozofija življenja skrči na eno samo resnico, da je največ, kar lahko človek doseže v (tem) življenju, družinska sreča.
Super. Iskreno priporočam.
Od peterice sem prebrala samo Slubica in Čara, obe knjigi sta mi fajn, vsaka po svoje, tako da sta v peterici kar dva, za katera bom lahko z veseljem navijala. Ostalih treh knjig sicer nisem prebrala, ampak kar sem od Kodriča in L. Stepančič, se mi ni zdelo ravno vrh SLO pisanja, Cvetka Bewvc mi pa osebno ne leži. Dva od mojih favoritov v peterici – kar OK. Zanima me le, kaj bo z Demšarjem – a bo moral čakat do leta 2032 – ali pa bomo do takrat že imeli kakšne nagrade za žanrovsko pisanje, da bo lahko njen prvi prejemnik – ali kaj?
No, jaz bom zadovoljna, če bo nagrado dobil katerikoli od treh nominirancev, ki sem jih prebrala – Skubic, Čar ali Stepančičeva. Ampak čisto malo bolj pa držim pesti za Lucijo Stepančič (je kdo porajtal, da sta v peterici kar dve pisateljici – kdaj, če sploh, se je to nazadnje zgodilo?!). Katja, jaz sem od nje brala le zbirko kratkih zgodb Prasec pa tak, ma tale njen roman je na konkretno višjem nivoju.
Kaj se grejo tole z Demšarjem pa tudi mene zanima – vsako leto med deseterico…in konec. Pika. To je to. Mesiđ tega je?
Ja, tudi jaz sem vesela, da sta Skubic in Čar med finalisti. Stepančičeve tudi če ne bi bilo. Žal mi je, da med petimi ni Flisarja in Demšarja, a sem nekaj takega glede na prejšna leta pričakovala.Bevčeve ne poznam, a njene Potovce nameravam prebrati.
Zmagal bo pa Skubic, itak.
Potem ko mi je precej pri koncu Čarova O Znosnosti obtičala na omarici (pa ne zato, ker bi se pri branju dolgočasila), sem knjigo tudi dokončno pohrustala. O tem pzp. niti ne bi pisala, če se ne bi na zadnjih straneh zgodilo nekaj, zaradi česar čutim neubranljivo potrebo po vnovičnem oglašanju in morda še preverjanju pri drugih moljih & moljicah. Namreč: najraje bi nekoga za ušesa – pa ne vem natanko, ali bi morala cukati Čara ali pa njegovega urednika.
Pa kakšen konec je to??? Od kod zdaj fotrova familija – če smo brez nje zdržali skoraj vso knjigo, bi mirno lahko tudi teh nekaj strani na koncu. A da morda zaokroži portret družine našega junaka? Ga figo. Sploh pa knjiga itak ne govori o njem, da bi bila ta očetovska linija tako pomembna. In četudi bi bila – je vse skupaj nametano & natlačeno, povrhu pa slovenska tipična sociala tipa kurbanje-alkoholizem-propadel grunt bralcu, vsaj meni, vzame voljo do življenja.
Če mi sicer knjiga ne bi bila tako zelo všeč, bi ji prav zaradi tega utegnila tik pred zdajci odreči častno mesto enega od mojih dveh letošnjih favoritov za kresnika.
Kaj je tega treba bilo?