Kresnik 2012
Andrej E. Skubic: Koliko si moja?
Nadrobno, zelo gostobesedno pisanje, odloženo na 88. strani. Nikakor se nisem mogel prisiliti, da bi nadaljeval, čeprav je zgodba berljiva, a zame prepočasna, predolgovezna in premalo subtilna. Dopuščam, da je nadaljevanje boljše.
Že zaradi imena bo med nominiranci.
Andrej E. Skubic: Koliko si moja
Prvi poskus se je končal tako kot pri marze – ko sem prišla nekje do 80. strani, je potekla izposoja in ker mi branje nikakor ni steklo, sem knjigo vrnila v knjižnico. Lahko bi napisala točno to, kar je napisal marze. Glede na to, da se je podobno zgodilo že pri Lahko (le da neprebrana že 2-3 leta leži na nočni omarici), sem čez Skubica naredila en tak rahel križ :-).
Po stoječih ovacjijah outsajderja sem knjigi vendarle dala še eno priložnost. Na srečo! Ker se zgodba kar naenkrat vendarle začne dogajat. Pa bi težko opisala zakaj. Je še vedno enako počasna, podrobna, morda le malo bolj subtilna. Ampak naenkrat potegne. In vleče. Na momente postane napeta. Tudi hahljala sem se na nekaj mestih pošteno. Le konec je spet tak…klasično skubičevski, bi se lahko reklo. Da bi ga človek kar za ušesa!
Kljub skupni dobri oceni knjigi zamerim dolgočasno prvo četrtino. A peterico si Skubic zagotovo zasluži tudi tokrat. Pa ne zaradi imena :-).
Čestitke ge. Ovaski za prodajo, kar je pri nas trd oreh, vem.
Ampak naklada/prodaja (vsaj kolikor mi je znano) ni relevanten kriterij kakovosti. In Severnici vsekakor ne bi rekla klasičen roman, iz številnih razlogov, navedenih v temi http://med.over.net/forum5/read.php?33,7162985,7183771#msg-7183771 . Presenečena bom, če bo prišla v širši izbor.
K.
Andrej. E. Skubic: Koliko si moja?
Fajn, Štorija o zapletenih (lastninskih) razmerjih – ljubezenskem in po slovensko zemljiškem.
Čeprav ga je pri Grenkem medu in Fužinskem bluesu izstrelil med pomembna imena jezik, pa je bilo prav to tisto, kar je mene pri njem najbolj motilo. Hvalevredno je bilo sicer, da se je končno nekdo začel resneje ukvarjati s pogovornim jezikom & slengom, se mi pa zdi, da se mu takrat to še ni čisto posrečilo, v mislih imam predvsem zapis, ki me večkrat tako zmotil, da se mi je branje zatikalo. Zdi se , da je Skubic z zadnjima dvema knjigama pri jeziku končno ujel pravo mero in način, vmes se je zgodil še Vojnović – s Čefurji, ki je uredil vprašanje zapisa čefurščine, tako da imamo – resda nekaj desetletij prepozno – končno nekaj zgledov solidnega zapisovanja neknjižnega jezika.
Knjiga sicer zaštarta (pre)počasi in kar traja preden se gmota zavali in doseže pravo hitrost, potem pa kljub razmeroma gostljati pisavi ujame pravi ritem za pripovedovanje zgodbe o mestnem scenaristu, ki se loti levitve iz meščana v tržana, ki se obenem skuša znajti v zapletenem razmerju s svojo damo. Vse v redu in fajn – zalomi se le pri koncu, kot je že omenila že Enka.
Če ne bo prišlo še do kakih blaznih presenečenj, mislim da gre tule za eno od knjig, ki se bodo uvrstile v peterico za kresnika 2012.
Andrej. E. Skubic: Koliko si moja?
Zelo v redu. Strinjam se s Katjo in Enko pa še s kom, ki so napisali ugodno mnenje.
S to razliko, da se meni niti prva četrtina knjige ni zdela prepočasna. Imam pač rada počasi potekajoče zgodbe, kjer se le tu in tam doda kakšnen nov podatek v mozaik že znanih dejstev. Vmes pa polno razmišljanj, opisov.
Tudi konec je čisto pravi. Se mi zdi, da je kar v skladu z zgodbo.
Ponavadi raje berem knjige, ki so pisane v knjižnem jeziku, a pogovorni jezik uporabljen tukaj je čisto na mestu – gladko potekajoč in ne preveč grob, česar se v podobnih primerih najbolj bojim. Dialog z Juvanom je izjemen. In “glihkar” mi je čisto prirasel k srcu.
Kar se mene tiče, knjiga zasluži biti med peterico za kresnika. Lahko tudi kaj več, a da bi mogla to zares trditi, bi morala prebrati še kaj od konkurence.
Takole, prebrala sem:
Zoran Benčič: Psi brezčasja
Tomaž Letnar: Jedci trupel
Andrej Skubic: Koliko si moja
Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih
Irena Velikonja: Naj počiva v miru
Vinko Moderndorfer: Nihče več ne piše pisem
Avgust Demšar: Hotel Abbazia
Začela, a odložila sem:
Milan Dekleva: Svoboda belega gumba
Jurij Hudolin: Vrvohodec
Dušan Merc: Pedagoški triptih
Jelka Ovaska me zaenkrat ne mika. Je še kakšna knjiga, ki je ni za preskočit?
Prečital vse naštete s tvojimi odloženimi vred, razen našega pilgrima in velike irence. Izmišljeni krimiči, ljubiči, slovenčkaste vampirijade in copy/paste variante tujih žanrov niso po mojem okusu, žalijo mojega duha in škodijo zdravemu duševnemu razvoju slovenskega naroda, kolikor ga je še ostalo. Men Zorči mi sploh ni sedu. Zanima me tvoje cenjeno mnenje o počivanju v miru? Sam nameravam prečitat še Čarovo O znosnosti, Vojnovićevo Jugoslavijo, mojo deželo, in Karlinove Vesne Obžalovamje. Ovaskova tud mene tudi pod razno ne mika. Niti Babnikove Gabrijelce Sušna doba. Po opisih sodeč gre za take vrste ljubezensko nakladanje, da te vsaka pristna ljubezen mine …
Jah, kaj naj ti rečem – Irena Velikonja je edina med mojimi prebranimi, ki je v deseterico definitivno ne bi uvrstila. Ima sicer svoje pluse, ampak je še precej za dodelat. Takšno je moje mnenje, nekje zgoraj v tej temi je še kak stavek več o knjigi.
Se Čara in Karlinovo splača brat? Čara sem si ravno sposodila v knjižnici, nekdo na tem forumu ga je pohvalil, ampak še kar ždi v vreči (v opravičilo, prvi sta iz vreče skočili dve odlični knjigi: Soba in Zlati zob :-)).
Vojnovića imam pa doma, ampak uradno nosi letnico 2012, tako da bo za Kresnika konkuriral šele drugo leto, če se prav zastopim na to? Zato je tudi še na stendbaju.
Prebrala Čarovo O znosnosti in Sušno dobo Babnikove.
Čara sploh nisem mogla odložiti, čeprav sem si v drugi polovici že želela, da bi bilo knjige čim prej konec, ker mi je bila mučna tematika. Ko sem končno zaprla knjigo, sem nekaj časa malo globoko dihala …
Komur niso všeč zasuki v magični realizem znotraj stavka ali pripovedi, mu Babnikove ne priporočam. Meni je bila všeč, čeprav sem si mestoma morda želela malo več “življenjske” prizemljenosti.
Vsekakor imata in ena in druga svoje odlike, nisem vešča pisanja kakšne visokoleteče literarne kritike, ker se na branje odzivam zelo prvinsko, neposredno, naivno, pravzaprav. Ali se me dotakne ali pa ne, ali je zgodba zanimiva, ali me slog in izraz pritegneta ali pa ne. In obe omenjeni sta izpolnili te temeljne kriterije.
Ojej, površno sem te prebrala, outsajder. Čara se bom precej verjetno lotila in poročam (hvala za dodatno vzpodbudo, skocka!). Babnikovo bom zanesljivo preskočila, glede na opisano (in mnenja o njeni prejšnji knjigi) ne bo zame.
Zlati zob je Golobov, ja. Gre pa za mladinski roman, zato predvidevam, da ni v konkurenci za kresnika. V svoji kategoriji je izjemen, vsaj na 2/3 sem še vedno navdušena.
In ko sem že mislila (potem, ko sem prebrala še Skubica), da ni nikogar, ki bi v moji lastni konkurenci lahko na prvem mestu ogrozil Stepančičevo, sem prebrala O znosnosti. Čar me je navdušil. Razorožil. Še sreča, da se nisem takoj spomnila, da sem njegov Pasji tango pred leti odložila nekje na pol, ker se verjetno O znosnosti ne bi lotila. Kar pa bi bila nepopravljiva škoda! Tako kot bralka http://med.over.net/forum5/read.php?33,7462557,7519216#msg-7519216 sem se tudi jaz na začetku precej lovila s temle (meni sicer do konca rahlo tečnim) načinom poimenovanja vseh oseb v knjigi (Nulta, Prva, Zadnji, Stari Foter,…). Na živce so mi šli tudi začetki poglavij, ki so vsi po vrsti nerazumljivi, saj se poglavje vedno začne nekje na sredini štosa, pa se potem nekje na sredi vrne na začetek. Ampak človek se vsega navadi in vse se lepo poveže, tako kot Čar mojstrsko plete, povezuje in zapleta zgodbo. Noro. Vživeto. Ravno prav razmišljujoče. Ravno prav poznavalsko. Pasjeglavec po slovensko! Le malo bolj na tragično noto obrnjen. Hudo močno priporočam!
Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih
Kaj pa vem, preveč me ni pritegnilo. Nekaj časa sem uspešno jadrala na valovih tistih stavkov, ki so napovedovali prihodnost in so me pretresli skoraj do kosti, a potem je njihova dramatičnost popustila in vse težje sem prenašala pisateljičin posmehljiv in ironičen način pripovedovanja, ki se je ponavljal na enih in istih scenah. Punca bi se mi morala zasmiliti, a kljub nenehnim težnjam izraženimi med vrsticami, da gre v bistvu za fajn žensko, sem ostala neprizadeto hladna.
No, gre pa za zanimivo in posebno perspektivo pripovedovanja in plus so tudi kakšna jasna in bistra opazovanja sveta okrog nas.
Jani Virk: Ljubezen v zraku
Eh, ne vem, ali bi o Virkovi novi knjigi sploh napisala kaj drugega kot: še več istega. Kot da bi brala prejšnje knjige, le da v malček večjem obsegu. Tudi tokrat ni šlo brez (neuporabne) materinske svetnice in vrste drugih žensk, ki se potikajo po junakovem lajfu, ne da bi prav dobro vedel, zakaj so tam in kaj naj z njimi počne.
Štorija se tola, kot se mora, me je pa zmotil en splošen jebesemizem: slog je medel, o samem pisanju, ni da bi človek izgubljal besede, večina oseb je bolj tipov kot likov. Nasploh knjiga vzbuja vtis, da je napisana površno, da se avtor ni kaj prida ukvarjal s tem, katere besede bo uporabil, kako bo oblikoval stavke … Besede, oznake, občutja … se ves čas ponavljajo, tako da o kakem slogu niti ni mogoče govoriti. Kot se za Beletrino “spodobi”, je knjiga lektorirana bolj tako tako. Ko človek vse to sešteje, ugotovi, da ga npr. – ker je to ravno zadnja knjiga, ki sem jo prebrala – inšpektor Vrenko gladko, ampak res gladko poseka.
Če se prav spomnim, se je Virk pred leti z Aritmijo znašel v četverici, no, mislim, da si letos tega nikakor ne zasluži.
Uh, zmotila – brala sem papirnato, samo sem bila sveto prepričana, da je letošnja 😉
A ta je prišla v peterico? Ne vem, no … Za nekoga, ki že toliko časa piše, se mi neopravičljivo površna v marsikaterem pogledu. In kot pri Vrenku omenja Kerstin, nekaj uredniškega dela nikakor ne bi bilo odveč, če se že avtorju ni ljubilo – prav tak občutek sem namreč dobila.
Katja, ne nas no strašit ;-).
http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/nagrada-kresnik-zacetek-lova-na-najboljsi-roman.html
Zanimivo, zelo veliko potencialnih kandidatov nisem brala. Še vedela nisem zanje. Pa tako sem se tokrat trudila :-). Pa tudi to mi ni padlo na pamet, da je tudi Cavazza izšel z letnico 2011…huh, letos pa res ne bom vedela, za koga navijat. No, bo pa manj možnosti, da bom razočarana nad dobitnikom, he he.
No, zdaj ko vem:
Vesna Milek: Cavazza
Biografski roman, kjer si je menda avtorica (z dovoljenjem Borisa Cavazze) vzela tudi nekaj svobode in zadeve interpretirala po občutku, se bere fantastično. Kot bi ti ga Cavazza s tistim svojim glasom sam pripovedoval. Če ne bi vedela, da ni tako, bi šla stavit, da ga je napisal igralec sam. Velik poklon avtorici (ki ji sicer do te knjige nisem bila posebej naklonjena)!
Ko vidim, kaj v članku ni niti omenjeno – in kaj je ! – odkrito priznam, da me spreletava srh. Čeprav se bridko zavedam, da (verjetno prav vsaka) žirija “pade” na kaj, kar ne bi vzdržalo profesionalne presoje. (Imela sem že priložnost “zraven gledati”, kako to gre in kako se neka zaslepljenost (ali kaka podobna reakcija) eksponentno širi … Zaradi tega sem se vrgla v “volčje žrelo” – in preživela. Bogatejša za izkušnjo. Dosegla, jasno, nič.)
Skoraj strah me je prihajajočega seznama …