Kdor daje take argumente, kot je zgodnji, kdor v tolikšni meri ponotranja tržno logiko in izraža tolikšno skrb za plemenitenje denarja, bi pa zlahka šel na trg 😉 Ampak takšna bi morala logika “Rovtarjevega” zasebnega knjižničarja, le da bi štartal z lastnim kapitalom, knjižnice pa kot da ne vedo, ali so na trgu ali ne
No, javne neprofitne knjižnice seveda morajo ostati javne – in seveda morajo z javnim denarjem ravnati preudarno, samo takšno razumevanje je pa perverzno. Ali pa na oddelku za knjižničarstvo jemljejo samo še “sodobne tehnologije”, ne pa več razlik med Kešpićko in Agoto Krištof – niti tega, zakaj naj bi se Krištofovo plačevalo iz javnega denarja, Kešpičke pa ne. Tudi ne vidim razloga, zakaj bi morale biti knjižnice ne vem kakšni centri za vse živo (kar seveda porablja denar) – če bi bile zgolj knjižnice, kot to pove že njihovo ime, bi hitro ostal še kak evro več. Dokler je denarja malo, bi se mi zdelo bolj smiselno vlagati samo v knjige in nujno računalniško opremo. Ko pa bomo Finska, pa ni razloga, da se temu ne bi pridružilo še kaj več.

Ne vidim torej razloga, zakaj se MzK ali JAK ali kdorkoli že ne bi šel malo državnega centralizma in sestavljal seznamov, za ostalo pa bi knjižnice našle lastne vire. Iz otroštva v socializmu, ki je veliko bolj poudarjal nesprejemljivost socialnih razlik, se spomnim, da so morali starši za vsako knjigo, naj je bila otroška ali za odrasle, odšteti simbolično izposojevalnino. (OK, to je bilo na Gorenjskem, priznam ;-)) To se mi ne zdi tako strašno: šolarji, upokojenci in brezposelni so je bili oproščeni tudi takrat, ostali pa bi menda zmogli odšteti kak cent. In če bi jim to pomenilo strošek, pač ne bi odnašali domov celih cekarjev knjig in potem prebrali samo katero od njih … In ker smo narod izposojevalcev, bi se knjižnicam menda nabralo za nakup kakšnega Dona Browna … “v akciji”.

Vsega tega ne pisarim iz kakšnega sovraštva do knjižnic, nasprotno, rada jih obiskujem, ampak dejstvo je, da zdajšnji sistem, ko gre za leposlovje, niža kakovostno raven splošnih knjižnic, najbrž krepko škoduje založnikom in posledično viša cene knjig (in prav nad tem vsi jamramo), kar ima tudi to posledico, da so Slovenci pripravljeni kupovati vse, čisto vse – razen knjig.

P.S.
In če bomo kdaj imeli kakšne zasebne knjigomate, bi jih bilo nujno postaviti tudi v štacune s čevlji za 700 € +, saj tudi dame, ki kupujejo takšne čevlje kot žvečilni gumi, rade izjavijo, zakaj da bi kupovale knjige, “če so pa v knjižnici zastonj, a ne?”

direktorice Mestne knjižnice v Ljubljani je objavljeno tu, pa premislite in presodite: Direktorica

Članek razumem v smislu “plažo ljudstvu”. OK. Ampak če pa študent potrebuje katero od veliko dražjih temeljnih znanstvenih del (marsikatero je večno izposojeno – teh izkušenj imam več kot dovolj), ga pa kli*c gleda – naj lepo stopi v knjigarno in si ga kupi. Včasih za skoraj desetkratno ceno plažnega romana. Onkologija: 70 €. Anatomija: 95 €. Rimsko pravo: 95 €. Platonova zbrana dela: 100 €. Itn. Te in sorodne knjige se nikoli ne znajdejo v žepnih izdajah, variantah “2 za ceno 1” … Nikoli. Samo poidejo, nemalokrat brez ponatisa. Vseh srečnih 7208 bralk, ki so se v knjižnici dokopale do katerega od 76 izvodov priljubljenega ljubezenskega romana (najbrž K. Woodiwiss), pa bi z nakupom v kakšni akciji ogrozile svoj obstoj. One že. Študent pa ne.

Kot rečeno: nič nimam proti javnim knjižnicam, naj tudi ponujajo delež lahkotnega branja, tudi ne trdim, da bi v njih morale biti same “visoke” knjige. Ampak skrb za bralce bi bila lahko nekoliko bolj vsestranska. Še ne tako dolgo tega se je ob obisku knjižnice to, kar je bilo na policah, že na prvi pogled zdelo kakovostnejše.

In še nekaj, česar direktorica v članku ne omenja niti z besedo – da je takšno stanje, milo rečeno, zaskrbljujoče. Ne sprašuje se, zakaj bralci ne berejo skoraj ničesar drugega, še manj o vlogi knjižnic pri tem. Informatorke so mi v času odraščanja znale svetovati in mi tudi v precejšnji meri razvijati bralski okus. Tudi gospe, ki je to počela v moji mladosti, se imam zahvaliti, da je moj bralski okus širši, kot bi bil brez njenih nasvetov. Tudi to naj bi bila funkcija knjižnic – razvijanje bralskega okusa. Prav tega – človek med izbiranjem knjig nehote sliši kako tako “svetovanje” – je tudi vse manj. Obstajajo takšni in drugačni ljubezenski romani, takšno in drugačno humorno čtivo, takšne in drugačne kriminalke … Svetovanje pa nemalokrat poteka po liniji “Dobili smo zadnjo Amando Quick, gospa, a jo boste?” Ali zadnjega Pattersona – ki ga itak Patterson še napisal ni.. Nisem še slišala, da bi informatorke v naši knjižnici na prošnjo po “knjigah za na morje” bralcu ponudile npr. “Osmega poverjenika, “Vse je razsvetljeno” ali katero drugo iz kupa knjig, ki niso plaža, pa so vseeno nepopisno zabavne, napete, hkrati pa ponujajo še kaj več. In ki bi bila bralki plaže celo všeč. Ja, tudi zato se ne izposojajo – ker je najlažje delovati po liniji najmanjšega odpora: (Spet: vsa čast izjemam med informatorji.)

Simptomatično se mi zdi, da članek zahtevnejših (ne nujno Hochliteratur) del ne omenja v drugi povezavi, kot da je bralcev, ki bi jih brali, itak malo. Da so knjižnicam tako rekoč odveč. Te knjige so slaba naložba – v nasprotju s Pattersonom je njihov nakup teh knjige tako rekoč zapravljanje večno omenjanega davkoplačevalskega denarja. Knjižnice pa itak nimajo nič pri tem, da bi bil krog malček zahtevnejših bralcev malček širši, recimo za kak promil ….

In če bi katera od zgoraj omenjenih bralk opustila branje, kot se bojijo v članku? Kaj bi se zgodilo? Mlajše bi še naprej brale svoj ljubi Cosmo. Za letno naročnino nanj odštejejo kakih 40 € Starejše bi se tolažile s svojo zvesto spremljevalko Jano – za 80 € letne naročnine. V obeh primerih najbrž več kot na leto za knjige odšteje povprečni slovenski bralec …

Tole, kar tule melje gospa direktorica, je najmanj žalostno. Bolj žalostno je pravzaprav samo še to, da je nekdo gospo, ki takole razmišlja o poslanstvu splošnih knjižnic, postavil na mesto, ki ga zaseda, in ji dal moč, da tole svojo “filozofijo” tudi udejani. Ojej!

(so mi pa zdaj bolj jasne spremembe na polici priporočenega branja v naši knjižnici press)