Kresnik 2011
danes na arsovem forumu pod vodstvom marka golje o kresniku govorili ignacija j. fridl, tina vrščaj in lanski kresnikov lavreat tadej golob, tudi polemično in precej kritično.
Pridružujem se čestitkam Jančarju, To noč sem jo videl je (zame) Velik roman.
in dalje – ko gledam, kaj vse je bilo lani izdano se mi zdi, da bi se Jančarjeva izjava “Zdi se mi, da je pametno priti takrat, ko imaš kaj povedati,” lahko glasila tudi “Zdi se mi, da je pametno pisati takrat, ko imaš kaj povedati”.
[Pilgrim napisal: ko gledam, kaj vse je bilo lani izdano se mi zdi, da bi se Jančarjeva izjava “Zdi se mi, da je pametno priti takrat, ko imaš kaj povedati,” lahko glasila tudi “Zdi se mi, da je pametno pisati takrat, ko imaš kaj povedati”.[/quote]
Ob pogledu na seznam lani izdanih knjig slovenskih avtorjev samo strmim. Toliko knjig? In me zbode v oči (v negativnem smislu), da je pod imenom neke meni neznane avtorice izšlo kar sedem knjig! Sedem! Ne moreš verjeti.
Od nominirancev sem prebrala:
Jančar: To noč sem jo videl. Kapo dol, super! Zasluženi dobitnik kresnika.
Mazzini: Nemška loterija. Ni mi jasno, zakaj knjiga ni bila nominirana med prvih pet.
Štefanec: Odličen dan za atentat. Tu pa ne razumem, kako je bila knjiga lahko uvrščena kar med prvih pet.
Ko gledam tale thread mi je nekaj prišlo na misel. Ne vem ali je to izvedljivo, samo mogoče bi bilo dobro imeti poleg državnih tudi privatne knjižnice. Da bi imeli nek podoben dualizem kot nacionalna televizija versus komercialne televizije. In potem bi morali nekako omejiti (bolj, kot je to zdaj) državnim knjižnicam, da kupujejo čisto vse sranje, pa čeprav je plod slovenskih avtorjev in čeprav si ljudstvo to najbolj izposoja. Naj pa to dobijo v privatnih knjižnicah, tako kot komercialno tv-sranje dobijo na poptv. Z davkoplačevalskim denarjem naj se nabavlja robo, ki ljudstvo izobražuje, ne pa gaponeumlja (čeprav ga zabava).
Mogoče je vzrok za trenutno stanje kriva precej razširjena pa vendar zmotna predstava, da so knjige in branje “po defaultu” nekaj dobrega in plemenitega. Čeprav je veliko človeških intelektualnih dosežkov utelešenih v obliki knjig, je knjiga zgolj forma, ločena od vsebine. Obstaja veliko izdelkov, ki imajo platnice in vezane tiskane strani in so vsebinsko popolnoma zanič.
@Rovtar: zanimiva zamisel, resnično!
Položaj je dejansko že čisto absurden: da država subvencionira stvar, ki nimajo za kaj dobivati subvencije, knjižnice pa je treba na kolenih prositi, naj kupijo tudi kakšno dobro knjigo … In da knjižnice mečejo s polic klasike, da si naredijo prostor za najslabše možne priročnike za osebno rast … Zagotovo je del krivde v sistemu, po katerem več ko je izposojenih knjižnih enot, več denarja dobi knjižnica … Skratka, o tem ni da bi človek izgubljal besede. Še bolj zanimivo se mi pa zdi, kako da so knjižnice tako močne, da to lahko počnejo že leta in da jim nihče nič ne more …
Opazila sem še nekaj: zdi se mi, da so bili včasih informatorji bolj razgledani. Sama sem si v mladosti brusila okus prav po zaslugi dveh odličnih knjižničark. Za tiste, s katerimi se srečujem zdaj, nimam občutka, da bi jim “neslo” kaj dlje od “lepih” ljubezenskih romanov in Dona Browna. Da informator ne zna pravilno izgovoriti priimka Freud – ja, če to ni poden, ne vem, kaj je …
Seveda so tudi svetle izjeme in na tem mestu bom kar z imenom in priimkom omenila eno takšnih, saj si to zasluži in mislim, da ne bi zamerila: Veronika Vurnik Škrabec iz KOŽ Ljubljana. Po njeni zaslugi sem prebrala kup odličnih knjig, ki bi jih sicer spregledala. Enako dobro svetuje tudi drugim (v knjižnici pač včasih kaj ujameš na uho): Ženski, ki hočejo ljubezenski roman, bo svetovala res dobrega, če bralec hoče kriminalko/vohunko mu bo priporočila kakšno res branja vredno … Prav ta knjižničarka je razlog, da se mi nemalokrat stoži po KOŽ, kamor sem včasih hodila, zdaj pa iz lenobe hodim v eno, ki mi je bolj pri roki.
Saj bi lahko precej enostavno nekoliko prikrojili tale obstoječi sistem, npr. z različnim točkovanjem knjig. Za šund bi knjižnica dobila recimo 1 točko, za klasika pa 50, pa še par vmesnih variant. Samo…problem bi bil enak kot bi bil pri razvrstitvi knjig v javne in privatne knjižnice – kdo je tisti, ki bo odločal, kaj je kvalitetno in kaj ne. Kakšna komisija na MK? (ja, ja, saj se hecam ;-))
Lahko bi obstajal kak seznam knjig, ki jih bo MzK subvencioniral splošnim knjižnicam- vsaj za leposlovje, kjer prihaja do največjih norosti + morda še za ključna znanstvena dela. Romanov spet ne izide toliko, da takega seznama ne bi bilo mogoče ažurno in razmeroma pravično sestaviti. To ne bi bilo prav zelo drugače od raznih seznamov subvencij za prevode … Za ostale romane naj se pa knjižnice znajdejo, kot vedo in znajo – glede na to, da imamo enega največjih deležev prebivalstva, ki hodi v knjižnice, bodo že našle način, kako priti do kakšnega evra.
To, da MzK financira metre, ma, kaj metre, kilometre Amande Quick, za odlične romane jih je pa treba fehtat, naj kakšnega kupijo, je naravnost abotno. Povrhu so žepnice itak poceni, in če ljudje še vedno mislijo, da so drage, naj pa kupijo en izvod, pa si ga posojajo v krogu prijateljev. Navsezadnje te knjige ne stanejo več kot dva kofeta v mestu.Pa nisem opazila, da vsled krize dandanes kofetarijo le še tajkuni 😉
Sicer je pa knjižnicam treba priznati, da obvladajo – s takimi lobističnimi sposobnostmi (ki jih sodeč po zdajšnjem stanju preprosto morajo imeti) bi se še v Bruslju dobro znašle 😉
P. S. Knjižnice so menda edini prejemnik javnih sredstev, ki z njimi počne ama kar mu paše. To je nekako tako, kot če bi skladatelj dobil sredstva MzK, da napiše simfonijo, pa bi spravil skupaj kak house komad ali da bi režiser dobil keš za režijo Antigone, pa bi raje posnel nekaj nadaljevanj Kmetije.
@Katja10:
Haha, tale primerjava s house komadom in kmetijo je odlična in povsem zadene žebljico na glavico.
Katja10 je zapisala: … Zagotovo je del krivde v sistemu, po katerem več ko je izposojenih knjižnih enot, več denarja dobi knjižnica … Skratka, o tem ni da bi človek izgubljal besede. Še bolj zanimivo se mi pa zdi, kako da so knjižnice tako močne, da to lahko počnejo že leta in da jim nihče nič ne more … [/quote]
Prvič slišim, da je masa denarja, ki ga dobijo knjižnice, odvisna od števila izposojenih knjižnih enot. Kdo pa si je izmislil tak absurdni sistem podeljevanja sredstev? A tako je že “od nekdaj”? Najbrž je tako, da knjižnicam tak sistem ustreza, drugi pa tudi ne privzdignejo glasu, vsaj ne dovolj, da bi to odjeknilo.
Vprašanje privatnih knjižnic (po zgledu nacionalne in komercialne tv) pa se mi zdi čista utopija, vsaj v sedanjem sistemu. Ne predstavljam si, kdo bi se sploh hotel lotiti česa takega (sicer pa nam nacionalka ne podaja le “suhega zlata”in komercialke ne samo “sranja”…)
O financiranju knjižnic v bistvu ne vem ničesar, sem pa dejansko večkrat slišala, da temelji na številu izposoj – in če to drži , je razumljivo, da so stvari takšne, kot je. Upam, da se bo oglasil kak knjižničar in povedal, kako je v resnici s tem …
Morda se zasebne knjižnice res zdijo utopija – po drugi strani pa … Nedavno je bil v Dnevnikovem Objektivu objavljen člane Bronislave Aubelj o založništvu. V njem je tudi pisalo, da so založbe nemalokrat prisiljene knjige, ki se ne “obrnejo” v hipu, dati v razrez (kar je katastrofa), da tako dobijo vsaj kak cent… Tudi uspešnice dandanes po nekaj mesecih niso več nobene uspešnice in naprodaj za drobiž Če bi zdajšnje javne knjižnice prejemale sredstva le še za kakovostno leposlovje in kvečjemu po en, dva primerka drugih, bi bilo pa morda le možno vzpostaviti kakšno takšno knjižnico – morda bi bila zamisel še najbolj realna, če bi “zasebni knjižničar” po naseljih vzpostavil mrežo “knjigomatov” …
No, Rovtar, a se boš lotil? Ali pa če se tega lotimo kar vsi skupaj- blagovno znamko, kot kaže, že imamo, to pa je dandanes menda strašno pomembno … 😉
Bronislava Aubelj v omenjenem članku, ki je povezan v temi “kako izdati knjigo” citira tretji člen Zakona o knjižničarstvu: “Knjižnično gradivo so objavljeni tiskani, zvočni, slikovni, elektronski ali kako drugače tehnično izdelani zapisi, ki jih zbirajo in javnosti posredujejo knjižnice ter so namenjeni za potrebe kulture, izobraževanja, raziskovanja in informiranja.” Vendar si potrebe kulture razlagamo različno, kdo tudi tako, da so brezplačno dostopna branja a la Kešpička.
Sicer pa bodo knjižničarji, če se bodo oglasili, najbrž postregli s podatkom, da se povprečna knjiga v slovenskem knjižničnem sistemu izposodi trikrat letno, povprečna subvencionirana (=kulturno potrjena) knjiga pa enkrat letno. Iz njega je mogoče razbrati tudi, da je javni denar v nesubvencionirano knjigo trikrat bolje naložen – če je merilo izposoja in ne morda učinkovanje bralnega dejanja, ki pa ga je seveda zelo težko meriti.
Sistem, kot ga omenja Katja10 zgoraj (seznam knjig, ki se odkupujejo v knjižnicah, določajo strokovna merila), imajo Hrvati. Pri nas ša se kupuje, zdi se, po glasu ljudstva (zato je odkupljenih več izvodov historičnih romanc kot dobitnikov Nobelove nagrade ali kresnika), česar pa je več na voljo, se tudi več izposoja, seveda.