Kresnik 2011
Spoštovani g. Miha Mazzini,
verjetno se z “bralko” obračate name, zato bom kar napisala: žal mi je, če sem vas užalila s svojimi “neresnicami”.
Bi pa ob tem vendarle še kaj dodala. Recimo: kaj je (ne)resnica v literarnem delu? Ne da bi se spuščala v kako hudo filozofijo; zgodbe so postavljene pred bralce, in bralci v zgodbah vidijo to in ono. Različne so njihove percepcije, prepričanja, pričakovanja itd., kar vse vpliva na to, kako si zgodbo razlagajo. Mene je morda k določenim zaključkom zavedla prav Voda za slone, ki sem jo še ne tako dolgo nazaj prebrala in me je Loterija spominjala nanjo. Celo v knjigah, ki so bolj “pojasnjevalne”, različne bralce pritegne/zmoti/navduši/odvrne kopica različnih stvari, tudi znotraj vsebine.
Glede večkratnega podajanja informacij. Verjetno to drži; osebno lahko rečem le, da pri slovenskih avtorjih zelo redko naletim na tolikšno “ponavljanje”, da bi me zmotilo; drugače pa je pri drugih, zlasti angleško pišočih avtorjih. In če je knjiga slučajno ne leposlovna, temveč, denimo, gre za poljudni priročnik, se dogaja, da se na vsaki drugi/tretji strani ponavljajo (večinoma iste) stvari. Ob tem se človeku utrne misel na “brainwash”. 🙂
Žal Loterije nimam več pri roki, da bi lahko konkretno pogledala, kaj je botrovalo mojim zaključkom. Po spominu, ki pa je seveda varljiv: omenjena je babica z istim imenom in z isto domiselno podjetnostjo (iz tega sklep, da sta pristala skupaj in imela otroke (vsaj enega), če ima(ta) vnuka). Da gre za nezanesljivega pripovedovalca, nisem ugotovila (je kdo?); kot tak pa seveda še potencira vprašanje o tem, kaj je v literarni oziroma v njegovi zgodbi (ne)resnica.
Brez zamere in lep pozdrav,
Kerstin
Evald Flisar: Na zlati obali
Čisto v redu knjiga. Da se začuti Afrika v vseh njenih barvah, vonjih in okusih.
Zgodba je ravno prav skrivnostna, da pritegne. Vse se vrti okrog Igorja Hladnika – slovenskega pisatelja, ki je napisal več odmevnih knjig o Afriki. Po njegovih stopinjah potuje več ljudi. Vse do konca knjige sem bila prepričana, da je preveč naključij, da bi zgodba in osebe delovale verodostojno. No, na koncu postane jasno, da naključij ni in da vse skupaj ni to, kar izgleda, da je.
Zgrožen sem. Že tako je bilo bolj kilavo leto, brez kakšnih presežkov, tole pa je čisti mimosun.[/quote]
Mimosun – tole mi je všeč, hehe:-)
Se strinjam, Toro, večjega mimosuna pa še ne. Ampak, že deseterica je bila delni mimosun in zanimivo – vsaj dva od tistih, ki bi jih sama stežka dala med deset, sta zdaj med petimi.
A katera dva?
Takole pravijo na siolu:
http://www.siol.net/kultura/knjizni_molj/2011/05/terankosir_finalisti_za_kresnika.aspx
Vlado Žabot: Ljudstvo lunja
Opremljena z veseljem do prazgodovine – posebno za obdobje, ko smo se počasi začeli za stalno naseljevati, sem si rekla, da bom knjigi dala možnost. Da bom prebrala vsaj prvih 80 strani, pa naj bodo kakršne koli že.
No, pa ni šlo:-( Že kmalu sem začela preskakovati odstavek tu, odstavek tam, potem celo stran in tako vse bolj nezadovoljno naprej. Kaj tako dolgočasnega, razvlečenega in neizrazitega že dolgo nisem brala. Ne vem, kako naj to bolj nežno povem (ali pa naštejem argumente), da ne bom obsojena vehamentnega pisanja, a tole mi je bilo res hudo brati. Vsa čast avtorju, da je uspel najti ali se na novo izmislti vse tiste besede, ki jih uporablja in zavija v dolge moreče temne stavke (npr. vtič, ki bi ga rad molzel – no, pa ta še ni tako slaba), a za koga je vse to? Težko si predstavljam bralca, ki bi to knjigo prebral od prve do zadnje besede. Ali pač?
Je mogoče to, poleg Mazzinija, tista knjiga, ki je razdvojila žirijo? Tudi to je mogoče.Glede na to, da je bila knjiga med deseterico.
Sicer pa, ja, kdo bo dobil letošnjega kresnika, je popolnoma jasno:-))
@Toro: s temle si postregel – no, odlomek je malo anbiciozna beseda, stavek pač: Zamegljena tegoba lunjskih, medlenje, omotica, tulil samoto pod nemo kunjo lobanjo, ki reži svojo željo po krvi, čez kunjo temo kot večglava zver sope veter, psoglavi obraz, zažrta drhtavica, prehuda mučnina, črno sovraštvo, podganje in črno, navlečena mučnina …
Drago Jančar – To noč sem jo videl
se strinjam z večino zgoraj omenjenega o zadnjem Jančarjevem romanu in dodajam:
knjiga me je pozitivno (pri)zadela, o njej razmišljam že dober teden,
prebral sem jo na mah in ob prekinitvah komaj čakal, da se vrnem k njej,
prebral sem tudi zgodovinski članek o usodi zakoncev Hribar in očitkov o plagiatorstvu (ne na tem forumu) ne razumem, saj gre le za visoko kakovostno literarno obdelavo resničnih dogodkov.
čeprav me pestijo iste alergije kot Enko, me politični kontekst v romanu ni motil, oziroma se mi zdi, da je Jančar (vsaj glede na njegovo sicerajšnje politično udejstvovanje) precej uravnotežen in nepolitikantski.
za razliko od ostalih mnenj tukaj se me je posebej dotaknila druga pripoved (matere), kjer sem začutil vso bolečino globokega hrepenenja po ljubljeni osebi, tragiko samoslepljenja in nesmiselnost oklepanja na minulost, ne glede na to, kako trpka je lahko sedanjost in kako sladka je bila preteklost.
Mislim, da gre v primeru romana To noč sem jo videl za veliko Literaturo, tudi pisano z veliko začetnico.
Naj še jaz pristavim, da se strinjam z vsem, kar je zgoraj povedal Pilgrim – To noč sem jo videl se me je dotaknila na več ravneh, kupila sem jo na Jančarjevi predstavitvi knjige nekega večera in tisto noč sploh nisem spala, ker nisem mogla nehat brat. Jančar je tudi sam povedal, da je roman zgradil na resničnih dogodkih, torej to ni nobena skrivnost. Njegova mojstrska skrivnost pa je, kako te dogodke nadgraditi v večplasten roman. Moj kresniški favorit 🙂
To noč sem jo videl je tudi meni zelo močno in kvalitetno delo. Kdor vidi v njem ideološko pristranskost, je nedvomno sam ideološko obremenjen.
Pranje možganov v letih 1945-1991 je bilo učinkovito – veliko ljudi akterje II. svetovne vojne še vedno striktno deli na good guyse in bad guyse. In se počutijo vsaj nelagodno, če že ne prizadeto, kadar pride na dan kakšna neprijetna resnica o njihovih good guysih. Zgodovine ne smemo pometati pod preprogo, če ne bomo napake v nedogled ponavljali. Vzoren primer so Nemci, ki so razčistili in še vedno razčiščujejo z najtemnejšo platjo svoje zgodovine, tako v literaturi, kot v filmu itd..
Govoriti, da smo ideološko obremenjeni, ker smo v Jančarjevem romanu začutili ideološko spornost oz. pristranskost, je zelo subjektivna izjava. Tudi na tisto o pranju možganov bi se dalo kaj reči. Vsak doživlja literaturo in družbena dogajanja drugače, s svojega zornega kota in nikakor ne zajame vseh plasti. Meni osebno je dober roman tisti, ki me še dolgo spremlja, ki bi ga rad še enkrat prebral in ki ga na koncu tudi kupim. Pri To noč sem jo videl se ni zgodilo nič od tega. Ampak saj je prav, da smo različni.