Mogoče ni čisto za v to temo, pa vendar. Prebrala lanskega kresnika – Golobove Svinjske nogice. In sem prepričana, da Torov favorit letos kresnika ne bo dobil. Ne more dobit nagrade dvakrat zaporedoma tako na isto foro napisan roman, ni šans :-).

@ Enka,
ni kake panike. 🙂 Sklep pa ni bil tak, uh, ne, ampak le dozdevanje (“se mi zdi”, remember? :)). Sama sem apolitična, nekaj o vsem tem polpreteklem miš mašu vem in imam svoje mnenje, ampak v podrobnosti ne bi šla niti kot bralka takih tem niti v razpravi. Pač pa imam kar nekaj izkušenj, resda predvsem v poeziji, ki je lahko bolj abstraktna kot proza, ko je isti zapis povsem drugače doživet od različnih bralcev. In to celo npr. v preprosti pesmici, v kateri sem spregovorila o oknu, rožah na njem, njemu, ki biva tam, cesti, ki vodi mimo, in ljubezenskem slovesu. Moj prijatelj, ki je v najstniških letih izgubil najboljšega prijatelja (ta je umrl), je v tej pesmi videl grob (okno, rože) in svoje slovo od tega prijatelja (in to kljub besedni zvezi “pozdravite mi ljubega”) ter me oštel, da je pesem grozno morbidna.
V konkretnem primeru – Jančar – pa si mislim, da – po drugi strani – gotovo marsikdo v tem romanu ni videl tistega, kako moški zafura ženski življenje. To je moja projekcija, vzbujena nehote zaradi mojega prepričanja/mnenja/izkušenj. Tako je s temi rečmi.

Lp,
Kerstin

Še en razlog proti: tudi Hočevar sam je že dobil kresnika, in sicer leta 1998 za Šolen z brega.

Vseeno je Ernijeva kuhna letos – zame, opa, samo zame – najbolj uravnotežena in odgovorna izbira.

Se strinjam, da “stvari” niso zgolj po naključju postavljene v “tisti” čas. Take stvari pač niso in ne morejo biti slučajne. Konec koncev nek roman od pisatelja zahteva skrben premislek o izbiri konteksta in sploh vsega.

Seveda ni to zgolj ena in edina dimenzija romana, še zdaleč pa ni nepomembna.

Prepričana sem, da še zdaleč ni vseeno, kaj neka knjiga ali film ali sploh umetnost sporoča. Ni in ne more biti vseeno, take stvari imajo svoje učinke, pa če to priznamo ali ne.

Jančarjeva izbira točno določenega zgodovinskega konteksta je nedvomno ideološka. Tudi prav, vendar mene to pač moti, kot me moti, da še danes v Sloveniji izkopavamo kosti domobrancev, kot me moti ves ta hrup, ta nasilni poskus revizije zgodovine in rehabilitacija tistih, ki so kolaborirali s Hitlerjem.

Vse to se mi zdi sprevrženo in zdi se mi škoda pisateljevega talenta za spuščanje na tako tanek led.

Kako gre že tisto – knjiga je orožje, vzemi jo v roke?

Tudi sam sem prebral To noč sem jo videl. Sem iz generacije, ki je še nosila titovko in rdeče rutice in se učila Titovih pesmi. Najbrž je Jančar poskušal biti nevtralen, vendar mu to ni ravno uspelo. Kdo v romanu je naslikan najbolj strahopetno, enodimenzionalno? Beseda mu teče, kilometrina prinese sadove, drugih groznih presežkov pa ni. Niti lik Veronike me ni osvojil. Tako z razdalje, knjigo prebral pred tremi meseci, se mi zdi sicer občutljiva, vendar sebična. Predvsem je hotela živeti, sem nekje prebral, ampak saj so to hoteli vsi. Če je vojna, naj bo za vse. Zašel sem s tem, vem. Toda za ta roman ne bom držal pesti.

Dvigujem temo in vas tik pred razglasitvijo deseterice izzivam k branju Nataše Sukič: Molji živijo v prahu.

Knjiga je definitivno nekaj zelo posebnega in kljub temu, da sama tematika – neke vrste modernizirana orwellovska projekcija življenja v bližnji prihodnosti, res kar precej hard core futurizem – je že napisana tako dobro, da mislim, da se splača vsaj poskusiti. Vsekakor je moj favorit za peterico.

Se mi je zdelo, da gre za zanimiv in zelo dobro napisan roman:)

Pa še moja trojica oziroma peterica:

Avgust Demšar: Evropa
Nataša Sukič: Molji živijo v prahu
Roman Rozina: Galerija na izviru Sončne ulice

Potem pa se ne morem čisto odločiti med:

Drago Jančar: To noč sem jo videl (odlično napisano, sporna vsebina, vsaj zame)
Miha Mazzini: Nemška loterija (dopadljivo, vendar ne ravno presežno)
Zoran Hočevar: Ernijeva kuhna (tudi zelo dopadljivo in ne ravno presežno)

Tako. Sem imela kar hud pospešek pri branju v prvih treh mesecih letošnjega leta;) Sem pa vesela, da ste me ravno dovolj “sprovocirali”, da sem se tudi sama transformirala v zares zagrizenega knjižnega molja (hehe).

Kakorkoli – moj zaključek je, da pri nas “nastaja” neverjetno dosti dobre literature!

Kakšno zatišje na forumu;) Sem pričakovala še več “lestvic” favoritinj in favoritov tule (hehe).

Nobenega stopnjevanja napetosti več? Vsi vkopani v svojih “literarnih rovih”?

Včeraj sem se poglobila v seznam romanov, ki so izšli v letu 2010. Uf, ni jih malo, nekateri naslovi pa so prav “eksotični”.

Ugotavljam, da bi vendarle morala prebrati vsaj še kakšnih pet do deset naslovov, da bi lahko bolj stala za svojim izborom.

No, glede na prebrano, še vedno ne odstopam od svoje trojice, za ostale pa nisem več tako prepričana. Jančar bo itak noter, pa če se meni še tako temni pred očmi od jeze zaradi ideološkega podteksta te knjige. Za petega pa ne vem več. Kaj šele za celotno deseterico. Me prav zanima, koliko se moj literarni okus ujema s presojo žirije. Držim pesti, da vsaj v kakšnih sedemdesetih odstotkih;)

Prav zanimivo bo.

http://ms.sta.si/2011/04/deseterica-za-nagrado-kresnik-tudi-jancar-zabot-hocevar-kardos/

Pa smo jih dobili!

Jaz sem zadovoljna. Tisto, kar sem prebrala in mi je bilo všeč, je na seznamu; tisto, kar mi ni bilo všeč, ni. Pa še nekaj novih naslovov, ki jih velja poskusiti.

Jaz pa sem zmerno razočarana.

Menda mi ni treba posebej razlagati, da je ta izbor zame predvidljiv, mizogin, delno dolgočasen in v vsaj enem primeru hudo pred-moderen (ampak oče je oče, nimaš kaj;).

Da vidimo, kako se bo razpletalo naprej.

Prebrala Nemško loterijo (Mazzini). Strinjam se tako s pohvalami kot kritikami, zapisanimi tule. Nekaj dobrih idej in izvrstno izpeljanih razmišljanj, utrinkov (tisti o kavi, na primer :), tudi se strinjam s Hudolinom, ki v spremni napiše, da Mazzini piše za bralce dobre knjige. Gotovo nam takih knjig v slovenskem prostoru manjka. Resne primerjave ne morem delati, ker nimam dovolj prebranega, zato lahko rečem le, kot že rečeno: ni presežek. Zgodba je fajn zastavljena, zdi se, da bo šla v širino in globino, hkrati pa bo (je) napeta in za vogalom gotovo čaka (in tudi res) kak preobrat … a potem vse kar nekam zvodeni. Liki “na pol poti” uplahnejo, zmanjka jim dimenzije, živosti. Razplet se mi zdi glede na zastavitev zgodbe, ki je precej bolj “epska”, prehiter, preenostaven, morda tudi rahlo neprepričljiv. Malo me je pa motilo tudi to, da me je spominjala na Vodo za slone: tudi tam pripoveduje starec v domu, tudi tam gre za ljubezenski trikotnik, tudi tam
– pozor, spojlerji –
“odvečni” lik umre (je ubit), tudi tam pristaneta skupaj druga dva, čeprav se prej ves čas zdi, da jima nikoli ne bo uspelo, tudi tam živita potem skupaj srečno življenje, otroci in vse, tudi tam ona precej prej umre in razplet je dokaj hiter … Seveda ne trdim, da je podobnost namerna, bog ne daj, pravim le, da me je motilo, zlasti ker mi je Voda delovala mnogo bolj dodelano, je tudi daljša, liki mnogo bolj živi itd., in ob taki nehoteni vzporednosti je Loterija potegnila krajši konec. Mazzini zna mnogo bolje, kar je dokazal s Telesnim stražarjem in Kraljem ropotajočih duhov.
Še vedno je dobra knjiga, kakršnih se nikakor ne branim, in sem jo na mah prebrala. Ampak osebno je ne morem postaviti ob bok niti Jančarju (To noč …) niti npr. Golobovi Smreka bukev lipa križ.

Kerstin

Se podpišem. Popolnoma se strinjam.

S temle se kar strinjam :-).

Prebrala sem Evropo, Ernijevo kuhno in Jančarja. Začela in odložila Štefaneca. Tudi nominacija me ne prepriča, da bi ga ponovno vzela v roke. Glede Žabota bom verjela kar Toru. Upoštevajoč medle odzive na Kardošev nagrajeni roman, bom preskočila tudi tega, pa skoraj zagotovo (čeprav mogoče res neupravičeno) tudi Preglja, ker mi fantastika ne tekne najbolj. Ostanejo torej Mazzini, Roman Rozina in morda še Flisar. Mogoče mi pa rata :-).

S temle se kar strinjam :-).

Prebrala sem Evropo, Ernijevo kuhno in Jančarja. Začela in odložila Štefaneca. Tudi nominacija me ne prepriča, da bi ga ponovno vzela v roke. Glede Žabota bom verjela kar Toru. Upoštevajoč medle odzive na Kardošev nagrajeni roman, bom preskočila tudi tega, pa skoraj zagotovo (čeprav mogoče res neupravičeno) tudi Preglja, ker mi fantastika ne tekne najbolj. Ostanejo torej Mazzini, Roman Rozina in morda še Flisar. Mogoče mi pa rata :-).[/quote]

Zaenkrat sem zares prebrala samo Evropo (zelo fajn!) in Rozino, ki jo odsvetujem. Pretirana poetičnost je povzročila, da sem knjigo kljub kratkosti prebirala kar nekaj dni. Ernijevo kuhno sem že lani poleti imela doma in se nisem prebila niti 20 strani daleč, Preglja pa imam doma, bere se lepo, a kaj, ko mi je vsebina res dolgočasna, tako da skorajda ne vidim možnosti, da bi ga dokončala.

He he, saj v resnici bom do peterice najbrž zmogla le Mazzinija. Potem pa da vidim, kdo ostane po drugem situ še v igri :-).

rozina!? saj se hecajo.

Tukaj pa lahko daste glas tistemu, za katerega menite, da bo zmagal, oz. glasujete za svojega favorita:
http://www.modrijanovaknjigarna.si/slv/Novice2/Nagrade/Deset-slovenskih-pisateljev-za-Delovo-nagrado-Kresnik-2011

K.

Ma, jaz ti povem, da ima Toro veze pri žiriji. Rozino je hvalil samo on! In kdor je bil pozoren, je lahko opazil, da je med deseterico vseh pet njegovih favoritov!

(Toro, odloži masko press ;-))

@Enka: dobra šala 🙂 Samo res, z žirijo nimam nobene zveze, razen da se mi osebno smili.

Če se pa slučajno ne hecaš, ti z veseljem pošljem svoj LinkedIn profil, ki pojasni, da gre pri meni za brezveznika, ki mu ni para.

Ha ha ha ha, Toro, saj veš, da imam dobre zveze in vse vem. Kar pomeni, da sem se seveda šalila. Čeprav ne bi čisto zavrnila možnosti, da člani žirije berejo tale forum (to itak vemo, ne :-)) in da kakšnega Molja malo bolj resno jemljejo. Pa ne mene :-)))).

Ha ha, mene tudi ne, če bi me, bi bila med deseterico vsaj ena, če ne že dve avtorici;-)))

Tudi mene ne, sploh pa nisem prebrala tako rekoč ničesar 😉

Štefan Kardoš: Pobočje sončnega griča

Knjiga se začne odlično in po nekaj začetnih poglavjih sem bila prepričana, da bo to dobra knjiga. Potem pa…razočaranje:-(
Nekaj pred koncem prvega dela zgodba začenja zavijati v čudno smer. Hoče biti bolj drzna, malo vohunsko-detektivska, s hudimi preobrati, ki delujejo nerealno in vse skupaj izpade zelo slabo. Poleg tega osebe – lepo začrtane v prvem delu, začenjajo kazati čudne in neverjetne lastnosti. Kar čez noč spremenijo svoje obnašanje in razmišljanje.
Ne, osebe in zgodba me niso prepričale. Pravzaprav je še huje. Zdi se mi, da je bila celo pisatelju zgodba le nujno zlo, potrebno samo zato, da se na nek način izrazi njegova ljubezen do likovne umetnosti in potovanj.
Te stranske poti in slepi kanali pripovedi so mi bili pa všeč! V tem je pa Kardoš mojster – opisi puščave in madžarskih sipin in seveda umetniških slik, pa če gre za dela slavnega Holbeina ali (meni) neznanega prekmurskega umetnika. A kaj, ko to ni dovolj za dobro knjigo.
Škoda. Knjiga bi bila lahko odlična, če pisatelja ne bi bilo tako zelo strah, da bo zgodba dolgočasna.

Ja, pa še to. Paznik v baselskem Kunstmuseum zavpije: Herr! Ist alles in Ordnung mit euch? In potem sledi še prevod v slovenščino, da je ja popolnoma jasno za kakšno banalno napako gre.

Najprej nekaj, kar sem opazil že v mladih letih kot bralec: v slovenski literaturi je vsako informacijo treba povedati večkrat. Ko sem kasneje pisal o tem, sem obtožil urednike, da ne bedijo nad pisanjem. Kasneje sem spremenil mnenje in zdaj menim, da gre za stalnico slovenske proze, njen temeljnji de, po katerem jo prepoznamo. Bralec, ki v roke vzame slovensko knjigo, preklopi svoje možgane na branje slovenske proze, torej pričakuje, da mu bodo vse povedali vsaj po petkrat.
Zato sem sklenil izvesti poskus: Nemška loterija je roman, v katerem je vse povedano točno enkrat. Zato je tudi bolj tenka knjiga,. 🙂 Za povrh zgodbo pripoveduje nezanesljiv pripovedovalec, kot se to imenuje strokovno. Skratka, bralec mora iz pravih in lažnih informacij sestaviti svojo zgodbo, ker pripovedovalcu ne sme verjeti.
Oglasil sem se le zaradi bralke, ki je zgoraj pisala neresnice o vsebini Nemške loterije – torej, ne, ni srečnega konca, ne, ona ne umre, itd.