Jančar: To noč sem jo videl

Hm, mešani občutki. Napisana je dobro, toda izvirnosti, kar se tiče same zgodbe, ni praktično nič, skoraj vse je “izposojeno”.

Mogoče knjiga ni naredila vtisa name, ker sem že pred leti prebrala spomine strmolske sobarice http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?URN=URN:NBN:SI:DOC-FQN2LJQT . Takrat je zgodba zakoncev Hribar name naredila močan vtis in je nisem mogla pozabiti. Po prebrani knjigi sem članek prebrala še enkrat in skozi članek osebe veliko bolj zaživijo kot pa skozi roman (ta članek, oz.sploh ta številka časopisa Kronika bi skoraj morala biti v romanu navedena kot vir, saj je Jančar iz nje pobral kup detajlov).

Hvala za link, zelo zanimivo branje! No, meni se zdi, da je Jančar vseeno dobro “obdelal” zgodbo. Je pa verjetno res dosti bolje najprej prebrat knjigo in potem članek kot pa obratno.

Franjo Frančič: Je zima v krilu poletja

Zelo poetičen naslov za ne preveč poetično zgodbo. Tragično pač. Saj je prav, da je takšna zgodba zapisana – ona, on, otrok, osamljenost, ljubčki… , ampak to je premalo. Ok, mestoma je zelo ganljivo.
To je pa na žalost tudi vse. Malo več globine, prosim!

To noč sem jo videl
Jančar je mojster. Globok poklon. To noč sem jo videl je knjiga, ki te potegne v svoj vrtinec in te na koncu pusti globoko presunjenega, z odprtimi usti in občutki v krču.

Stvar je dejansko že videna, dogodki vsem znani, tematika prežvečena – a ne glede na to, oziroma predvsem glede na to je Jančar znova dokazal mojstrstvo. Da že videno, znano in prežvečeno temo ubesedi tako močno, da tako na novo vzburka vedenje, spomine …kapo dol.

Popolnoma se strinjam s Kerstin: “kljub boleči zgodbi uživaš v prebiranju mojstra peresa, ki mu enostavno ne zdrsne, kar je za (kritičnega) bralca redko in dragoceno doživetje”. Ob zajetni kilometrini prebranih knjig, je le redko katera sposobna vreči me iz tira. Ta knjiga resnično presune.

Knjigi bi po mojem bila storjena velika krivica, če ne bi prejela kresnika. Jezikovna mojstrovina, zgradba zgodbe, kako si pripovedovalci sledijo. Vsak nov pripovedovalec prikaže kak nov zorni kot že predstavljenih junakov, ga dodatno okarakterizira, mu doda več “štofa” … Ves čas branja čutiš, da pripovedovalec čvrsto drži pripovedno nit v svojih rokah, da ve, kaj počne in kako se reči streže.

Tudi pod Jakovo pisanje se popolnoma podpišem.

Na kratko: bravo maestro.

Hvala za link, zelo zanimivo branje! No, meni se zdi, da je Jančar vseeno dobro “obdelal” zgodbo. Je pa verjetno res dosti bolje najprej prebrat knjigo in potem članek kot pa obratno.[/quote]

Si nisem mogla kaj, da ne bi prebrala člnka, ki ga je res veliko bolje prebrati po romanu, sicer roman izgubi precej čara. Jančar je pobral kar veliko večino podatkov in dogodkov iz dejanske zgodbe. A mu ne gre zameriti, saj je jasno, da literatura pogosto posega po resničnih dogodkih. Kar je meni tukaj pomembno, je, kaj lahko naredi odlično pisateljsko pero iz zgodbe, ki je v članku suhoparno veristično opisana, v romanu pa literarno mojstrsko ubesedena. Članek je zgolj faktografsko zanimiv, roman pa nudi vrhunski bralni užitek. In v tem je vrednost pisatelja evidentna, takorekoč na dlani. Saj naj bi bil pisatelj mojster ubeseditve, kajne?, ne glede na to, od kod zajema temo. Res je, da mu je bilo lažje, ker je imel zgodbo že servirano, a jo lahko ima marsikdo med nami, pa ne bo spravil skupaj kaj tako literarni dovršenega.

Se skoraj podpišem pod tole, le da sem brala do konca. Hočevar me je zelo pritegnil s tole Ernijevo klepetavostjo in zanimivimi pogledi na vse mogoče, kar mu slučajno pribrenči mimo misli. Tudi recepti mi niso bili odveč. Do ene 50. strani je kar letelo. Potem pa…potem pa se mi je začelo zdeti, da bi se pa lahko začelo tudi kaj dogajati. Pa se ni. V zadnjem delu knjige nekaj malega, ma sem bila do takrat že preveč apatična, da bi mi to dviognilo moralo. Dobro izdelan lik (ampak le glavni!), ki mu je avtor fantastično dodelal jezik, ki je hkrati jezik cele knjige, se mi ne zdita dovolj za prvih pet. Morda med deset, ker se mi dozdeva, da letos neke hude konkurence ni.

Alenka Bevčič: Jutro na obzorju. Na prvo žogo sem roman skoraj brcnil v avt. Jezikovna plitvina, izrazito neizrazita pripoved, kratki stavki, obilo zgolj funkcionalnih dialogov, občasna “sinteza duš”, take stvari. Ampak: zgodba o ločitvi in iskanju ravnovesja kar lepo prime. Tisto, kar sem pričakoval, da se bo zgodilo na koncu, se odvije že v prvi tretjini, kar dodatno spodbudi radovednost. Hja, zdelo se mi je, da berem dolgo, zelo solidno pismo svetovalcu Žvegliču v Oni, in sem zgolj iskal fakte, kakšnih deset sekund na stran. Zgodba je glede na omejen okvir zelo solidna in pravzaprav presenetljiva, kar romanu štejem v plus, a vseeno je celota daleč od uvrstitve med pet za kresnika.

Še dve, pa objavim letošnje nominirance, hehehe.

Predin: Učiteljice

Nepretenciozno, tekoče, lahkotno – prijetno branje, ki pa ne pusti sledi. Kot kakšna rumena revija, ki jo s čistim užitkom golega razvedrila bereš, na koncu pa ni pomembno ali sta se Angelina in Brad spet sporekla, ali je tainta znova noseča … glavnino zgodb pozabiš, ker so nepovezano nametane, ostane pa kak zabaven ali zanimiv utrinek.

Če bo med peterico, bo to po mojem bolj zaradi šibkosti konkurence kot lastne kvalitete.

Da ne dam kakšnega spojlerja, samo sklepna ugotovitev: po mojem mu glavna poanta ne uspe. Pisateljsko si je po mojem mnenju nadel preveliko srajco. Manjko kilometrine ali talenta – o tem ne bom razglabljala.

Bom pa vseeno prebrala še njegov prvi del, ker se mi vseeno zdi, da bi znal biti boljši od tega. Fant zna pisati in morda se je tu le zakvačkal.

Moja peterica sta tako še vedno:
Drago Jančar
Miha Mazzini
:-))))) (vsaj pet nasmeškov, če že petih avtorjev ni :-O)

Dušan Merc: Ne dotikaj se me. Merc je pisal Veliki Roman. Izdajo knjige je podpirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Agenciji je uspelo.

Vesna Lemaić: Odlagališče. Ne, ne, ne in ne: Lemaićeva je dobra, res dobra, z levo roko preseže krajevne in časovne okvirje, vzpostavi prepričljivo psihozo, jo podkrepi s kemijsko podstatjo, koketira z globalnimi liki in kulturo, potem pa začne po nekaj deset straneh kljub siloviti akciji zaradi akcije stopicljati na mestu in z aktivističnimi parolami, moško-ženskimi klišeji in spolnimi vložki celo nazadovati. Ampak še enkrat: Lemaićeva je dobra in kmalu bo pometla s konkurenco pri kresniku.

To je to, dovolj je bilo. Moji finalisti so (v abecednem vrstnem redu):

Avgust Demšar: Evropa. Za izpiljenost žanra.
Drago Jančar: To noč sem jo videl. Za mojstrsko strukturo.
Miha Mazzini: Nemška loterija. Za filmsko zgodbo.
Roman Rozina: Galerija na izviru Sončne ulice. Za presunljivo poetiko.
Zoran Hočevar: Ernijeva kuhna. Za eksplozivnost govorca.

In zmagovalec je (po dolgem, tehtnem premisleku) …

Učiteljic nisi prebral?

Učiteljic nisi prebral?[/quote]

In kaj je z Mercem?

@Enka: Ne, v Učiteljicah sem prebral odlomek, pa mi je vse dol padlo.

@K10: Merc se mi je zdel obupen. (Liku je recimo ime Jazon, potem pa gre še bolj navzdol.)

… in moj letošnji zmagovalec je: Zoran Hočevar: Ernijeva kuhna.

Če si lahko privoščim kanček zlobe: zdaj sem pa vesela, da nisi v komisiji ;-).

😉 Nisem pričakoval ovacij pri tej odločitvi, res ne. Komisiji ni lahko. So sploh že imena članov?

Žirija je ista kot lani.

Peter Rezman: Pristanek na kukavičje jajce – mmm, ja, to je to

Hm, vidim, da se avtorice pri nas (kar se romanopisja tiče) podcenjuje. V šolah, pri žirijah, pa tudi na forumih. So res samo pisatelji tisti, ki nas lahko prepričajo? Vem, to je svetovni, ne zgolj slovenski fenomen, pa vendarle. Zanimivo bi bilo slišati še ocene romanov, ki so jih napisale slovenske pisateljice. Razen nekaj malega, o tem ni bilo zaslediti ničesar. Ne rečem, da omenjeni niso dobri. So. Po prebranem se strinjam, da so v vrhu lanskoletne bere. Me pa vseeno preseneča, kako gladko se na celi črti izpušča ženske. Prav radovedna sem, kaj je s pisateljicami tako zelo narobe, da so večno potisnjene na stranski tir. Ima kdo kakšno idejo?

Tehtno vprašanje. Med svojimi prebranimi sem jih naštel pet od skupaj osemnajstih, če seveda ne štejem vseh tistih, ki so mi padle iz rok že v knjižnici ali knjigarni. 27,78 % ni tako zelo slabo, da ne bi bilo zlahka še slabše. S stališča odstotka naivno domnevam, da tvoja pripomba o izpuščanju žensk na celi črti prejkone leti na ostale udeležence foruma. Res pa je, da sem med pet finalistov uvrstil zgolj moške. Najbližja bi nemara bila Lemaićeva, a je zaradi različnih razlogov, ki jih ne bi ponavljal, vsekakor slabša od Rozine ali Mazzinija, ki bi ju umaknil iz peterice, če bi našel kaj boljšega.

Če pogledam med angleške avtorje, je moj odstotek najbrž še nižji. Všeč mi je skoraj vse, kar napiše Margaret Atwood, pa posamična dela Emme Donogue, Iris Murdoch, Anne Enright in podobnih kalibrov. Težko rečem, da se že pri samem (khm: literarnem) izboru nagibam v kakšno smer, če pa se že, sem najverjetneje žrtev hormonov in trženjskih pristopov. Nedolžna žrtev, itak.

Me pa zanima, kaj ima v svojo obrambo povedati pametnejši spol.

Toro, lepo, da priznaš, da si kdaj pa kdaj pri svojem izboru najverjetneje žrtev hormonov in trženjskih pristopov;)

Kot je malce hudomušno komentirala že Enka – tudi jaz sem vesela, da nisi član žirije:-)

Tvojega prvega favorita še nisem prebrala (po opisanem zveni kar obetavno), kar se pa tukaj tako opevanega Jančarja tiče: hm, za moj okus malce preveč črno-beli svet. Jančarjev slog je sicer dovršen, nedvomno. To pa še ne pomeni, da je vsebina imuna na določene ideološke primesi. Sploh so današnji poskusi revizije zgodovine, pa naj gre za nove zgodovinarje ali umetniška prizadevanja, pogosto hoja po zelo tankem ledu. Avtorji lahko hitro zatavajo v labirintih stereotipov in ideoloških čustvovanj. Pa tudi sicer je pisanje o “velikih” nacionalnih temah tako “pripravno”. Zmagovita formula, tako rekoč.

Tovrstno koketiranje z “literaturo, večjo od življenja” pa me že od nekdaj prej odvrne, kot pritegne.

Toro bi bil idealen, če bi se izkazala potreba, da se “prevetri” člane žirije Kresnika: zna stopnjevati napetost (hehe, en dan nas pusti čakat, da izvemo njegovega finalista) in ob utemeljitvi svojega izbora lisjaško prebrisano polaga na srce pametnejšemu spolu (brez navednic, hehe), da vzame v zakup vplivnost hormonov. Viš, tule si jo dobro odslalomiral …

Z moje strani pohvalno, da si v finale uvrstil Galerijo na izviru Sončne ulice. Očitno ni naredila vtisa le na (redke?) predstavnice bolj zasanjanega spola.

Pesti pa držim za “domačega” Vrenka. 🙂

V zvezi z Jančarjem – To noč sem jo videl –

naj dodam – ker sem še kje zasledila omembo ideoloških primesi in ves ta, pardon me, miš maš okoli naše polpretekle zgodovine, in to bodisi kot slabo za roman bodisi tudi kot dobro – da sem sama v romanu videla
– kruto življenjsko zgodbo (kar je značilno za mnoge romane :))
– dokaj realno podano ljubezensko zgodbo (silno vzplamti, hudo gori in nato naglo in nepovratno ugasne, kot je dostikrat tudi v resničnem življenju, žal)
– “podzgodbo” ali, če hočete, neke vrste sporočilo, kako moški včasih temeljito (v tem primeru res!) zafura življenje ženski
– in še eno sporočilo: da je vojna, kakršna koli, v vsakem primeru grozljiv cunami, ki brutalno odplavi vse pred seboj in s katerim resnica, pravica, sočutje, humanost nimajo nobene zveze

Prosim, ne zamerite mi, če se mi zdi, da sam roman ni obremenjen s to politično/vojno ideologijo itede, temveč – ker ostaja dejstvo, da bralec v knjigo oz. njeno dojemanje vendarle (hote ali nehote) projicira tudi samega sebe – so s tem obremenjeni nekateri bralci. Roman je zgolj postavljen v tisti čas. V tiste dogodke. Ste imeli občutek, da se avtor postavlja na katero koli stran? Meni se zdi, da se ni postavil na nobeno. Niti na Veronikino. Kar je tudi prav. To je namreč prepuščeno bralcu.

Kerstin

@Kerstin:
Glede na to, da sodim med tiste, ki so knjigi očitali pretirano količino ideoloških primesi, kot ti temu praviš, skoraj ne morem ostati tiho (itak, kdaj pa je Enka tiho ;-)). Vendar kljub temu tule gor ne mislim razpravljat o politiki, ker sem čisto miroljuben in precej apolitičen človek. Zato je tole edini moj post na to temo. Najbolj me je v tvojem pisanju presenetilo naslednje sklepanje: jaz (to je: ti) ne vidim v knjigi nič ideološkega – ergo tega v knjigi ni. Vsi, ki v knjigi to začutimo, imamo problem sami s seboj. “Roman je zgolj postavljen v tisti čas.” Če bi bile stvari glede postavljanja v tisti čas tako preproste, bi se okrog narodne sprave po moje politiki že davno zmenili…

Kakorkoli že, vztrajam, da je tudi ideološka obarvanost del romana To noč sem jo videl. Pri tem pa prisegam, kljub temu da me to v knjigi moti, da sem s tovrstno problematiko obremenjena le toliko, da sem kot pokovka (je to ženski spol od pokovca?), ko smo se igrali Nemce in partizane, vedno želela biti partizanka ;-).