Kresnik 2011
Hej,
prebrala Jančarja in verjamem, da ima 89% za zmago. Odlično napisano, odlično zrežirano, odličen slog, v več pogledih močna knjiga. Sem pa ves čas imela občutek, da berem zgodbo naivnih ljudi, ki se sredi vojne delajo, da je vse v najlepšem redu, in se ovejo šele, ko je tragedija mimo. Kako lahko prirejaš plese sredi vojne, vabiš nemške oficirje in se delaš, da se imamo vsi radi, če pa istočasno na drugem koncu Ljubljane streljajo talce in deportirajo ljudi v taborišča? Vzbuja mi nelagodje. Mogoče imam ideološki problem, ampak v tem smislu se mi je zdel roman Daše Drndić “Sonnenschein” dosti boljši. Je pa res, da je literatura eno, življenje pa drugo …
Drago Jančar: To noč sem jo videl
Se mi zdi, da bo letos spet tako leto, ko se bom lahko pohvalila, da sem prebrala dobitnika kresnika :-). Perfektno zastavljen roman, ki iz zelo skromne zgodbe potegne neverjetno veliko. Pravi tempo, pravo stopnjevanje napetosti, pravo zaporedje pripovedovalcev, od katerih vsak pove ravno prav. Tudi Jeranek. Moram pa reči, da jaz bistva zgodbe oziroma njenega zapleta ne vidim v nekem usodnem nesporazumu. Nesporazuma tu preprosto ni bilo. Bil je le ne ravno bister kmetič, pod kožo tako zelo krvav, da ga je ljubosumje naredilo za en sam usoden trenutek preveč škodoželjnega in plaz se je sprožil. Partizani so v njegovi zgodbi slišali in razpoznali pač tisto, kar so želeli in potrebovali, da so lahko izvedli še eno od svojih strahopetnih akcij. Kajti partizani so v tej knjigi pač hudi negativci, ki nimajo pametnejšega dela, kot da okrutno obračunavajo z nič krivimi ljudmi, a ne?! In tisto, kar Toro in insajder poimenujeta za Jeranekovo mlačnost na koncu, je povsem skladno s tem. Kaj pa naj bi Jeranek storil drugega kot zarinil glavo v pesek, hej? Saj nekje v srcu je vedel, da je vse skupaj zakuhal on in samo on. Pa si tega ni upal povedati na glas, ker je ščitil svojo in samo svojo rit. In je raje verjel, da bo že res, kar pravijo tovariši… Do koga bi naj torej občutil silen gnev?
Črno-belo prikazovanje “prave slike” o partizanstvu je ena od dveh stvari, ki me je v knjigi zmotila. Tehle novodobnih “zdaj bomo pa mi, zatirani, končno povedali pravo resnico o hostarjih” ne prenašam najbolje. Druga stvar pa je prvi pripovedovalec oziroma prva četrina knjige. V nasprotju s Torom mene Stevo ni prepričal, tiste zgodbe nisem mogla začutiti in ne pasti vanjo, ne v konje, ne v predvojno Srbijo, ne v kraljevo vojsko. Ljubezenskih zgodb pa itak ne obrajtam pretirano :-). Če ne bi po prebranem tule gor vedela, da držim v rokah najbolj verjetnega dobitnika kresnika, bi jaz pri prvem pripovedovalcu obupala. Več kot 50 strani knjigi, ki mi ne potegne, redko dam. No, tokrat sem se odločila, da preberem še drugo poglavje, in nato odneham, če še vedno ne bi šlo. In mene je šele mamina pripoved (čeprav je od preostalih štirih zagotovo daleč najšibkejša) potegnila v vrtinec, ki me ni izpustil do bridkega konca, čeprav je bilo že bolj kot ne na začetku precej jasno, kakšen bo. Ampak ne glede na ti dve pripombi je knjiga močna. Od mamine zgodbe dalje se je naselila vame s pomočjo vsakokratnega pripovedovalca (ki je resda vsakokrat zelo stereotipen in enodimenzionalen, a vseeno bralca prepriča – in meni se je to v romanu zdelo ravno tisto najbolj mojstrsko: pisatelj ne izkoristi možnosti potenciranja različnih nacionalnosti, socialnega okolja in intelektualne moči posameznih pripovedovalcev, pa nas vsak od njih kljub vsemu prepričljivo popelje v svojo zgodbo o Veroniki) in mi zaposlovala misli tudi, ko nisem brala. Hlastala sem za koncem, a po svoje sem ga tudi odlagala, ker sem vedela, da bo grd. Kaj morem, tudi meni je Veronika prirasla k srcu :-).
@Enka: Hvala za spodbudo – knjigo sem namreč posodila prav zato, ker mi (kot že tolikokrat pri Jančarju, jep, to skoraj spada v rubrikov Katerih mojstrov ne prenašate?) preprosto ni dovolj potegnila … čeprav mi njegov slog – čisto tehnično gledano – ugaja. Ji bom torej dala šanso …
@Katja, zna biti, da ti knjiga sicer ne bo tako všeč kot je bila meni, nekdo s takšno bralno kilometrino kot jo imaš ti, je pač navajen vseh vrst pisateljskih fint in prijemov :-), ma vseeno mislim, da je vredno še enkrat poskusit. Meni je bila od tega, da bi jo najraje odložila, prek tega, da mi je vzbudila zanimanje, do tega, da sem jo na koncu nosila s seboj in brala na vsakem koraku…
Sem se odločila, da ga preberem, če ne zlepa pa zgrda 😉 Tule sploh ne gre za kilometrino, ampak za en moj osebni problem ali kaj – z Jančarjem preprosto nisem na ti, menda mi je doslej uspelo do konca prebrati natanko dve. Tozadevno se v moji statistiki nevarno bliža Saši Vuga … kjer imam enak problem: stil moram občudovati, knjige pa vseeno ne morem prebrati …
Sebastijan Pregelj: Mož, ki je jahal tigra
Nobenega dvoma ni, da je knjigo navdihnil Viktor Pelevin. Mogoče njegov Omon Ra Artiom Kačikijan celo bere med vožnjo z letalom. No, pa nič hudega. Tudi slovenska različica o ruskem kozmonavtu je čisto simpatična.
Všeč mi je bila Uljana s svojo knjigarno. Pa tudi striček Kiril – predvsem kot oseba sama, manj mi je bilo všeč vse, kar se je dogajalo okrog njega. Preveč me je spominjalo na kakšno plitko new-ageovsko religijo.
Pa tisti začetni stavek, ki se potem vztrajno ponavlja preko cele knjige, me je vedno znova neprijetno zbodel. V breztežnostnem stanju za udobno sedenje vendar ne potrebuješ oblazinjenega sedeža! Na vesoljskih postajah še spijo samo privezani k steni, magari z glavo navzdol, kaj šele, da bi komplicirali z oblazinjenimi sedeži.
Kljub vsemu -po mojem skromnem mnenju – knjiga zasluži, da pride med širše finaliste za kresnika.
Vesna Lemaić: Odlagališče
Odloženo. Žal. Pa čeprav imam rada znanstveno fantastiko (knjiga je namreč označena kot znanstvenofantastični roman), a tukaj gre za eno samo nizanje nasilnih in grozovitih dogodkov s pomočjo skopih, golih stavkov. Mogoče je vse to primerno za temo, ki je obravnavana, a to ni za moj okus.
Kaj vse so založbe pripravljene objaviti!
Hm, ja, prebrala. Nerada kritiziram, je pa res, da sem tudi sama nad tem romanom razočarana. Škoda.
Ko smo že pri avtoricah – v decembru je izšel odličen roman Molji živijo v prahu, lanskoletne nominiranke za Dnevnikovo fabulo, Nataše Sukič. Zame izvrstna zgodba, pretanjeno izdelani liki, vrhunski jezik.
Zanimivo, res, čeprav je to šele njen prvi roman. Čisto slučajno mi je prišel v roke, saj sem ga dobila za novoletno darilo, in moram reči, da me je nadvse presenetil. Upam, da bo kljub poznemu izidu opažen in morda tudi kaj več.
Nataša Sukič: Molji živijo v prahu
Roman Nataše Sukič, lanskoletne nominiranke za Dnevnikovo fabulo, je njen romaneskni prvenec, navdahnjen po Naomi Klein, Georgeu Orwellu in Michelu Foucaultu.
Roman v slovenski literarni prostor prinaša družbeno kritiko in nelagodje ter prodorno, inovativno in pretanjeno pisavo, s čemer avtorica ostro zareže v družbene samoumevnosti in hipokrizijo. S tem romanom Nataša Sukič, čeprav na bistveno drugačen način, nadaljuje z linijo, ki jo je začrtala že v svoji odmevni knjigi kratkih zgodb »Otroci nočnih rož« – z analizo mehanizmov, spodbujevalcev in izvorov populističnega in primitivnega sovraštva do vsakršne drugačnosti ter s prikazom nemoči tistih, ki sovražijo.
Roman, postavljen v nedoločeno bližnjo prihodnost, vsebuje elemente futurizma in socialne srhljivke. Njegovi osrednji temi sta nadzorovanje in kaznovanje, torej temi, ki ju je odpiral tudi filozof Foucault: nadzor nad posameznikom, nasilje nad političnimi uporniki in manjšinskimi telesi, manipulacija z umom in eksperimentiranje s človeškimi življenji. V romanu se soočita nadzornik v zaporu Dren in transseksualka, ki kot edini lik v romanu ostaja brez imena. Založba: Škuc. Odlomek: Lep kraj, je pomislil, tisti, ki so tukaj, imajo neverjetno srečo.
vir obvestilo medijem založbe Škuc:)
Kakorkoli, redno prebiram forume tu, čeprav se običajno ne oglašam. Opazil sem, da zavzeto iščete lani izdane romane in že ugibate o letošnjih nominirancih. Ker je nekdo tu zaznal roman, ki je izšel zadnje dni v decembru, sem pač prispeval ta info, ki sem ga prejel po e-pošti.
Sam romana še nisem prebral, ga pa nameravam.
Insajder, nisi se dovolj potrudil :-). Molji v prahu se lahko naročijo na:
http://www.buca.si/index.php?nav1=knjigarna&nav2=izdelek&id=2214
Izposodiš pa si jih lahko v knjižnicah na Ptuju in v Sevnici – tako vsaj kaže prenovljeni Cobiss ;-).
Uff, dobro me je predriblal novi cobiss … prvi klik mi je pokazal samo podatke iz NUKa …
GS I 720006 Glavno skladišče
001availability v pripravi – v obdelavi
a I 713456 Arhiv (popolna nedostopnost (arhivski izvod))
002availability ni za izposojo
Vidim, da si imela prav … pot pod noge, pa na Ptuj … v Sevnici je knjiga celo že izposojena 😉 …
(pa http://www.emka.si moram nadomestit z http://www.buca.si) Kajti knjiga s takim naslovom je pa na tem forumu res obvezna za poskusit branje …
Poskusi kar na založbi ŠKUC.
http://www.skuc.org/index.php?show=knjige_vizibilija
Po mojem jo tam lahko dobiš.