@Enka: Ne me basat … Ampak tebe so pa spustili iz navedka! Krivica.

Anede? 🙂

Sebastijan Pregelj: Mož, ki je jahal tigra. Če kaj, potem je Pregelj korajžen. Zgodbo ruskega kozmonavta premešati z lokalno mistiko ni od muh in malokrat srečamo avtorja, ki bi tako brez zadržkov segel preko meja. Lepo. Res, roman ni slab, a sem mu zameril dvoje: prvič, da se Kirilove zgodbe loteva kaotično, iznenada in na neprijetno nepričakovanih koncih; in drugič, pretiran in mestoma posiljen misticizem mi ne leži. Presenetilo me je, da se mi je zdel vrhunec romana pravzaprav tisto, za kar sem mislil, da se mi bo najbolj zatikalo med zobmi – platonsko, nedoraslo in povsem brezupno sanjarjenje o knjigarnarki Uljani.

Pod črto, zlahka vidim komisijo, ki bi Preglju izročila kresnika. Sam tega še ne bi storil.

Toro, z iskrenim spoštovanjem, Heleno Cestnik in Klepet s seboj ali resnično pravljico iz blodnjave je mogoče še vse drugače brati. Na Sanjah nas je Helenino pisanje prepričalo. Navdušenje z nami delijo tudi nekatera najbolj občutljiva peresa v Sloveniji. Tone Pavček nam je, denimo, pred dnevi pisal posebej glede Klepeta s seboj in med drugim zapisal “Zato sem jo bral ne le s pozornostjo bralca, še bolj s pritrjevanjem in pritrkavanjem človeka z rano. Tudi sam bi rad pisal take lepe stavke o otrocih in razumel barve in sporočila vonjav otrok in moža (jaz seveda žene) tako kot ona. Najbolj in predvsem pa me spet in vedno znova očara njeno nenehno, vztrajno in verujoče spreganje glagola živeti …”
Verjamemo, da gre za avtorico, ki si zasluži pozorno obravnavo. Četudi ne koketira z nobenim uveljavljenih okvirjev.

Mimogrede: pravkar je izšla Pletiljina pesem. Priporočam!

Jančar je z romanom To noč sem jo videl ponovno dokazal, da v Sloveniji praktično nima konkurence. Pravi pisatelj, bogato besedišče, nazorni opisi, tekoče dogajanje. Vidi se izpiljen slog, vidijo se izkušnje, vidi se znanje, navdih, talent. Jančar je najboljši aktualni slovenski pisatelj, tu ni nobene dileme.

Urna urednica Tjaša je že popravila. Bo prav takole?

In, jeja … vsem knjižnim moljem, posebno pa Toru, prisrčna hvala za tako fino obravnavo Evrope!

Naj prišepnem, da pravkar z veseljem prebiram Avgustov naslednji roman … Upam, da ga tokrat delimo z vami že na pomlad!

Izkoristila sem ugodno ponudbo na knjižnem sejmu in potem tudi jaz prebrala knjigo:

Avgust Demšar: Evropa[/b]

No, jaz morilca nisem prepoznala. Kar precej se mi je svetlikalo, a potem sem udarila mimo. Če razmišljam kot Enka – skoraj 100% sem vedela zakaj je nekdo moril, manj kot 33% pa kdo je to bil. Pa to sploh ni pomembno. Jaz Demšarjevih knjig ne berem zaradi kriminalne zgodbe – ki je, da ne bo pomote, odlična, z ravno prav napetosti, ravno prav zapletena in z ravno prav dejstvi, ki ti masirajo možgančke. Knjige berem zaradi oseb, ki nastopajo in so mi postale že zelo domače, prijetne in ljube. Ob tej zadnji knjigi so me pa k branju priklenila še začetna poglavja. Lizbona se je tako lepo zarisala pred mano, da mi je bilo v trenutku žal, da pred leti nisem izkoristila priložnosti in jo obiskala. Ali pa tiste skrivalnice in občutja male deklice. Enkratno. Vse to – pa še razne obrobnosti, ki obrobnosti niso, kot npr. razpravljanje o podnebnih razmerah, avtomobilih, pa seveda pretanjeno opazovanje ljudi in poglabljanje v njihovo psiho, vse to nakazuje, da bi A. Demšar lahko začel pisti tudi kakšno drugo literarno zvrst in bil v tem zelo uspešen. Pa še kritiki bi prenehali opletati z besedo žanr.

V ožji izbor za Kresnika.

Podpišem vse tole :-).

Vse to reklamiranje avtorjev s strani založb in prijateljev – “navijačev” postaja za dober okus že malo nadležno in pretirano, hkrati poraja dvom v kakovost prehvaljenega. Malo objektivne distance ne škodi.

No, tovrstne dvome o kakovosti se da zelo enostavno odpravit…prebereš knjigo, pa je ;-).

Lej, verjetno bi se Demšarjeve knjige res znašle v nekoliko manj postih, če ne bi bil ugleden in spoštovan član tega foruma že pred izidom Olja na balkonu (in, vsaj kolikor jaz spremljam zadevo, jih hvalimo bolj kot ne stalni člani foruma in ne neki prijatelji iz reale ali celo Sanje). Ampak, hej, to je pač privilegij, ki za moje pojme upravičeno pritiče nekomu, ki je forumu veliko dal. Eni dobijo srček, drugi pač malo reklame ;-).

In da malo poreklamiram še Buklo :-).

V zadnji številki je zanimiv pregled slovenskih romanov, ki so (bodo) izšli z letnico 2010 in bi lahko bili kandidati za 21. Kresnika. Je zanimivo, saj nekaj tule večkrat omenjenih knjig (denimo Rozinine) članek niti ne omenja, prinaša pa kar nekaj v tej temi (še) spregledanih naslovov. Samo da veste :-).

Jančar: To noč sem jo videl

Glavna oseba Jančarjeve knjige je pravzaprav vojna. Ali se o njej sploh lahko pove kaj novega, svežega? Morda, toda Jančarju tega ni uspelo. Opisi so precej klišejski, sploh partizani so orisani togo in strahopetno.
Zgodbo o skrivnostni Veroniki pripoveduje pet oseb. Že na prvih straneh zaslutiš konec, kar je slabost te knjige. Druga pripoved, podana skozi usta Veronikine mame, se mi zdi najslabša. In zadnjih deset strani.
Kljub pomanjkljivostim ima avtor zgodbo bolj ali manj trdno v rokah. Jezikovno je zelo suveren, na trenutke prav mojstrski.
Glede na videno, bi rekel, da bo kar ta roman dobitnik Kresnika. Morda pa nas bo kdo presenetil z zares svežo zgodbo – mogoče Toro? Prav rad bi kaj prebral od njega.

Demšar: Evropa

Padla pod vpliv in prebrala. Presenetljivo dobro napisano.

Vidiš, meni se pa to zdi prednost knjige – da več ali manj veš kakšen bo konec, pa te vseeno vleče k branju in vseeno uživaš v vsakem poglavju posebej. S tako drznim začetkom je težje napisati dobro knjigo.

Dober roman zame osebno ni nikoli pomenil nujno neke zelo inovativne in nepredvidljive zgodbe.

Ima Zločin in kazen nepredvidljivo zgodbo? Ne, cel roman vsi vemo, kdo je morilec in da ga bodo po vsej verjetnosti odkrili.

Ima Čarobna gora neko zelo presenetljivo zgodbo? Sploh ne.

Sta to velika romana. Seveda sta.

Slog izdaja mojstra, ne zgodba..

Zoran Hočevar: Ernijeva kuhna. V redu, v redu, celo zelo v redu. Hočevar me je sicer moral najprej malce potolažiti, ker sem pričakoval, da bom na polno zgrmel v klasično novodobno zmes kao literature in kuharskih receptov, a recepti kmalu prijazno izzvenijo in se pojavljajo lih prav in ob ustreznem času, da si kuharsko nezainteresirano občinstvo (da se razumemo, danes sem skuhal nedeljsko kosilo, a ne z največjo radostjo) spočije oči in udari eno diagonalno branje. Zgodbica o Erniju Marnu, zapriseženem in rojenem Ljubljančanu, je prepričljiva in lepo speljana, glavni lik pa dognan v nulo in prijetno odšteknjen. Bralni užitek se mi je kaj hitro pognal v višine, kjer je potem z ne preveliko amplitudo osciliral med popolnim navdušenjem in rahlimi, a nikakor ne usodnimi dvomi. Kaj vem, človek se recimo vpraša, ali bi hotel modela videti v svojem stanovanju na kavi. In ali ni vsega nakladanja, zavijanja, duhovičenja in zapikovanja v vsako možno temo za odtenek preveč? Pa konec, a ni nekam zvodenel in po fortissimu dvestotih strani kar malce omleden? A vse to je v resnici brez zveze, ker je Ernijeva kuhna lepo zaokrožen roman s silovitim pripovedovalcem, ki ga žene pristno veselje do življenja, in to veselje se zna ustrezno prijazno naseliti tudi v bralca. Mojstrovinca.

Ob Mazziniju, Rozini in Demšarju med pet za kresnika, po mojem.

Drago Jančar: To noč sem jo videl. Saj ne vem, kaj bi rekel. Glavo si podpiram z rokami in med prsti škilim proti belemu ekranu. Jančarjeva zgodba o fatalki in fatalnem nesporazumu je kajpak popolna in brezhibno izvedena, v hipu me je potegnila v svoj smrtonosen vrtinec in me tam tudi obdržala. Zeitgeist je presunljiv, še posebej pri Stevu, ki je najbolj izrazit lik med govorci; njegovo hrepenenje na trenutke para srce. Mojstrsko, kot je mojstrska tudi osvetlitev Veronike s petih zornih kotov. In, ja, seveda nisem prvi, ki je opazil, da si vsi govorci delijo enak ritem, toplino, reflektivnost in nemara celo izobrazbeno širino. A če bi bilo drugače, si mislim, bi Jančar uničil popolna razmerja, ki jih roman ima. Med branjem sem trepetal v grozi, da se bo med pripovedmi pojavila tudi Veronikina – ko pa se ni, sem bil najprej užaljen, na koncu pa spet presrečen, da je ni bilo. Ker tega konca iz ust prvoosebnega pripovedovalca res ne bi nikoli želel slišati. Ta končna okrutnost je poleg rahlo enodimenzionalnih, stereotipnih likov, katerih romaneskno življenje je namenjeno samo fatalki in njeni zgodbi, tisto, kar Jančarju tokrat najbolj zamerim. Pa si ne zatiskam oči pred vojno, konec koncev mojo družino močno določajo sintagme partizanstva, Auscwhitza, Starega piskra in ukradenih otrok, a včasih kakšno stvar poveš bolje, če je ne izrečeš.

Med pet za Kresnika.

Prav je seveda: “Med pet za kresnika.” Se opravičujem.

Toro, spet me nisi razočaral. Čisto moje mnenje, ki bi mu dodal še to, da se mi zaključek ni zdel (kako zdaj to napisati, da ne bo spojlerjev? Oja, kako se to prevede? “Kvaruhov”?) psihološko čisto upravičen. Namreč, kako odreagira tisti lik, ki ga zaznamuje hamartia, tragična zmota. Seveda je mogoča in človeška tudi takšna mlačna reakcija, ampak prej se mi je zdel lik drugače postavljan.

Ja, letos Jančarjevi konkurenci pri kresniku ne zavidam. Razen tega sta zadnji dve leti nagrado dobili dve malo bolj ‘pop’ knjigi, čemur običajno -hote ali ne, zavedno ali ne- sledi uravnoteževanje.

ps: Odsotnost Veronike je mogoče delno razumeti tudi kot hommage Smoletovi Antigoni ;-)!

Insajder, zdajle ko si pokazal na mlačnost, jo tudi sam vidim – res je in hvala ti za to. Jeranek se mi je spočetka zdel izrazito gneven, tako da je bila mlahava reakcija na koncu dejansko malce nepričakovana in nepotrebna.

(Ne vem, zakaj se mi po mislih vozi Vitomil Zupan … Kako bi on to izvedel v svojem deliričnem pripovednem tempu, ki mu ni para?)

Špekuliranje o zmagovalcu pa namenoma odlagam. Stvari se same po sebi tako lepo zbistrijo, da jih je škoda preveč goniti.

@Oja, ampak res, daj prevod, prosim: “Kvaruhi”? “Pokvarki”?

Toro in Insajder, hvala za rokavico. Evo, možgani so delali tako v budnosti in v spanju in nazadnje kot predloga ponudili ‘izdajek’ in ‘razkritek’.

Kajpak pa nisem Janez Gradišnik, tako da moje mnenje ni zavezujoče. :)))

“Razkritek” po mojem zmaga – hvala, Oja 🙂

Evald Flisar: Na zlati obali. Romana sem se lotil brez žara in se od njega brez žara tudi poslovil, pri tem pa se mi ne sanja, v čem je pravzaprav težava. Sumim lik Igorja Hladnika, katerega vpliv na Afriko je dokaj neverjeten, a lahko se tudi motim. Plusi so seveda, da Flisar ve, o čem govori, ko se njegovi junaki potikajo po tujih celinah, jezik je jedrnat in prizemljen, zgodba korajžna in primerno dopolnjena tudi z erotično napetostjo med junaki. Za slednje kapo dol. Po drugi strani pa nikakor ne gre za več kot soliden izdelek brez večjih presežkov, a z zagotovljenim veseljem zvestega občinstva, ki bo avtorju odpustilo tudi prekomerno uporabo oklepajev. (Še trivia: sloviti “anagram SP”, ki se pojavi na spodnjicah, bi nemara moral biti monogram.)

Morda med deset za kresnika, med pet nikakor ne.

Feri Lainšček: Sprehajališča za vračanje. Roman v verzih “je napisan v jambskih devetercih s trojno rimo. Obsega 39 poglavij, 93 spevov in 1854 verzov.” Pravzaprav sem upal, da bo zadevščina s trapasto formo tako lahka tarča kot kakšen sofinanciran roman, a žal temu ni bilo tako. Lainšček pojasni vsebino vsakega poglavja v nadvse prozaični maniri, in življenje je takoj lažje. Brez večje muke sem odskakljal skozi besedilo in pri tem skoraj užival. Verzi so se mi mestoma zdeli malce na silo naklepani, še posebej kakšni arhaizmi, a vse skupaj kar gre. Pod črto: zanimiv poskus, a skoraj škoda avtorjevega truda.

Kresnik odpade.

Česa še nismo prebrali? Spomnim se samo še Predina …

Če sledim Bukli in če dobro sledim, kaj si že prebral, Toro, pridejo letos v poštev vsaj še Pleme (Janje Vidmar) – kljub letnici 2009, Odlagališče Vesne Lemaić in Ne dotikaj se me:roman o ljubezni (Dušan Merc). Bukla sicer napoveduje še dva romana Zdenka Kodriča in še enega Merca, a ni videti (v Cobissu), da bi ti romani letos izšli.