Predam se: ne gre, pa da me ubiješ :-((( Odloženo na 30. strani. Morda kdaj drugič. Nič natančnega me ni odbijalo, samo nikamor se nisem prebila. Ko pa sem opazila, da raje ne vzamem knjige v roke, čeprav me je skominalo po branju, ampak počnem kaj drugega, samo da mi je ni treba brati, sem se vdala.

Vladimir Štefanec: Odličen dan za atentat

Tudi jaz sem se ravno namenila pisati o tej knjigi, pa me je Enka prehitela, zato le pripis: knjiga res ni nič posebnega, v kakšen ožji izbor za kresnika upam, da ne pride. Z izjemo kultiviranega jezika me ni pritegnila, to pa seveda ni dovolj za vztrajanje, čeprav je VŠ tozadevno res dober. Knjiga Viktor Jelen, sanjač mi je bila vsekakor bolj simpatična.
Tako: to, da Štefaneca vse doslej nisem brala, sem uredila in s tem poravnala svoj dolg do tega avtorja, ampak preden se bom lotila še kakšne, bo najbrž minilo nekaj časa. Nekaj sem slišala o tem, da je Republika jutranje rose kar okej. Je kdo morda bral?

@K10: Republika jutranje rose je vsekakor okej. Mene je zelo prijetno presenetila.

@Oja: me veseli, bom čez čas poskusila.

Predam se: ne gre, pa da me ubiješ :-((( Odloženo na 30. strani. Morda kdaj drugič. Nič natančnega me ni odbijalo, samo nikamor se nisem prebila. Ko pa sem opazila, da raje ne vzamem knjige v roke, čeprav me je skominalo po branju, ampak počnem kaj drugega, samo da mi je ni treba brati, sem se vdala.[/quote]

no, jest sem jo prebrala do konca, čeprav sem se zadnjo četrtino kar mučila, samo nekaj sem morala počet pol ure, kolikor sem še imela do doma. ni niti za prvih deset … po moje.

Andreja Zelinka: Pred ograjo. Sploh ne slaba proza in sploh ne avtorica, ki je ne bi več hotel brati. Ampak … junakinje so vse po vrsti zamorjene v nulo, vse se jim zdi narobe in vse jim je odveč. Ne rečem, da življenje včasih res ni takšno, a upam, da vsaj v večini primerov temu ni tako. »… in da na njihovo mesto mezi neka prosojna, močno bleščeča se masa neopredeljive gostote.« »… je izgledala kot osamljena ladja, ploveča sredi temne gmote negibnega vodovja.« Hm, hm, hm – a to ni še nič v primerjavi z Žabotom.

Vlado Žabot: Ljudstvo lunja. Klasičen mračnjaški Žabot, postavljen v klasično pradavnino in zamorjena močvirja, kjer ni nikoli sonca in se nihče nikoli ne nasmehne. Verjamem, da je po Bobrih, Pod svobodnim soncem, Lepem janičarju in Alamutu težko napisati kaj tehtnega, a begavost v najtemnejše možne odtenke črne barve je pa kaplja čez rob. Kaj kaplja, Niagara čez rob. Zamegljena tegoba lunjskih, medlenje, omotica, tulil samoto pod nemo kunjo lobanjo, ki reži svojo željo po krvi, čez kunjo temo kot večglava zver sope veter, psoglavi obraz, zažrta drhtavica, prehuda mučnina, črno sovraštvo, podganje in črno, navlečena mučnina … Roman je izšel v 500 nepotrebnih izvodih, ki jih je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Saj. Ljudstvo lunja predlagam za maturitetno čtivo, da bo roman prebral vsaj kak obupan starš, če ga že agencija ni.

Tale žirija za kresnika se mi resno smili. Trenutno bi nihal med Mazzinijem in Rozino.

:-))))))))))))))))))

500 nepotrebnih izvodih?

Dragi knjižni molji,

ste kdaj pomislili, kako se počutijo avtorji del, ki jih tako samoprepričano popljuvate na vaših straneh?

To je moje osebno mnenje. Avtorjev, še posebej subvencioniranih, pa po mojem ne bi smeli prav preveč zavijati v vato. Od odkrite kritike se lahko tudi kaj naučijo, če to seveda želijo. In seveda ne trdim, da imam prav.

Ker nas nagovarjaš v množini (čeprav si citirala le Torov izraz), bom napisala tole: večina rednih članov tega foruma, če že kritizira, svojo kritiko tudi utemelji. Ta forum definitivno NI kakšen pljuvalnik knjig! Ravno nasprotno: trudimo se najti dobre knjige ali dobro v knjigah, seveda pa podamo tudi ostala mnenja. Kot pravi Toro: od iskrene (in dodajam: utemeljene, konstruktivne) kritike se lahko avtor (in tudi bralec, ki se recimo še išče, ki šele postaja bolj “strog”) marsičesa nauči! Tudi razlike med “pljuvanjem” in resno kritiko.

Lp,
K.

In Toro je definitivno pri tem zelo temeljit. Da pa se človek ob njegovih razmišljanjih lahko tudi od srca nasmeji, je pa…neprecenljivo! Skratka: ne daj se, Toro ;-).

Živijo!

Govorite o kresnikih 2011, z vsemi naštetimi predlogi se lahko strinjam, a
jaz imam svojega favorita. Ker gre za poetično zgodovinski roman, ki naj bi
imel možnosti za promet po naši literarni cesti, predlagam roman Zdenka
Kodriča Opoldne zaplešejo škornji. Roman naj bi izšel pri Beletrini do konca
letošnjega leta, vsaj tako piše v njihovem programu. Odlomke iz tega romana
sem bral pod različnimi naslovi v Literaturi, Sodobnosti in če se ne motim
tudi v Novi reviji. In kako sem prišel do zaključka, da gre za Škornje?
Pogledal se na Kodričevo spletno stran, tam je izseček – odličen – objavljen
pod pravim naslovom, v revijah pa so bili bržkone naslovi poglavij. Svoj
glas dam Kodriču. Upam, da tudi žirija.

Res je. Tudi kokoš se včasih uči od piščanca.

Eh, sčasoma so me začele dolgočasiti ponavljajoče se forumske krilatice kot npr. pljuvanje, o kokoši in piščancu, kamen naj vrže, kdor je brez greha… Morebiti manjka samo še tista o mijavkajoči mački, ki jih je nekdo stopil na rep. Glede na to, da smo na vplivnem forumu, ki zna izkoristiti in pokazati bogastvo jezika, bi bili lahko inovativnejši.

Tako različne človeške reakcije mi včasih vzbujajo tople občutke. Nekatere odpor. Razlogov zanje ne bi razlagala.

Dragi knjižni molji, hvala vam za vse nasmehe, ki so se mi sprožili, ko sem vas brala.

Hm, kako je s kokošmi in piščanci, ne vem natanko. Vem pa, da kokoš za vedno ostane – kokoš. Morda prav zato, ker se od piščanca le “včasih” uči. In vem tudi, da moraš imeti veliko znanja, odprtega duha in tudi debelo kožo, da si se učiti sploh sposoben (in to vse življenje, zame je to pač nesporno dejstvo, namreč, da nikoli ne znamo toliko, da se ne bi mogli še česa naučiti/izpopolniti itd.). Ni preprosto, ni neboleče, je pa koristno, učinkovito. S tem zoriš. Nekateri pač raje izberejo aroganco in ignorirajo/zavračajo/obsojajo vsakršno kritiko, pa če je še tako utemeljena. Žalostno, žalostno, da je tako tudi v literaturi.

Je kdo pomislil na Frančiča – Je zima v krilu poletja? Na Cobissu sicer piše “kratka proza”. Priznam, da ne vem, kako komisija “rangira” takšna dela, jih že šteje med romane? Mene se je Frančič zelo dotaknil, ker se mi je – v nasprotju z Rozino – njegova knjiga zdela zelo življenjska, iz mesa in krvi, hkrati preprosta, a ne plehka; tekoča, a ne votla. In tudi sočna, a ne “pornografska” (čeprav bi zdaj lahko seveda na dolgo razpredali, kje se konča umetnost in se začne pornografija – ne pri tej knjigi, temveč na splošno – in ne bi prišli do univerzalnega odgovora).

K.

Ker je knjiga izšla, prenašam svoj zapis še sem. V upanju, da letos komisija ne bo apriori izločala žanrskih del.

Avgust Demšar: Evropa
Knjiga je odlična, vsaj tako dobra kot Tanek led, če ne celo še za odtenek boljša (če je to sploh možno ;-)). Glede na dogodek, ki je kulisa za dogajanje (velik mednarodni simpozij), se celo res bere skoraj kot neke vrste nadaljevanje 3. knjige, v katerem so preživeli akterji iz srednješolskega seminarja pač malčik napredovali. Hec! Pilgrim je napisal tak fajn uvod, da sem se mu res od srca nasmejala. Pri tej knjigi pač ne bo šans za dlakocepljene! Ostali so komentarji posameznih zadev v smislu historičnih napovedi (nad tem sem navdušena), le da se te ne nanašajo več na konkretni primer, temveč na dogajanja okrog nas. Morda mi je tokrat čisto malo manjkal Vrenko. Se mi zdi, da ga je v tej knjigi (pre)malo, vsi drugi se bolj ven mečejo :-). Pa tudi odsotnost gospoda tožilca je bila opažena! Sicer pa sem tokrat končno 100% uganila, kdo je moril in nekako 80%, zakaj.

Drago Jančar: To noč sem jo videl

Mojstrovina. Najboljša Jančarjeva knjiga do sedaj – se strinjam z gospodom na vlaku, ki je opazil, katero knjigo berem.
Tematika me ni motila. Nasprotno. S takšno željo po objektivnosti se o med- in povojni tematiki pri nas še ni pisalo. Pa to sploh ni najboljše pri knjigi.
Zgodba je jasna in jedrnata, brez nepotrebnega ponavljanja in dodatnega pojasnjevanja. Dva nesrečna nesporazuma, ki največ pripomoreta k tragičnemu zaključku, sta idealno vpeta v samo zgodbo. Zgodba je v začetku lahkotna, a z vsakim poglavjem se napetost mojstrsko stopnjuje. Odločitev, da se dogajanje predstavi v petih prvoosebnih pripovedih, se mi zdi zelo na mestu. Pa tudi vrstni red pripovedovalcev. Ko sem končevala s prebiranjem izpovedi enega, sem si rekla: no, zdaj bi pa rada videla, kaj ima o tem povedati “ta in ta”. In glej, ravno “ta in ta” je začel naslednje poglavje. Mogoče naj na tem mestu omenim samo eno pomanjkljivost, če lahko tako rečem, knjige, zdelo se mi je namreč, da se teh pet pripovedovalcev izraže ne vse preveč enak način – pa vendar so bili med seboj zelo različni, tako po izobrazbi kot po okolju, iz katerega so izhajali. A to je malenkost. Knjiga je vseeno mojstrovina.
Veronika je pred mano zaživela v vsej svoji človečnosti. Pa tudi ostale osebe. Vsakega posebej sem po svoje razumela in sočustvovala z njim.

Ja, a ni zanimivo? Isto zgodbo podati skozi različne oči je zahtevno delo – koliko zornih kotov, različnih doživljanj, različnih razumevanj/dojemanj itd. Zelo moraš dodelati osnovno zgodbo, da lahko iz nje razviješ toliko doživljanj, pogledov, potem pa jih še v “obratni smeri” razvijaš kot roman. Meni se dikcija posameznih pripovedovalcev niti ni zdela kaj prida podobna, res pa ni ravno “drastičnih” razlik. Sicer pa se povsem strinjam s Hermiono, razen v podrobnosti, da se mi “kmet” prav nič ne smili. Za dva pripovedovalca sem vnaprej uganila, da bosta naslednja pripovedovala zgodbo, kar pa me seveda ni motilo. 🙂 Nasprotno, kot pravi Hermiona – ravno to, kar ti tisti ima povedati, te v prejšnji pripovedi začne zanimati. Skratka, dovršen prijem, avtorju ne morem(o) oporekati mojstrstva, v katerem smo kot bralci “varni” (ne motijo nas razne nedoslednosti) in se lahko povsem prepustimo zgodbi.
K.

Tina Vrščaj: Zataknjena v pomladi. Romana sem se lotil z obiljem pozitivnih misli in pričakovanj, češ, tole pa bo nemara novo literarno ime leta. Spopasti se s prvoosebno devetnajstletnico, ki malce vleče na emo, njeno ljubeznijo s – če sodim po pismih – povsem indolentnim starejšim moškim in dogajanjem, ki ga ni, je pa tu obilo najstniške samorefleksije, je naloga, ki ni od muh. Manjkajo občasne točke vpetosti v realnost, daleč preveč pa je ultraliričnega najstniškega pametovanja o življenju in sploh. Škoda, kresnik odpade. Odloženo, a z veseljem čakam na roman Tine Vrščaj, stare trideset let.

@pilgrim: Sem kupil Evropo, menda pol ure pred tvojo tiskovko … Je bil že skrajni čas, a ne, da se te lotim ;-)))) Ampak nč bat, začetek mi je bil všeč.

Letos si pa čisto v Kresnika padel?! Pa ne, da si bil izbran v komisijo?

Sem priden, kenede? Dvomim, da smejo člani komisije zlobno trobezljati naokoli, kaj si mislijo o prebranem, tako da je odgovor na dlani.

Vsekakor pa upam, da komisiji knjige lepo dostavijo v škatli na dom, ker je tole nabiranje res mukotrpno. Manjkata mi Predin in Jančar, pa en kup drugih, ki sem jih pozabil.

ups …

ups …[/quote]

Ha ha, tudi jaz napeto čakam Torovo mnenje…

Avgust Demšar: Evropa. Najprej malce zdrave distance. Demšarja sem se izogibal kot hudič križa, za kar imam dva dobra razloga. Prvič, zadnjo detektivko sem najbrž bral za časa Marije Terezije, zato bi s kakršnim koli mnenjem posegal na področje, o katerem se mi ne sanja. Drugič, kar je še huje, ob misli, da bi Demšarja vseeno prebral, pri tem pa naletel na večjo katastrofo, ki je bi bilo moč zamolčati, me je seveda zvilo. To zvijanje ima tudi drugo plat, ki bi se zgodila, če bi Demšarja preveč hvalil, kar bi kaj hitro lahko izzvenelo kot povprečna domačijska in nepotistična kritiška zgodbica. Ker se pač »poznamo«, a ne. Skratka, gate so se mi tresle, ja.

Demšarja sem bral na dveh ravneh, znotraj žanra in izven njega. S prvo ravnijo zlahka obračunam, ker je – če ne zavlačujem preveč – odlična. Zgodba je več kot očitno dobro premišljena, prespana, izdelana in mojstrsko zastavljena. Enka je upravičeno pohvalila Pojasnilo, ki je antologijsko; k temu lahko dodam še celoten prolog, ki lepo teče skozi Alfamo, Trnovo in Maribor. Nit se začne motati bliskovito, ob sijajni vpetosti v trenutek (reference na trenutne politične in ekonomske razmere, vpletene vremenske napovedi in druge drobne faktografije) in primernem humorju. Nekajkrat sem se na glas režal, častna. Hvalim tudi občasni kästnerjanski prihodnjik, recimo da »… Marko Breznik ne bo nikoli več jedel v pisarni.« Mehka, gladka pripoved in zanesljiva izvedba – kot da bi človek sedel na zadnji desni sedež dobrega avtomobila z zanesljivim šoferjem in zaprl oči, vedoč, da bo potovanje hitro, prijetno in brez pretresov. Demšar si zasluži, da ga beremo.

Pri branju zunaj žanra so mi ostala zgolj vprašanja. Ali bi Demšar želel prestopiti mejo? Ali bi to bilo dobro zanj in za bralca? Kako bi to lahko storil? Si to sploh želimo? Če malce špekuliram: več kot očitno je, da Demšar v žanru neizmerno uživa, in to posledično čutimo tudi bralci. Dogajanje na tem področju ima v malem prstu; ne nazadnje tudi zato, ker bere sorodne avtorje, kar je vse preredko najdena lastnost med hordami pretencioznih avtorjev. Dajte no včasih tudi kaj prebrati, če ne drugega, pa vsaj za sabo! Dvomim, da bi bil preboj iz žanra tako za Demšarja kot za Vrenka smiseln, ker je nevaren in negotov. Nekako čutim, da nas bo Demšar pri vsakem naslednjem romanu čedalje bolj privijal z izpiljenostjo in čistostjo sloga, četudi si po odlični Evropi težko predstavljamo, kako bi se to sploh lahko zgodilo.

Kresnik – letos zlahka med pet, ampak res. Komisija bi lahko brez sramu nagradila premišljeno in filigransko izvedbo zgodbe, in pri tem ne bi izgubila niti kančka verodostojnosti. Malce se bojim tiste trohice občutka za odgovornost, ki bi komisiji vzniknila ob misli na Vojnovića in Goloba, češ, pa ne moremo že tretjič nagraditi nečesa, kar lahko z veseljem prebere in dojame kdorkoli. Kdorkoli!

Gremo brat naprej, pa prespat.

Ha ha, Toro, si videl tole (glej desno med recenzije)?

http://www.sanje.si/knjigarna/evropa.html

(zdaj si pa že res slaven press)