Hvala, Oja, za informacijo. Že ves dan sem po malem čakala, da se nekje pojavijo imena peterice.

Po mojem skromnem mnenju bi v finale sodila oba Goloba. Kdo bi pa zaradi tega ostal zunaj, ne bi mogla reči. Bi morala še kaj prebrati.

Predsednik žirije je izjavil, da so izločili vse žanrske izdelke, tudi kriminalke in znanstveno fantastiko, kar pa ni prav. Da se za to nagrado ne more potegovati mladinska litaratura, mi je jasno, njej je tako namenjena Večernica, ne razumem pa, zakaj izločijo tudi druge zvrsti.

Predsednik žirije je sporočil, da so izločili vse žanrske romane, torej tudi kriminalke, kar se mi zdi nepremišljeno. Da se za to nagrado ne morejo potegovati mladinski romani, mi je jasno, navsezadnje imajo Večernico, ni pa prav, da je kresnik zaprl vrata vsem ostalim žanrom, ki tako nimajo nobene možnosti za večjo razpoznavnost in ovrednotenje, da ne govorim o nagradah. Škoda.

Tole je pa res…mim.

Edina dobra stvar pri tem je, da zdaj pilgrim uradno ve, da Tanek led ni preslab za Kresnika, ampak samo (preveč) žanrski.

Se strinjam:
1. sem in tja si kak žanrski roman preprosto zasluži najmanj uvrstitev med peterico slavnih,
2. pri nas ni nagrad za žanrsko pisanje, kot so npr. daggerji,
3. žanrsko pisanje je v teh krajih še vedno tako sramotno podhranjeno (kakovostno in količinsko), da bi dobri primerki z uvrstitvijo med peterico vsaj prišli do malce promocije – navsezadnje postavljajo nova merila drugim avtorjem.

Morda se zgornji razlogi zdijo malce “socialni”, pa vendar …

(Zanima me, kdaj bo prvi slovenski “pravi” finalist s “pravim” romanom Le Carreju segel do gležnjev press)

Tvegana odločitev. V času, ko lahko ista knjiga miselnih utrinkov dobi nagrado za esej in konkurira za nagrado za kratko prozo, in ko bi za nagrado za kratko prozo Lahko konkurirala še vsaj ena od letos nominiranih (pa cip na njeno srečo pravi drugače ;-)), druga pa za nagrado za prozne Zrele fragmente, ko je lanskoletni zmagovalec tretji na lestvici Moja naj knjiga, za katero izbirajo šolajoči se, in bo morda čez čas obveljal za mladinski roman … Morda je to ugovor delu prejšnje predsednice, ki se je borila ravno za enako obravnavo mladinske književnosti? In kdo bo odločal,. kaj je žanr in kaj ne? Bo drugo leto Sebastijan Pregelj diskvalificiran kot fantasy? (Če ni kvalitete, je zmeraj možen odgovor v slogu Kajetana Koviča, ki je na vprašanje, zakaj z Grafenauerjem pri antologiji nemške poezije ob Nemcih nista upoštevala Švicarjev, ampak samo Avstrijce, odgovoril: “Upoštevala sva jih, samo uvrstila jih nisva.”)
In, seveda, z žanri bomo imeli tako še večje težave, kot jih itak že imamo.

Se povsem strinjam z ugotovitvami zadnjega dne – žirija je nedosledna, ker po eni strani uvaja vsebinske kriterije, po drugi pa spregleduje formalne, ki (vsaj tako so nas učili na faksu) pravzaprav bistveno določajo formo romana. Tanek led bi tako veliko bolj spadal noter kot Zrele reči. Še vedno pa mi ni jasno, po kakšnih kriterijih je izpadel Borut Golob, ki zame še vedno prepričljivo vodi po vseh prebranih.

Skrajni čas je, da v žirijo za kresnika uvrstijo tudi kakšnega člana “najresnejšega književnega foruma na Slovenskem” – in najbrž se vsi strinjamo, da bi bil Toro (če že noče konkurirati za Robne zapise) prav primeren za takšno nalogo 😉

»Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.« (Mt 26,39)

Lepo prosim, za slovensko prozo sem čisto neusposobljen, se pa javim za žirijo za Bookerja, če že zbiraš prijave.

Torej, kakšne stave med to peterico?

@Toro: Te naj bo pa booker, požegnam 😉

Jani Virk Ljubezen v zraku
Za moj okus malo preveč zdolgočaseno, brezvoljno in pasivno. Pa še nerealno. Kako je mogoče, da mu s takšno lahkoto same od sebe v naročje padajo same atraktivne ženske? In Ula, edino sonce njegovega vesolja, je kar preveč vikendov pri svoji teti v Medvodah – med tednom se pa že tako z očkom le redko vidi. No, verjetno sem preveč kritična, a take stvari me motijo.

Matej Krajnc Requiem za gospo Goršičevo
Oh, malce preveč nakladanja brez repa in glave. Ni mi všeč. Čeprav bi bilo verjetno razmišljanje nekega priletnega gospoda res lahko takšno – bolj ali manj osnovano le na asociacijah.In tisto, kar naj bi bilo kao smešno, me ni preveč ganilo.

Jaz stavim na edinega Goloba, ki je ostal v konkurenci :-).

Nisem prebrala vsega, ampak recimo:

Zrele reči
Če je komisija za kresnika tako občutljiva za literarne zvrsti, bom pa še jaz: knjigo Zrele reči bi izločila prav na tej osnovi, ker ta pa RES ne paše noter.

Lahko:
Kot sem že omenila, mi je bila ta knjiga precej bolj všeč od Popkorna, branje mi je bilo v precejšen užitek. Tudi zaradi zagatic, ali to je roman ali ne, ga ne bi izločila, ker sem ga vendarle (nekako) dojela kot roman. Je pa res, da bi se mi zdelo bolje, če bi oba dela izšla ločeno. Domnevam, da Skubic ni vedel, kaj s prvim: malo predolg za to, da bi se umestil v zbirko zgodbic, prekratek za romanček …? Kakorkoli, za drugega kresnika se mi nekako ne zdi, kljub vsemu. Če bo naslednik tega romana še malo bolj fejst, bom pa stiskala pesti.

Ljubezen v zraku
O knjigi sem z nekaj koncev slišala, da ne odstopa veliko od prejšnjih, zato si bom drznila modrovat kar na slepo. Virkovih knjig sem prebrala nekaj, ampak nobena ni naredila kakšnega vtisa. Vse so se mi zdele … hm … kot da hoče napisati roman zato, da bo napisal roman. Da se tega loteva sicer natančno kot maturitetnega eseja, lepo po točkah, takšni pa se mi zdijo tudi rezultati. Kot da ves čas piše en sam roman – resda variira sem in tja, knjige pa so nekako enake, kakorkoli že obrne. Predvsem pa se mi zdi, da JV domišljije nima ravno na odmet: tako rekoč ena tema, tako rekoč en junak, tako rekoč enaki ženski tipi, predvsem pa tako rekoč en sam miselni okvir… Njegovo pisanje preprosto ne doseže, da bi se junak, tak, kakršen je, zdel smiseln, kaj šele, da bi me brigalo, kaj bo z njim. Zdolgočaseni malo nesrečni nergač, ki ves čas misli malce preoblečene, v resnici pa razmeroma stereotipne misli, značilne za dedce v krizi srednjih let, mi ne potegne, najbrž preprosto zato, ker ne zaživi. Papirnat.

Opazovalec
Tudi te nisem prebrala, doslej pa mi tri Flisarjeve knjige niso bile všeč, ena pa mi je bila prav simpatična … Nimam pojma.

Svinjske nogice
Tale mi je bila pa res všeč, sploh ker gre, če se ne motim, za romaneskni prvenec. Gibko napisano, zabavno in smrtno resno obenem. Evo, tukaj so pa junaki vsi po vrsti mesnati in prepričljivi. Celo otročaj, ki niti do pravega govora še ni prilezel, ima karakter, kar je redkost tako rekoč svetovnih razsežnosti. Saj se malčki v ogromnih, količinah pojavljajo v tisočih knjigah, ampak tale pleničar me je pa zares osvojil, predvsem pa to, kako spretno je TG seštrikal fotrovo doživljanje in malčkovo vedenje.

ERGO:
Nesrečna, ker nisem prebrala še drugega Goloba, ki očitno obeta, bi si želela, da kresnika poberejo Prašičji parkeljci. Če pa bom imela tako smolo, kot jo imam redno pri navijanju pri basketu & fuzbalu, se bojim, da mi ne bo ustreženo.

Ja, točno te stvari so tudi mene pritegnile. Simon je res enkraten in opisi očetovega doživljanja so neprekosljivi.

Tudi jaz navijam za (na žalost) edinega Goloba v konkurenci.

Se kar podpišem. Prebrala sem kar nekaj Krajnčevih knjig, ki so izhajale pretežno pri Katro. Kljub občasnemu duhovičenju in včasih pretiranemu veselju do poigravanja z jezikom pa se je v njegovem pisanju zmeraj našel kup odbitih domislic, štorij etc., nekatere od njih tako rekoč vredne kakega Viana. Ves čas sem se spraševala, zakaj ga ne pograbi kakšna “prava” založba, predvsem pa dober urednik, ki bi pomagal pri brušenju tega diamantka. Ali pa vsaj nekaj samokritičnih posegov.

Skratka, držala sem pesti, da bi ga doletela ta sreča. In ga je. Pa zdaj ne vem, ali je bila to res sreča – ali pa kastracija. Ne vem, kdo se je lotil “krotenja”, vsekakor pa je tale štorija o vdovskih spominih na urejeno računovodsko soprogo Cirilo Goršič oskubljena prav tiste norosti, ki mi je bila pri Kranjcu tako zelo všeč – ostalo pa je to, kar bi človek zlahka pogrešal. Res škoda.

Se kar podpišem pod tole. Le da mi je bil konec kul.

Andrej Skubic: Lahko. Prebrano s težavo, moram reči, za kar je kriv tipično skubičevski pripovedovalec, ki bi ga lahko oklicali že kar za blagovno znamko. Omenjeni junak predvidljivo nerga in modruje, predvidljivo hodi po robu norosti in nazadnje doživi predvidljiv napad blaznosti, ki v bistvu deluje kot deus ex machina in kakršnih imam – predvidljivo – res že čisto dovolj. Tema je sicer dobro zastavljena in tehtnejša kot pri Popkornu, tudi lik podsekretarja sam po sebi ni slabo izdelan (po mojem bi bil lahko še bolj izviren in manj stereotipen v izražanju svojih predsodkov), ampak kot rečeno, celotna scenografija in dramaturgija sta že prevečkrat videni, da bi me lahko očarali.

(Govorim izključno o drugem delu, ker bi prvega mirno pogrešali.)

Se mi je kar zdelo, da bo kaj takšnega. Pred kakšnim mesecem sem sedela v knjigarni in malo prelistavala Lahko, pa me ni prav nič potegnilo. Zdaj je več ali manj jasno, da knjige ne bom prebrala.
Sicer sem pa nad letošnjimi Kresniki že obupala. Čakam, da bo kdo kaj napisal o Opazovalcu. To bi mogoče še prebrala, pa me tudi preveč ne vleče.

Tisti, ki bolj poglobljeno in strokovno spremljate nagrade kot je ta – se vam zdi, da tukaj tudi velja problem “negativne selekcije”, o kateri v zadnji sobotni prilogi piše Miha Mazzini?
http://www.delo.si/clanek/108587

Lojze Kovačič: Zrele reči

Vrhunsko, ni kaj reči – toliko močnih stavkov na kupu nisem videla že ohoho časa, če sploh kdaj. Skoraj vsakega bi se dalo izpisati kot antologijski citat, in čisto lahko, da je tole Kovačičevo najboljše delo. Ampak kot sem rekla, vprašljiva je forma, ki je kvečjemu memoarsko-esejistična, nikakor pa romaneskna.

@nekimezanima: Pri slovenskih literarnih nagradah nimam tega vtisa (res mi ni znan primer, da nagrajen avtor ne bi našel založbe za naslednjo knjigo ali dobil štipendije – nasprotno, nagrade praktične možnosti za slednjo krepko povečajo), se pa to vprašanje lahko postavi v primeru, ko kakšen slovenski avtor uspe v tujini. Na misel mi pride Brina Svit, ki je naši kritiki ne marajo najbolj – ampak v tem primeru sem tudi jaz na njihovi strani, saj v njenih knjigah najdem preveč sentimentalnosti in premalo vsebine. Osebno mnenje pač.

@nekimezanima:
Ne vem, kako je pri knjigah, lahko pa govorim na osnovi izkušenj svojega dragega: na področju klasične in scenske glasbe je več kot dvajset let uspešen v tujini. En sam njegov CD je lahko izšel v SLO, od drugih pa dva pri svetovno uglednih založbah. Naredil je lepo količino glasbe za režiserja prve lige v svetovnem merilu, delal za Royal Shakespeare Theatre, prejel nekaj tujih nagrad ipd.

Lani ali predlani je dobil svojo prvo SLO nagrado (eno tak predmet, s kakršnimi v kriminalkah ubijajo soproge) – za stvar, ki jo šteje med svoje najmanj pomembne in povrhu za ne prav dobro (prilagajanje režiserjevim željam). Letos je bil prvič obdarjen z delovno štipendijo.

Močno navijam za Zrele reči. Čeprav ne gre za tipičen roman, je med “zidarčki” edini arhitekt, mislim le finaliste. Sem pa mnenja, da bi si Tanek led prislužil finale in močno upam, da se žirantje naslednje leto ne bodo šli neumnega in nekoristnega ločevanja.

@Marze
Ja, samo kdo je ta arhitekt, Kovačič, ki je pisal neurejene zapiske, ali urednik, ki jih je sestavil v “roman”? Seveda je Kovačič genij, samo tole pa ni njegovo delo. Pri strukturiranju te knjige ni imel nič zraven. Kot je rekel njegov sin Jani, so si to knjigo zamislili kot “poklon njegovemu geniju, ne pa roman”.

@marze
tudi jaz upam, da bo ločevanje literature spoznano za neumno in nekoristno, obenem pa sem s tvojim (in mnenji drugih moljev) svojega kresnika tako in tako že zdavnaj pospravil v žep.

glede uradnega kresnika pa po prebranih zrelih rečeh (bolj preletenih), ljubezni v zraku in svinjskih nogicah navijam za slednje. v zrelih rečeh nekako nisem uspel najti tistega, kar se tukaj tako hvali, za kar krivim sebe (z globoko literarno kakovostjo sem imel, z izjemo kakšnega Manna ali Dostojevskega vedno probleme), ljubezen v zraku, razen tega, da sem knjigo z zanimanjem prebral, že tone v pozabo, prizori s svinjskih nogic pa kar nočejo in nočejo zbledeti.

offtopic
moram napisati:lep pozdrav iz rovaniemija na laponskem (službeno), kjer sonce te mesece sploh ne zaide in vso noč prodira skozi zavese v hotelsko sobo, kjer ves čas piha, vsake toliko dežuje in kjer se megle vlačijo sem ter tja, nad pokrajino, neskončnimi brezovimi gozdovi, neizrazitim mestom in precej čudnimi ljudmi pa vlada neko posebno vzdušje … takšno, da je človeku kar malo žal, da je scenarij za (norveško verzijo) insomnie že napisan.