Kresnik 2010
Drži, če knjigo izda Beletrina, ima avtor največ možnosti, da ga bodo opazili ali celo nagradili. Bojim pa se, da člani žirije dovolj zbrano preberejo le knjige večjih založb. Rokov sploh ne razumem. V mesecu dni so žirantje prebrali 100 knjig, v naslednjih dveh mesecih pa se bodo ukvarjali le z desetimi. Menim, da bi prvi filter moral trajati vsaj dva meseca in da je zadnji filter za pet finalistov predolg.
Ali mi zna kdo pojasniti, zakaj so med nominiranci ženske tako redke. Lani je bila le ena in letos prav tako. Ali je v Sloveniji toliko več moških piscev – ali pa je njihova pisava toliko prepričljivejša? Raziskovalna psihologija pravi, da je ženska populacija besedno spretnejša in da zna isti dogodek večplastneje opisati. Poleg tega naj bi bile ženske tudi senzibilnejše, kar je za ustvarjalnost zelo pomembno. Moški naj bi imeli prednost le v analitičnosti in originalnosti. Zakaj je potem v vsakdanjem življenju slika drugačna?
Končno sem prebrala tudi jaz:
Avgust Demšar Tanek led
Zelo fina knjiga. Zabavna in grozljiva ob enem. Vse tiste hudomušne pripombe in razlage vpliva določenih dejstev na dogajanja v prihodnosti. Na drugi strani pa, npr. korito z mačehami… Brrr, še vedno me zmrazi do kosti, ko se spomnim odlomka. Se že veselim novih primerov.
Glede Kresnika 2010: Bi rekla, da je bila bera dobrih slovenskih romanov v lanskem letu zelo bogata, kajti vsaj še 10 romanov je boljših od tretjega primera inšpektorja Vrenka. Če je pač verjeti članom komisije za Kresnika…
A kaj, ko v to nisem preveč prepričana.
hermiona, hvala za mnenje, a če so letošnji nomirinanci vsaj malo podobni romanu Smreka bukev lipa križ Boruta Goloba (Modrijan), potem se za usodo slovenskega romana ni bati. kaj tako svežega že zelo doooolgo nisem dobil v roke! v dveh dneh prebrali: jaz (2X), žena in še starejša hči. vredno kresnika.
Očitno se je dober glas o Golobu že razširil, v knjižnici ga namreč zaman iščem. Bom napela vse moči!
Končala Ljubezen v zraku (mimogrede, kdaj in kje se bo dalo prebrati zmagoviti robni zapis, ki se ukvarja s to knjigo?). Vseskozi prijetno in všečno branje, tudi izvirnejše, kot bi pričakovala, vendar pa gre največji minus koncu, ki je vse preveč nenaden in izpade kot prelahka rešitev. Kresnika si tako po mojem ne zasluži.
Od NUKa dobijo seznam vseh novih slovenskih romanov v določenem letu (torej tisto, česar na moje zgornje mile prošnje očitno iz cobissa ne zna iztisniti nihče tu prisotnih – če torej to bere kak cobissov programerski sodelavec, pa bi se potožil še, da ni seštevanja, koliko izvodov posamezne knjige so vse v sistem vključene knjižnice skupaj kupile, to moramo seštevati ročno).
Potem pa bi po moje vsak roman morali prebrati vsaj trije člani žirije, deseterico pa vsi – ampak morda bo bizovičar vedel bolj natančno, kako to gre?
meni se nekako zdi, da člani komisije niso taki, kot mnogi med nami, ki se do zadnje strani mučijo/mučimo tudi s kako v iber zanič knjigo. če jim stvar ne sede, jo odložijo pa gremo naprej. verjamem, da so, kako bi rekla, poznavalci (vsaj za tistega, ki ga jaz poznam, sem sigurna v to), in zanič knjigo spoznajo že po parih straneh.
Kritiški prijatelj pravi, da mu res ni treba prav veliko brati, da prepozna totalen “poden” – no, to je tudi običajnemu knjižnemu molju jasno po največ desetih straneh. Knjiga res ne more biti kaj prida, če so prve strani TOTALNO zanič – če pa jim sledi umetnina, si je pa pisatelj pač sam kriv, če jo odložimo. Če je začetek srednje sorte, tako kritik, knjigi seveda da nekaj več priložnosti, da pokaže svoje mišice … To se mi zdi tudi smiselno. Domnevam tudi, da si pri prvem rešetanju knjige razdelijo – če bi namreč hoteli, da vsi člani preberejo vse knjige od A do Ž, bi jih pač morali skorajda zaposliti, kar je seveda utopija. Mislim, da zaradi tega ne more priti do kakšnega hudega spregleda, kajti žirant, ki vsaj približno obvlada svoj posel, v “prvem krogu” dobro napisane knjige najbrž ne bo zavrnil samo na osnovi svojih bralskih preferenc, ampak bo njeno kakovost prepoznal, svoj osebni okus pa postavil v drugi plan. No, tako bi vsaj ravnala sama, saj navsezadnje toliko spretno napisanih romanov, ki bi bili primerni za drugi krog, pa v Sloveniji spet ni, da bi jih človek že v prvem krogu zavrnil na osnovi subjektivnega okusa.
Skratka, mislim, da se večina knjig, ki so dejansko vredne tega, da se uvrstijo v širši izbor, vanj tudi uvrsti. Navsezadnje to dokazuje naše vsakoletno ugibanje. Kolikor se spomnim, se še ni zgodilo, da bi tukajle blazno navijali za kako knjigo, ta pa se ne bi uvrstila prav nikamor, še v najširši izbor ne.
COBISS:
Ker nas v zvezi s kresnikom vsako leto muči Cobiss, sem jim pisala in prosila, naj mi pojasnijo, kako najti te nesrečne slovenske romane – in so me tudi promptno razsvetlili. Iskanje slovenskih romanov poteka takole:
“Predlagamo, da za iskanje slovenskih romanov uporabite “Izbirno iskanje”. S spustnega seznama pri iskalnem okencu izberite “Koda za literarno vrsto” in vnesite ustrezno kodo (če kode ne poznate, pustite okence prazno in kliknite gumbek “puščica” desno od spustnega seznama; nato s seznama kod izberite ustrezno kodo) – za vse vrste romanov vpišite a*. V iskalno okence “Leto izida” vnesite izbrano leto in v iskalno okence “Jezik” vpišite slovenski. S to iskalno zahtevo boste našli vse bibliografske zapise, ki vsebujejo tudi kodo za literarno vrsto (podpolje 105f), vnos katere pa ni obvezen in je odvisen od katalogizatorja. Če katalogizator kodo vnese se publikacija v seznamu rezultatov po iskanju v COBISS/OPAC razvrsti pod ustrezno vrsto kodo (npr. “roman”), sicer se publikacija razvrsti glede na bibliografski nivo (npr. “monografska publikacija”).”
(O delu katalogizatorjev imam pa svoje mnenje, vsaj sodeč po količini neverjetnih, nemalokrat smešnih mimosunov, kot jim pravi Toro, na katere človek naleti pri razvrstitvi knjig v knjižnicah.)
Ja, pa predlagali so mi, da se lahko udeležim brezplačnega tečaja za obvladovanje Cobissa 😉
Sedem pod streho
Zrele reči – labodji spev starega mojstra.
V petek so sporočili da bo v nedeljo konec sveta – najbolj ostala v spominu po voayerskem pogledu na ob oknu poskakujočo najstnico s temu primerno poskakujočimi (velikimi?) joški
Smreka bukev lipa križ – nekakšen novi slovenski neorealizem, dobr, če ne kar odličn prvenc, kapo dol
Svinjske nogice – novi slovenski naturalizem, tud prvenc, tud kapo dol
Snežene krogle – nakladanje par exellence
Requiem za gospo Goršič – izvrstna, kratka, nostalgična sentimentalka
Lahko – profesionalno korekten izdelek, vendar nič več kot to
Ko že pišemo o slovenskih knjigah … Opažam, da se v zadnjih letih pomembno povečuje delež slovenskih knjig, ki se jih lotim in tudi do konca preberem, če tega, da v nekaterih celo naravnost uživam, niti ne omenjam.
Včasih bi se mi to zdelo nepojmljivo, saj sem z izjemo nekaterih avtorjev – ki pa so bili bodisi pod rušo (npr. Zupan) bodisi zadovoljivi že zgolj zato, ker sem njihova dela prebrala, navadno z bolj ali manj mlačnimi občutki – vsekakor ogromen napredek.
V bistvu je škoda, da je toliko ljudi, z menoj vred, iz srednjih šol prilezlo množično travmatiziranih s SLO klasiki. V mislih imam predvsem nekatere knjige, za katere ni ama res nobene potrebe, da bi jih moral človek poznati, če se z zgodovino SLO književnosti ne misli ukvarjati poklicno. Recimo tiste, ki so za kakih 50 let zamujeni slabi posnetki tujih izvirnikov. Seveda je prav, da se človek spozna s klasiki domače književnosti, ampak s tem je podobno kot z akcijo “kupuj slovensko”: okusna in cena (recimo temu razmerje med užitkom in trpljenjem) primerna, je pač smiselno kupiti, sicer pa je to, vsaj po moje, malo butasto. Skratka, selekcija. Prav ena fajn prevetritev pa bi naredila prostor za nekaj dobrih sodobnejših knjig, ki se jih je v zadnjem desetletju, dveh vendarle nabralo za lep kupček. Seveda nimam v mislih Čudežnega Feliksa 😉
Gabriele Babnik V visoki travi nisem mogel prebrati do konca, ob razlogih, ki jih je zgoraj omenjala Katja10 sem bil presenečen tudi nad množico slovničnih napak, že na prvi strani sta recimo kar dve,
sem pa precej užival ob Ljubezni v zraku Janija Virka. ker me branje o tem, kako nekdo jaga babe nasploh precej odbija, je razlog za to najverjetneje v načinu pripovedovanja in tistih delih, ko govori o hčerki Uli.
Borut Golob Smreka bukev lipa križ
V začetku sem brala s precejšnim nelagodjem. Pa ne vem točno zakaj. Verjetno zaradi podobe v ogledalu, ki ga je B. Golob postavil pred nas Slovence. No, ko je to minilo, sem začela uživati v vsakem stavku posebej. Iz skoraj vsakega -kratkega in jedrnatega- je skočila kakšna “modrost”, ki me je nasmejala, zaskrbela ali pa oboje hkrati.
Knjiga vsekakor zasluži veliki finale.
Tudi jaz sem pravkar prebrala Smreko itd. Zelo pozitivno presenečena, da kak slovenski avtor lahko iz sebe iztisne toliko perfektne ironije, celo sarkazma, zna pa ubrati tudi nežne, čeprav (k sreči) nesentimentalne tone (Marjanina smrt), in če bi že kdo rekel, da gre predvsem za “bitching”, še vedno avtorju samo čestitam, da ta “bitching” zajema vse, ne glede na spol, starost, versko ali alkoholno pripadnost ali kaj šestega. 🙂
Knjiga prebrana v par urah; kakšno uro so mi vzeli še citati, ki sem si jih naknadno izpisovala. Ni se mi še zgodilo, da bi iz ene knjige “pobrala” več kot tri, štiri citate. No, iz te sem jih kakih dvajset. (!!)
Evo, za pokušino:
Nekoč bodo tudi prašiči povedali svoje. To bo pomemben dan.
Moški dandanašnji berejo preveč ženskih revij.
Novo življenje se začne vedno, kadar je človek preveč utrujen od starih vtisov.
ZMAGOVALNI:
Dobro knjigo je pametno prenašati okrog po svetu zaradi nepričakovanih trenutkov, ko realnost odpove in postane bolj dolgočasna, kot je v resnici.
Enako velja za spodnje perilo.
Kadar realnost odpove in postane dolgočasna, lahko človek še vedno v svežih gatah bere dobro knjigo.
In sem jo! 🙂
K.
Borut Golob
Tudi jaz sem najprej segel po njegovi knjigi, čeprav mi je zdaj malce žal.
Če bi jo morda prebral v enem dihu, bi bil mogoče navdušen, ker pa sem jo v več zalogajh,
je prvotno navdušenje precej zvodenelo.
Zgodbe je v resnici zelo malo, pravzaprav gre za spopad različnih dualizmov, mesta z vasjo, poltenosti z zavrtostjo, intelektualizma z ruralno zdravo pametjo. Precej klišejsko, zagotovo pa
izstopa humornost, ki je sveža, berljiva, čeprav je občasno nepotrebno sarkastična (Pogrebi so bistveno spektakularnejši od športnih dogodkov, tako da ni jasno, zakaj jih človek ne more spremljati v neposrednih televizijskih prenosih). Tudi njegove modrosti so večkrat zgrešile tarčo (Skupnost v žalosti žre enake zadeve). Tisti, ki so bili na več pogrebščinah – to ni sedmina, kot se je avtorju večkra zatipkalo, ampak pogrebščina – vedo, da so celo na teh popogrebnih pogostitvah različni meniji hrane, vsaj tako je na podeželju na Štajerskem.
Nedvomno gre za dober prvenec, avtor je pokazal svoj potencial, vendar očitno nimam receptorjev za to knjigo, sa se ni zgodila tista magija, ko se ti začno odpirati nova okna in vprašanja, ko knjigo odložiš.
Še najmanj me je prepričal konec. Nisem pričakoval, da bo Krištof s svojo motorno žago končno podrl tudi človeško telo, kar bi se mogoče pričakovalo po napisanem na zavihku, za kaj takega je seveda preveč strahopeten, sem pa upal na drugačno presenečenje.
Zdaj, ko si omenil Adamsa, bi se res morda dalo potegniti kakšno vzporednico. 🙂 Ampak povsem nemoteče, vsaj zame.
Mimogrede – Vesna Lemaić je s svojimi Popularnimi zgodbami (se spomnite, kako sem jih tukaj hvalila?) v ožjem izboru za fabulo. No, nekatere njene, sploh Bazen, so me spomnile na Kinga, druge še na koga. Ampak v nobenem primeru ne v takem obsegu in smislu, da bi rekla, da gre za kopiranje sloga. Še všeč mi je bilo. 🙂
K.
Tadej Golob Svinjske nogice
Če bi bila opozorjena na to, da je Jani Bevk luzer, brez poklica in službe, ki vulgarno riše in govori, ki je dovzeten za kokain, ki ne zna krotiti svoje jeze in je sposoben pretepsti svoje dekle in otroka, verjetno sploh ne bi začela brati. Tako pa sem. In Jani Bevk mi je kljub zgoraj napisanem postal nekako simpatičen. Ker ne obupava in ker ni sledu o samopomilovanju. Pa še zaradi tamalega, Simona, katerega pomembnosti in enkratnosti, se zaveda tudi Jani. Po vrhu pa še nekaj nostalgije po minulih časih: recimo Boney M…
Fajn knjiga.
Matej Krajnc: Rekviem za gospo Goršičevo
Do Krajnca sem bila doslej vpričo njegove hiperproduktivnosti precej skeptična, to pa je le še podkrepila knjiga Kajn akviziter, ki sem jo med njegovimi edino imela v rokah. Obetavno humoren nastavek se je hitro razvezal v verbalno diarejo, skozi katero se mi ni dalo prebijati, kritika, če bi se mi jo dalo artikulirati, pa bi letela predvsem na (bržkone nikakršno) energijo in čas, vložena v postprodukcijo. Po domače povedano: ko bi le pustil tekst malo odležati!
No, Rekviem se je k sreči temu izognil – očitno je Krajnc dobil bodisi ‘zicleder’ bodisi pravi občutek za to, kdaj je treba nehati. Vdovčev monolog je krasen, iskriv in pristen, poln žlahtnega celjskega štimunga, ki ga v prvi vrsti pričara jezik z ravno pravšjo mero dialektalnega. Ne bi mu dala ravno nagrade (kakšna dimenzija mu še vseeno manjka), peterico pa bi si kar zaslužil.