Kaj mislite, kdo bo zmagal? Blatnik? Vojnovič? Eden od njiju bo zagotovo prejel venček. Ta žirija je popolnoma predvidljiva. Še najbolj všeč so mi žirantje za podelitev Desetnice. Zdi se mi, da je tam žirija mnogo bolj domiselno izbrana in da presojajo skozi različne leče, ne le eno. Futuristična nota v Spremeni me je šibka in prežvečena. Če bi bil roman napisan pred 20 leti, bi mu mogoče zaploskal, sedaj pa nikakor ne.

Hja, žirija je ista kot lani, takrat pa je bila še kako nepredvidljiva – še danes ne vem, kaj nam je s svojim izborom pravzaprav hotela povedati. Kolarja še nisem brala, ostali štirje pa se mi zdijo precej enakovredni – nobeden ni popoln, imajo pa številne opazne kvalitete. Glava torej težko odloči, srce pa je, priznam, na strani Čefurjev.

Navijam za Preglja, Kolarja, zanj tudi in predvsem zato, ker je prišel sem s prvencem, zagotovo ne za Blatnika, ker manjka nekaj ključnega, živ dotik, Jančar je solidna znamka, ki pa nima v igri enega svojih boljših romanov.
Vojnovičev roman je v redu, ni pa zame favorit.
Oh, kje je kakšna ženska, ki zna po možnosti še dobro pisat, da bi jo lahko gledali med vsemi temi moškimi obrazi v Kresnikovi hudi medijski kampanji.

Čeprav sem prebrala le Čefurje in Retrospektivo (ta je že ven iz konkurence),sem skoraj prepričana, da bo zmagal Vojnović s Čefurji.

Evo, Vojnović ga je dobil. Ne morem reči, da se strinjam, ker sem prebrala le 2/5 knjig, sem pa vesela :-).

Jaz nisem ravno. ne vem zakaj, a občutek imam, da se Vojnovič vseskozi (prikrito) norčuje prav iz Slovencev, mi pa to, seveda, po slovensko, ne vidimo, in še podpiramo. Danes sploh ni več pomembna kakovost knjige, ampak o kom se piše, pa kako, pa da je malo politična, sploh če so ‘bogi’ čefurji zraven.
Kaj res nimam kaj bolj izvirno slovenskega? Kdo izbira slovensko knjigo leta? Bralci ali pet kritikov?
Tudi Angleži so imeli angleško knjigo leta pisatelja Rushdiea.
Ja, ja, lepo, ni kaj…

@no ja: Goran Vojnović si je za roman Čefurji raus vsekakor in zunaj vsakega dvoma zaslužil nagrado za najboljši slovenski roman lanskega leta. Še posebej pa, po moje, niso umestni nekakšni “domačijski” pomisleki.
Elfriede Jelinek in Thomas Bernhardt sta iz austrijcev naredila pošasti, pa veljata za vrh njihove literature, ovenčan celo z nobelovo nagrado.

Pilgrim, tako je! In če sem jaz v Čefurjih videla kakšno kritiko, je bila to v prvi vrsti samokritika. Čestitke Vojnoviću!

Pri Angležih je še huje: Bookerje so resnično velikokrat dobivali sumljivi osebki, kot so Aravind Adiga, Kiran Desai, Yann Martel, Arundhati Roy, Ben Okri, Kazuo Ishiguro, Salman Rushdie … Srhljivo.

Če pritegnem Oji, pa menim, da so Čefurji predvsem kritika praznote, zaprtosti in omejenosti dela slovenske populacije, predvsem pa – kar je razvidno ob Markovem prihodu v Bosnu – pomanjkanja identitete. Ta del je Vojnović izvedel brezhibno, kar pa še ne pomeni, da je roman umetnina brez primere. Bi pa z veseljem prebral roman, ki bi na podoben način pod lupo postavil Slovence.

Bolj kot razmišljam, manj mi je jasno, kje bi se Vojnović sploh lahko norčeval iz Slovencev. Stereotipni policaji, brezrokavniki, navijanje za Olimpijo?

Komu gori? Zlovencu, bi reku Moro. Goranu pa čestitke. Na mladih Slovencu stoji.

dokler bojo fural tastar smo ga najebal press

Slovenski roman je v hudi krizi, če so Čefurji največ, kar premore.

sej nisu, u tome je hakalc

dokler bojo fural tastar smoga najebal press

No, najprej sem se odločila, da ne bom zagrizla v tisto kost zgoraj, ker nisem vedela, če bom lahko na dovolj vljudni ravni. Pa mi ne da miru. No, z malo ironije pa bi mogoče šlo …

Denimo takole:
res je nesprejemljivo, da Kresnika dobi en takle sumljiv tip, moral bi ga kak slovenski Slovenec, pa da bi po slovensko pisal o slovenskih stvareh, a ne. Vojnovića pa bi bilo treba kar prepovedat, morda celo ovaditi (hej, a ne zveni to nekam znano?).
Ker literature nimamo za to, da bi bodla in pekla, naj gladi in zavija v celofan in čimbolj všečno predstavlja domači narod. To bi si morala zapomniti tudi žirija.
(No, mimogrede, to bi bilo treba povedat tudi fantom in puncam pri Bookerju, ker ga takole biksajo.)

Kolegica, ki dela v knjižnici, mi večkrat pove, da je za Čefurje, raus velika gneča, a skoraj vsi vrnejo knjigo zelo razočarani. Ne prepriča jih in pravijo, da šele zdaj vidijo, kaj naredi reklama in obsedenost.

Tako da res škoda za take titule.

V včerajšnjih Delovih Književnih listih ponudi predsednica žirije t. i. “uvid” v zmagovalno delo. Če koga zanima, zakaj so Čefurji pometli s tekmeci.

Presežek. Nasmejal sem se do solz. Priporočam branje članka kot celote.

A se ti hecaš? Tole j za zjokat!

Zakaj mora biti nagrajena literatura vedno tista, ki govori o praznini življenja in očara (predvsem naše) žirije, ker v njej vidijo sociološki fenomen? Kaj se je zgodilo z dobro staro fantazijo? Zakaj ne bi bila literatura tudi malo bolj sofisticirana in intrigantna zabava? Zakaj bi kanon na vsak način rad odprl vrata “scenarističnim kompetencam” v romanu (resnici na ljubo: tudi v tujini izhaja ogromno romanov, ki so v resnici scenariji oz. v stavke povezane filmske predloge)? Preveč veščine, premalo umetnosti. Pogrešam splet obojega. In upam si priznati: Čefurji so me na smrt dolgočasili, vendar vseeno zapoznele čestitke avtorju. Treba je priznati, da jezikovni registri niso pri nas še nikomur tako zelo uspeli, čeprav to po mojem še ni zadosti.
Oprostite, če je tale post izpadel malo zblojeno (ne štekam teh žirij, ampak ziher so kul press).

Tudi sama sem v zadnjih letih pogosto podvomila v kompetentnost žirij. Navsezadnje je zgovorno dejstvo, da veliko bolj zaupam mnenju moljev, pogosto takšnim, ki niso poklicno povezani s književnostjo, kot pa denimo žiriji za bookerja, pa nisem čisto nezahtevna bralka. Včasih se dozdeva, kot da je kakovost izbora bolj podrejena modnim smernicam, politični korektnosti, avtorjem iz držav, ki v posameznem trenutku veljajo za literarno hot … Če nadaljujem z razvpitim bookerjem: knjige, ki so bile davno tega nagrajene in nominirane, še zdaj veljajo za dobre in jih ljudje še zdaj berejo, medtem ko je marsikatera, ki se je na te sezname uvrstila v zadnjih letih, že zdaj – povsem upravičeno – na smetišču zgodovine. Bedno, res.