Kresnik 2009 in čestitke Pilgrimu in Insajderju!
No, evo, dva nominiranca sem že izdala, celoten seznam pa je:
Andrej Blatnik: Spremeni me
Avgust Demšar: Retrospektiva
Dušan Dim: Rdeča mesečina
Drago Jančar: Drevo brez imena.
Boris Kolar: Iqball hotel.
Vinko Möderndorfer: Opoldne nekega dne
Sebastijan Pregelj: Na terasi babilonskega stolpa
Brina Svit: Coco Dias ali Zlata vrata
Robert Titan Felix: Pontifikat
Goran Vojnović: Čefurji raus!
Prebrala sem oba ‘naša’ in Čefurje, trenutno berem Jančarja, Möderndorferja in Preglja še mislim, Brine nikakor, za Kolarja slišim sploh prvič. Razočarana pa sem, ker vmes ni Moroviča s Progresom.
Ljubo mi je, ko čas potrdi, da dajo prepreke, na katere naletimo v življenju (lahko tudi v obliki neke prepotentne kritike), velikokrat nov zagon v pravo smer. Potrditve so zelo različne – javne v nominaciji ali v obliki naključno izrečenega mnenja ob neki priliki: “Branje v otroštvu bistveno vpliva na oblikovanje notranjega, domišljijskega sveta. Iz zanesljivega vira vem, da je pri tem Demšarju pomagal ravno Kästnerjev Emil in detektivi … ” 🙂
Pilgrim, čestitke tudi od mene!
Uh, uh, Enkin poudarek na OBEH moljih je povzročil, da sem precej temno zardela in se kar malo zamislila nad lastno raztresenostjo. Ej, Insajder, ni bilo namenoma! Deloma temu botruje dejstvo, da mi je (morda) ušel kdaj v preteklosti napisan namig, v katerem od nominirancev se “skrivaš”.
A če se sistematično lotim branja navedenih kandidatov, mi gotovo ne “uideš”. 🙂
Vsekakor pa čestitke tudi tebi.
Ej, Oja, sem se mislil še naprej skrivat! Zdaj se prosim razkrijte še vsi ostali, hehe. Zdaj jih bom takoj slišal od Primoža Capina in Erika Sancina (ne bom izdajal njunih tukajšnjih vzdevkov ;-), katerih izdelke sem tu ob raznih prilikah hudomušno ošvrkaval …
Se mi pa zdi, da je tukaj kar nekaj “insajderjev”, sumim tudi Brižinskega, seveda pa me močno zanima, kaj v resničnem življenju počne Toro …
Mimogrede, a poznate knjigo Benedicta Andersona Zamišljene skupnosti? Se bojim, da govori tudi o moljih 😉 …
Hvala za čestitke (Žana, ni zamere ;-), sam grem pravkar brat Retrospektivo.
@insajder: Ne, ne, jaz sem pa en revček, autsajder, res. IT, telekomunikacije, storitve, take reči mi režejo bel kruh.
najlepša hvala vsem za čestitke; priznam, da mi nominacija zelo dosti pomeni, ker potrebujem zunanje vzpodbude, ker bo zato založba najverjetneje še naprej zalagala moje knjige in nenazadnje ker lahko izkoristim to priložnost, da preberem nekaj slovenskih romanov. nabral sem včeraj po knjižnicah že vse razen brine svit, a nekateri tukaj tako in tako namesto omenjene raje priporočate morovičev roman, ali pač?
tudi jaz se bom vzdržal komentarjev, grem raje brat Spremeni me.
ej insajder, nisem si mislil, da si to. Čestitkam (tud pilgrimu ano seveda), rešpektiram in moram dat prav kapo dol, čeprav je nimam gor – trenutno berem Bambija od Kleča … Oja, da ga greš takole razkrit, pa tako lepo je bilo, dokler je bil skrit … zaenkrat bral prvega in zadnjega z uvodnega seznama … oba sta me pustila dokaj hladnega – sem pač iz hladnih krajev, hehe
dokler bojo fural tastar, smo ga najebal press
>Insajder: takih si želim, ki berejo, ne da bi od tega živeli!
Ja, tudi naša Enka spada med take – na njeno mnenje se zanesem bolj kot na večino kritikov.
>Insajder: ja, preberi Moroviča
Tudi jaz bi rekla, da je Morovič za začetek boljša izbira, sploh če te (kot mene) Brina Svit – kdove zakaj – vedno znova pušča hladno.
Ne vem, tukaj se nekateri preveč napihujete in delujete preveč poznavalsko. Berete samo tisto, kar je pri kritikih dobro ocenjeno in kar je dobilo nagrado. Najboljše knjige, ki so se me najbolj dotaknile in premaknile moj notranji svet, so me poiskale same. Vedno si knjige poiščem sam, brez nekih spiskov. Čeprav me knjige poiščejo same, je med njimi tudi nekaj nagrajenih. Čeprav nisem jasnoviden, sem ugotovil kar osem nominirancev za letošnjega kresnika. Moja dva favorita nista med njimi. Vaš Insajder me je pustil hladnega. Čeprav on literaturo rad primerja z nogometnim igriščem, ga ne bi spustil na veliki stadion. Žal moram enako reči za Čefurje. Odličen roman za hitro branje na vlaku, najboljši. Toda če to presodiš z zahtevnejšimi očmi in za počasnejši tempo, ne ostane prav veliko. Prav nobenega klišeja ni znal prestopiti … Namesto da ga vsi vsevprek hvalijo, bi se moral kdo vprašati o fenomenu, zakaj je prav ta roman tako uspešen, ko pa je konec koncev le povprečno delo. Od nominirancev ima všečno zgodbo Kolar, sicer skoraj vseskozi ostaja na površju, življenje pa je vendar predvsem globina, glede besedišča pa mi je najljubši Pregelj. Želel bi, da tudi vas knjige poiščejo kar same…
Hja, kot pristašica svobodne volje se zlepa ne morem strinjati s trditvijo, da knjiga najde mene – vsekakor jaz najdem njo. In načeloma ne drži, da me pri tem usmerjajo kritiki – če kdo, me založniki, ki jo uvrstijo v zbirko, ki je pri meni na dobrem glasu. Če nekaj npr. izide pri Beletrini ali Modrijanu, že pričakujem, da bo nekaj na tem. Največ pa šteje dvoje: prejšnje izkušnje z nekim avtorjem in osebna mnenja ljudi, ki imajo podoben okus kot jaz (oz. okus, s katerim sem dovolj seznanjena, da lahko na njegovi podlagi kaj sklepam). Glede nagrad imam dovolj izkušenj, da jih ne jemljem za suho zlato, je pa že tako, da greš nekaj, kar vsepovprek hvalijo in/ali nagrajujejo, brat že iz firbca.
Moj osebni vzgib pri vsakoletnem pokrivanju nominirancev za Kresnika je zlasti ta, da si dobim dovolj kompetence za sodbo, ali je nagrada oz. nominacija zaslužena. Saj me kdaj prime – kot najbrž vsakogar – o čem soditi vnaprej, ne da bi stvar prebrala, vendar se takrat raje zadržim in počakam, da imam stvar zares pod streho.
Ko vstopim v knjižnico, še ne vem, katero knjigo si bom izposodil. Tako hodim med policami in na slepo segam po knjigah. Ne gledam na naslov in na založbo. Knjigo samo vzamem in jo podržim v roki. Takrat se spomnim, da ima vsaka čisto samosvoje življenje in da smo bralci tisti, ki ji podaljšujemo preživetje. Potem jo odprem in jo pričnem brati na različnih straneh. Če se me dotakne, si jo izposodim. Seveda grem večkrat tudi k polici s priporočeno literaturo ali k novitetam. O všečnih knjigah si potem preberem kaj več po spletu. O tem sem mislil, ko sem zapisal, da me knjige poiščejo kar same … Zgodi pa se tudi, da si izposodim ali kupim kako uspešnico samo zaradi uspešnosti. Toda to je drugačno, bolj stresno branje. Ponavadi postanem razočaran in berem s strožjimi očmi. Podobno se je zgodilo s Čefurji. Te knjige sem se hitro znebil in jo pustil na vlaku. Podobno je bilo s Popkornom. Kritike so bile odlične, da je jezik bogat v vseh legah in da te zgodba posrka vase. Nič od tega ne drži. Besedišče ima samo eno lego, ljubljanščino, pa tudi zgodba ima veliko lukenj, veliko mrtvih mest. Zato ne beram rad knjig, o katerih se govori, ampak tiste, ki se mi same razkrijejo.
Hvala, Katja, tole mi laska :-).
Sicer pa na seznam popolnih autsajderjem pripenjam še bralko in titijo.
@pilgrim: Coco Dias mirno preskoči. Jaz sem (skoraj no) Brinina fenica, ampak tale roman pač ni za med finaliste Kresnika. Pika.
Jančarjevo Drevo brez imena lahko mirno okličem za dober roman, vendar me ni tako navdušil, da bi ga postavila za osebnega favorita. Sploh slogovno malo šepa, mnoge primere so kar klišejske, pa tudi stavki se ponavljajo večkrat, kot bi bilo po mojem treba. Proti koncu sem se morala že kar truditi,v tem smislu mi je šel npr. Graditelj dosti bolj gladko. Kot praktično vsak Jančarjev roman ima tudi ta kresnikovski potencial, pa čeprav v vlogi tistega kandidata, za katerega rečeš: okej, razumem, čeprav ga osebno ne bi šel brat še enkrat.
Trenutno berem Preglja in Na terasi babilonskega stolpa. Odlično napisana, napeta in z zgodovino globoko podprta zgodba, ki jo bom očitno pogoltnila v dveh dneh. Priporočam vsepočez.
Tudi moje čestitke vsem nominirancem, posebno obema, ki se pojavljata na tem forumu. Gotovo si bom vzela čas, da preberem vsaj njuni deli.
Zdi se mi pa zanimivo, kako redko se med nominiranci za Kresnika pojavljajo avtorice. Kaže, da pri nas ali nimamo dobrih ženskih peres ali ne pišejo prave literature. Kolikor vem, je to literarno nagrado od pisateljic doslej dobila le Marinčičeva za Prikrito harmonijo (njeno knjigo sem takrat tudi prebrala in kolikor se spomnim, mi ni bila ne vem kako všeč).