Kresnik 2007
Katja, s tem se pa ne bi mogla bolj strinjati. Tudi meni njegov prvenec ni nikakor sedel, ta romanček pa je zelo tekoče berljiv in resnično svež. Se mi pa zdi, da NG zelo ostaja tematsko omejen, kar lahko pripišemo letom, ne morejo pa biti opravičilo. Tudi mene so zmotili preveč na hitro izrisani junaki, ki jim marsičesa manjka. S tem da je mene pri NG zmotil še kup šlampastih nedoslednosti (kje je lektor?), kot je, da si je obujal čevlje, pa še kakšni trije takšni zdrsi, ki so lahko odstranljivi, motijo pa zelo, vsaj mene. Sicer pa je naredil velik napredek in resnično dobro obvlada snovno velik pripovedni zamah, kot je že omenila Oja. Definitivno obeta, vprašanje je le, v katero smer se bo razvijal.
Kar se pa Polone Glavan tiče, se tudi povsem strinjam. Moram priznati, da sama kratkih zgodb ne maram preveč (da ne bo pomote, zelo rada jih berem in uživam v njih – sem se zafrcljala, ne?), ker mi izpuhtijo iz glave, romani le pustijo nekakšno debelejšo in trajnejšo sled v spominu. Tukaj je pa Polona ena redkih izjem, njene kratke zgodbe mi ostajajo v spominu, še zdaj imam v sebi sliko frizerskega salona, pa tipčka z obale … še bi lahko naštevala.
Sedaj se na vso moč trudim z Izpred kongresa, pa me nekako ne potegne. Najbrž je kriva predstavitev na zadnjem zavihku ovitka, ki je kar nekako preveč prisiljeno duhovita. Malo se bom še potrudila.
Se samo meni zdi, da letos ne bo nekega izstopajočega presežka na Kresniku? Tega sama še ne morem trditi, ker mi jih manjka še vsaj polovica neprebranih, potencialno močnih kandidatov, zato me bo veselilo vaše mnenje.
@Aja: Mislim, da lektorjev iz Goge ne gre usodno resno jemati; s tem sem se že sprijaznila – sploh ker so tudi založbe, kjer je položaj na tem področju še veliko hujši (npr. Meander in podobne), kar pa seveda ni opravičilo.
Izpred kongresa pa ne gre je jemati čisto nič bolj resno, kot je knjiga zastavljena. To je ultra “poletno branje”, kot temu pravijo (to se mi sicer zdi bebava opredelitev). Ampak za spremembo je avtorica neresnost svoje teme vzela resno. 😉 Kot pravim, to je že tako rekoč izdelan scenarij za komedijo. In Aja, po jezikovni plati boš veliko bolj zadovoljna. ;
Takole, prebrala sem še Popkorn. Kaj naj rečem – ni me tako navdušil, kot sem pričakovala. Dobro, jezik je udaren tako kot zmeraj, tematika odlično izbrana, konec pa spet tako nadrealističen, kar me moti. Pravzaprav je to res Skubičev trademark – nikoli ne veš (okej, jaz nikoli ne vem), kje in kako se stvar pravzaprav izteče. In če itak živimo v dobi odprtih koncev, kar je povsem okej, jih on dela dvojno odprte in celo sliko zmede. Bom vesela, če se oglasi še kdo s svojo razlago.
Po osmih prebranih romanih je moja peterica Lainšček, Štefanec, Gazvoda, Jančar in Skubic, v naključnem vrstnem redu. In kakor koli žirantsko-klišejsko se že sliši, res so zelo izenačeni. Prvi trije so bili nad pričakovanji (pri Lainščku sicer nisem dvomila v njegove sposobnosti, sem pa glede na temo pričakovala nekaj telenovelastega), druga dva pod njimi. Pričakujem, da bo kresnika dobil ‘povratnik’ (J, S ali L), presenečena bom, če ga bo Gazvoda, razočarana pa, če bi ga slučajno Merc.
No, potem le nisem edina (fenica Skubica), ki je ostala rahlo razočarana nad Popkornom… In se strinjam z Ojo, da je pri koncu tokrat še prav posebej pretiraval :-). Ma, saj mene sicer ti njegovi odprti konci ne motijo tako zelo, ker itak niso bistveni za roman (no, vsaj jaz jih tako jemljem), ampak tokrat se pa knjiga na ta nadrealistični način končuje kar nekaj zadnjih deset strani, pa se nikakor ne izteče v karkoli res otipljivega. Jaz sem si konec Popkorna razložila tako, da je glavni junak “priznal poraz”, opustil svoje sanje in se predal izključno služenju keša brez globjega smisla in izzivov ter se za povrh pustil še “oženiti” in udomačiti…ma, se res nisem zelo poglabljala, priznam :-).
Ja, vidiš, malo mi je vse skupaj že ušlo iz spomina (eh, sem kar dobro predvidela, da bo knjiga kmalu pozabljena). Štorija s sosedo se je res končala kot neka slepa ulica, ja. In s tem postala v zgodbi tudi popolnoma odveč. Moram reči, da je mene malo motila ves čas, nekam tako nedorečena je bila, ali je pa jaz nisem zakapirala, ne vem. Ampak delat tako famo in nameniti kar lep del teksta zgolj temu, da si en tipo pač želi v posteljo s sosedo, ter ga pri tem ne zmoti niti “dejstvo”, da je profesionalka…se je meni na koncu res zdelo popolnoma brezveze, glede na to, da je vse skupaj obviselo. Ma, dobro, verjetno je Skubic skozi to risal lik glavnega junaka, ampak meni ni bilo dobro :-).
Pa se ti ne zdi, da gre za slabše ponovitve tistega, kar je Moro precej bolje izrabil v že kar nekaj prejšnjih knjigah, katerih fen sem seveda tudi jaz? Že videno v manj razsuti obliki? Da pa malce (od)pomagam teoriji zarote: v kresnikovo žirijo po enega predstavnika imenujejo tri osrednje literarne revije, dva pa sponzor Delo. Kar se pa lobiranja tiče, je pa ta debata najbrž celo eden hujših lobističnih mehanizmov, ki žirijo doleti, hehe.
Glede na vaše komentarje sem prav vesela, da nisem prebrala Popkorna do konca.
Izpred kongresa nikakor nisem mogla prebrati, pa sem ji dala 100 strani :-((( Očitno moj naravoslovno-analitični um nikakor ni mogel pogoltniti klonov, ki skačejo iz kopirca in podobnih banalizmov :-((((( Po jezikovni plati sem pa resnično bila prijetno presenečena in to je dejansko močan adut te knjige.
No, sedaj sem ravnokar zaključila Jančarjevega Graditelja. Predvsem so me doslej od branja odvračale zelo slabe ocene na Emki, kjer ima čisti šus 😮
Moram priznati, da mi je bil prijetno branje, tip enostavno zna pisati in zna dobro ter ironično prikazati bivši sistem v vsej svoji banalnosti, čeprav je na nek način ponavljajoče stopicljanje ob njegovi znani obsesiji in definitivno ni njegovo najboljše delo.
Zdaj se bom lotila še Moroviča, po kratki pavzi ob svetovni literaturi pa se lotim še Moderndorferja in Lainščka.
Sama bi nekako raje tvorila trojico kot peterico, in sicer bi izpostavila Jančarja, Štefanca in Lainščka, slednjega uvrščam na podlagi pričakovanja. MNoderndorfer je pa meni všeč ali pa ne, čist odvisno katero knjigo vzamem, tak da si ne bi upala na pamet napovedovati.
Ni ne duha ne sluha – zgleda, da se je slovenska literarna scena dokončno skregala med sabo, he-he-he.
Pojasnilo: moj skromni prispevek se mi zdi tako zelo pomemben za slovensko literarno zgodovino, da sem ga moral ‘naklofat’ še enkrat brez slovnične napake, ki se je prikradla vanj, obenem pa si nisem mogel kaj, da ne bi zraven dodal še literarnih insajderjev škodoželjni, zlobni in privoščljiv he-he-he, he-he.
Juhuhu, deseterica je tu:
Nejc Gazvoda: Camera obscura
Drago Jančar: Graditelj
Feri Lainšček: Muriša
Dušan Merc: Šesta knjiga sanj
Vinko Moderndorfer: Nespečnost
Andrej Morovič: Seks, ljubezen in to
Andrej E. Skubic: Popkorn
Vladimir P. Štefanec: Republika jutranje rose
Brina švigelj Merat: Odveč srce
Vinko Vasle: Darovalec
Da bo še napeto, moramo zdaj ugibati peterico, ne? Vidim, da sem jih od teh prebral sedem, tri pa malo polistal in jim bom dal še eno priliko, če pridejo v peterico. Po moje bodo tam Lainšček, Gazvoda, Jančar, najbrž Skubic, petega pa kar ne bi upal napovedat, sem pa mnenja, da se kljub verjetnostnemu računu ne bo začel na M, hehe. Se mi zdi, da še ni bilo tako izenačenega leta, ponavadi eden, dva, največ trije kandidati za kres, pardon, za h kresu. Glede na žirijo (hvala za smiselno frazo, Oja 😉 bi stavil na Lainščka. Najbrž mu pomaga tudi, da je za peterico še en njemu soroden resen, a po moje ne tako uspešen kandidat.
oja,
jaz pa bi zadevo po lakanovsko obrnil in rekel, da ima ravno zaradi sestave žirije jančar tokrat manj možnosti, kot bi jih imel v drugačni konstelaciji. (besneči bogataj in v polemiko vsaj posredno “vmešani” predsednik kresnikove žirije press)
pa še pri povratnikih ponavadi obvelja tista, da mora delo (vsaj) nakazovati ustvarjalno rast v kontekstu avtorjevega opusa, česar pa po mojem mnenju novi jančar ne naredi