V bistvu zdaj ta tema zasluži že svojo temo, ne?
Doslej smo povedali naslednje:

Oja:
V marcu berem po načrtu, in sicer letošnje osumljence za Kresnika. Včeraj sem zato vzela romana Republika jutranje rose Vladimirja Štefaneca in Šesta knjiga sanj Dušana Merca. Potem mislim prebrat vsaj še Camero obscuro Nejca Gazvode in kajpak Skubičev Popkorn. Da vidim, če bom letos uganila nominirance!

insajder:
Zaenkrat najbolj kaže na dvoboj Jančar : Skubic, se mi zdi, med peterico pa najbrž res še Gazvoda … Ja, kaj pa Lainšček?

Oja:
O, kaj je pa Jančar lani napisal? To je šlo pa čisto mimo mene. Dopolni, pls! 🙂 Ja, Lainščka imam že pod streho, pa Moroviča. Ob bi si IMHO zaslužila peterico, in če bo Moro res noter, presenečeno ploskam!

insajder:
Ja, Graditelj. Zbirka Miti. Hm, pri Morotu se vidi, da si fenica. IMHO njegova najslabša knjiga. A seveda še zmeraj med boljšimi lanskimi romani, se bojim ;-).

bejbiborn:
Prebrala Odveč srce Brines Svit in mi je bila všeč. V soboto sem bila potem še na Bledu in sem prav v “filing” knjige padla, tako da sem možu v obrisih vso vsebino knjige razložila. Seveda stila ni mogoče opisati, saj se drobci informacij pojavljajo skozi zgodbo v vrstem redu, ki ni nujno kronološki, a sama zgodba, kot se na koncu izlušči, mi je bila všeč. Tudi bere se lepo, še posebej, ker sicer slovenskih piscev ne berem rada oziroma me ne navdušijo. Piše pa Brina Svit zelo prepoznavno in ta knjiga ni nobena izjema. Meni to ni minus, nikakor ne.

enka:
Prebrala Popkorn. Kaj vem, po svoje sem dobila tisto, kar sem od Skubica pričakovala. Mogoče še preveč samo to. Nekakšen deja vu občutek sem imela skozi vso knjigo. In če je bilo pri Norišnici to še razumljivo in nekako opravičljivo, zdaj ni bilo več… Knjiga se sicer fino bere, vsa čast za jezik, ampak se mi zdi, da bo šla precej hitro v pozabo. Škoda, no!

oja:
Prebrala Šesto knjigo sanj. Proti koncu sem bila že kar naveličana, čeprav je dogajanje tekoče in liki kar dobro izdelani. Zmotila me je nedoslednost – pripovedovalec npr. najprej trdi, da je šel iz Ljubljane le enkrat v življenju, in to v Jevnico (ki pa na naslednji strani postane Sevnica – hm?), pozneje pa omenja še kolonijo v Crikvenici in vojsko v Novem mestu – in neuravnoteženost – Merc razteguje opise sob in okolja na par strani, vrhunec dogajanja (eksplozijo, ki ponuja ohoho manevrskega prostora) pa preskoči in takoj preide na posledice. Škoda. Končni sklep je torej, da pisatelj ni natančno bral za sabo, proti koncu pa se mu očitno ni več prav dosti ljubilo. Za Kresnika ga ne bi predlagala.
Zdaj berem Štefanecovo Republiko jutranje rose, ki me je zelo potegnila.

Vse iz “branje v marcu”. Kar je bilo povedanega o slovenskih romanih iz 2006 v drugih forumih, prosim vkopirajte sami.

Evo, jaz zavoljo jasnosti svoja velecenjena mnenja dopolnjujem še s podatki:

Lainšček = Feri Lainšček: Muriša
Moro = Andrej Morovič: Seks, ljubezen in to

Insajder, pa kakšna tvoja mnenja me močno zanimajo!

Hm, misliš, da ima tudi Brina Svit šanse za nominacijo? Sicer pa se strinjam z Ojo, tudi mene zelooo zanimajo tvoja insajderska mnenja :-).

Ah, ganjen sem nad veljavo svojega mnenja:

Drago Jančar (Graditelj) – odličen začetek, slabše nadaljevanje, pa ponavlja samega sebe. Bo prišel med peterico, zasluženo. Ni pa to med peterico njegovih najboljših romanov.

Brina Svit (Preveč srce) – neurejena sentimentalka, le kako se lahko kdo poistoveti? Ko je Moreno že skoraj obetal, da bom začel razumet, zakaj jo nekatere tako rade berete , sem se zdaj spet čisto zgubil. Če to pride med peterico, se bom izselil v Argentino, bi zdaj moral reči po Žižkovem zgledu, ampak ne bom, ker tam baje BS piše roman o tangu ;-)!

Nejc Gazvoda (Camera Obscura) – mi je bila precej všeč. Ob Vevericah sem bil malce razočaran, najbrž tudi zaradi razpihovanega pričakovanja, to je pa napisano zelo suvereno, z dobrim občutkom za notranji slog in ironijo, in v Nejca polagam še velike upe. Bi mu privoščil peterico, ki sploh ni nemogoča.

Andrej Skubic (Popkorn) – po moje ob Grenkem medu najboljši Skubic in eden boljših domačih romanov zadnjih let. Domiselno, natančno, živo, ne samo jezikovno. Pa še precej sveže teme, za razliko od prvoomenjenega. Vse manj od peterice bo hudo presenečenje.

Vinko Moderndorfer (Nespečnost) – solidno kot vselej. Optimistični konec me je kar ganil. Jaz bi ga dal med peterico, ampak po moje bo nekje na robu.

Prebral bom še Lainščka, Merca (sem ga že začel, pa odložil, ker sem videl, da zahteva resno koncentracijo), Štefaneca, če tako praviš, Oja (zame je on malo preveč arty, ga ne razumem najbolje ;-), pa poročam. Filipčič in Kleč (2x) se mi ne zdita niti približno konkurenčna, o Moroviču sem že povedal.

Trenutno (pred branji) bi kot sigurne v peterico napovedal Jančarja, Skubica in Lainščka, kot močnega kandidata vidim Gazvodo, komisija pa se bo lovila med Moderndorferjem, Štefanecom in Morovičem.

A sem koga bistvenega pozabil? Aja, meni je bila všeč še Jana Kolarič, Izpred kongresa! Žirija, če to berete, jo preberite, prosim! Za deseterico nujno!

Najbrž bom prebrala (ne vem, če pravočasno):

N. Gazvodo – kar tako, ker je še svež

A. Skubica – po razočaranju z Norišnico mi je še malo “dolžan”

A. Moroviča – kar tako, ker sem nekaj knjig izpustila

V. Moderndorferja – vedno dober, vedno berljiv, od kod mu le kondicija?

J. Kolarič – ker me je “zrajcal” Insajder

Ne bom pa se lotila:

F. Lainščka – nekako ga ne štekam, še ničesar nisem zmogla dokončati

B. Svit – fenomena BS ne razumem, vedno globoko razočarana, kaže, da preprosto nisem iz pravega testa za “njeno” bralko

D. Jančar – kaj jaz vem … morda … če bo čas.

V. Štefanec – pzp. nisem prebrala še nič od njega … torej, če bo čas …

D. Merca – zaupam Oji

Takole, tudi Republika jutranje rose je pod streho. Prebrana z velikim užitkom, saj je zgodba o prekmurskem Judu, ki ga premetavajo dogodki viharnih let med prvo vojno in kmalu po njej, intrigantna, dobro strukturirana in prav nič ‘arty’, če naj bi to pomenilo pretencioznost. Edino za vložni tekst, nekakšen priročnik, ki ga piše glavni junak, nisem povsem prepričana, ali je res potreben – je pa tudi zanimiv.

Štefaneca sem doslej brala le v odlomkih po revijah, ki mi niso ravno potegnili, zato je tole zame prijetno presenečenje. Vsekakor si zasluži peterico, čeprav se zna zgoditi, da se bosta v boju za vrh medsebojno izločila z Murišo, še enim ‘prekmurskim’ romanom (ta sicer obravnava drugo vojno, a je vsebinsko in stilno dokaj podoben).

Po Insajderjevem priporočilu bom vsekakor vzela še Vinka in Jano.

Prebrala Izpred kongresa Jane Kolarič. Res priporočam, stvar je berljiva, pronicljiva in duhovita. Junake sem sicer videla že boljše – zdeli so se mi vse preveč shematični in enoplastni, bolj ponazoritev neke lastnosti kot pa realni ljudje, zato knjige ne štejem ravno med favorite za zmago. Med peterico pa bi lahko prišla.

Na živce pa mi je šel predpreteklik, ki ga osebno ne maram, sploh v sodobnih tekstih – kar naprej sem se spotikala čezenj.

@Če te nervira preteklik … potem se loti Kajzerja – človek ne more verjeti letnicam na platnicah. Če je to avtor, ki ga berejo na slovenistiki kot “sodobnega”, ni čudno, da po šolah še vedno mučijo otroke s knjigami, od katerih se niti ena ne znajde na temle forumu.

A še ni znana deseterica?

Lani je bila 23. aprila, dva meseca pred podelitvijo, torej lahko še nekaj časa ugibamo in komentiramo …

Prebrala še Camero obscuro, in to hlastno. Res fin roman, aktualen, naspidiran, svež, in kot je rekel Insajder, Gazvoda zahtevno gradivo suvereno obvlada. To bi morala biti peterica.

Pred Jančarjem in Skubicem (če ju bom sploh pravočasno dobila v knjižnici, hm), je moja peterica takšna: Lainšček, Štefanec, Gazvoda, Morovič, Kolarič. Prebrati mislim še Möderndorferja, kaj več pa se mi najbrž ne bo dalo.

O, Oja, če bosta zadnja dva iz tvoje peterice noter, bom zelo presenečen. Mislim pa, da si navedla osem najresnejših za deseterico 😉 …

@Oja: hvala za namig – Gazvodo imam že doma in ga bom vsak čas prebrala …

Evo, tudi Graditelj je ad acta. Zelo tekoče in napeto branje, tudi ne prav obsežno (kakih 180 škrto tiskanih strani), ampak nekaj mi vseeno manjka – Graditeljeva zaporniška ‘kariera’ je odpravljena vse preveč na kratko. Ne morem se znebiti občutka, da je knjiga pisana bolj za tujce kot za Slovence (glede na to, da je v Mitih, jo najbrž mislijo prevesti, ne?), bolj povzetek neke zgodbe kot zgodba sama. Kresnika mu osebno ne bi dala, in če ga dobi, se najbrž ne bom znebila občutka, da so mu ga dali nekako po inerciji. Med peterico pa kajpak spada, brez nadaljnjega.

Ostaja mi torej le še Skubic (vrnite ga že prosim v knjižnice!!), Vinkove Nespečnosti pa v Cobissu sploh ne najdem. Hm?

Oja, Nespečnost je v Cobissu.
Sama sem si nabavila že vse, le na Moroviča sem morala čakati in so mi ravno danes javili, da je vrnjen. Zdaj pa grem veselo na delo. Nekako ste me najbolj navdušili nad Republiko jutranje rose, tako da bom začela s to knjigo. Počasi campljam za vami, ampak kaj naj ko pa je v čakalni vrsti vselej veliko knjig, ki se jih veselim in se potem potencialni Kresniki res ne morejo zriniti pred vse, a ne? Čeprav je Ojina ideja zelo dobra. Upam, da jih bom vse prebrala do 23.4.

Aja, pa res – jaz sem gledala samo za Voranca, kjer je iz nepojasnjenih razlogov nimajo. Bom videla, če se mi da do Župančiča.

to se tudi meni dogaja, ko imam samo na UKM nastavljeno, potem pa bentim, kako še ni Zbiratelja, Mahfuza v knjižnicah … pa sem se morala začeti obračati na Mariborsko knjižnico, ker tam nabavijo vso kvalitetno leposlovje, UKM pa je zgleda začela krčiti proračun za leposlovje, ker veliko naslovov enostavno nimajo :-((

Sem pa zadnjič ravno v Mariborski knjižnici (v UKM take police nimajo) šla gledati na to polico priporočene literature, o kateri ste pred časom veliko govorili na KM (Knjižnih moljih – Pilgrim morala sem :-))), upam, da mi ne zameriš;-)), in sem bila prav prijetno presenečena, koliko dejansko dobrih in kvalitetnih naslovov je bilo na njej, pofla pa zelo, zelo malo, nekje v razmerju 10:1.

Še en dokaz več, da ženske ne znate logično razmišlat. Evo prva pomoč. Izbereš kakšno drugo njegovo publikacijo, ko se le-ta pojavi na zaslonu, klikneš avtorja, greš na uredi zapise ucpod, klikneš pušico, izbereš letu izida – padajoče, in ni hudič, da se ti ne bo prikazala ‘marija’.

????????????????????? WTF?
A se tebi res zdi, da Oja ne zna uporabljati cobissa?
Tako mimogrede, če pogledaš malo naprej od lastne moške samovšečne napihnjenosti, se bo morda prav tebi prikazala Marija, ko boš videl, kaj vse še obstaja …
Namig: Daj si natančno preberi oba njena posta, da vidiš, v čem je pojnt.
sicer pa nima smisla

a je WTF – what the ****…kultiviranost pa taka…sam pomagat sm hotu…

Primož, jaz sem po tistem, ko mi Nespečnosti ni pokazalo, nastavila ‘Möderndorfer” in “2006” in dobila dva zadetka, od katerih žal ni bil noben pravi (ki pa, če drugega ne, zvesto pričata o Vinkovi pregovorni produktivnosti). Toliko v vednost – v čem je problem, sva pa že ugotovili z Ajo.

BTW, a se tvoja prva knjiga tudi kvalificira za letošnjega Kresnika?

Jok, predelana bo pa uvod v tisto, ki se enkrat v prihodnosti bo, by the way…

Ta vikend sem si privoščila Republiko jutranje rose, ki jo gladko uvrstim med peterico. Zelo berljiva, zanimiva – skratka potegne. Čeprav sem mnenja, da je v lanskem letu zagotovo nastal kak večji presežek izpod slovenskega peresa. Ampak, najprej jih moram prebrati seveda:-)

Manj sreče sem pa imela s Skubicem, ki ga enostavno nisem mogla prebaviti. Nikakor mi ni sedel, in bolj ko sem se trudila, manj mi je bil všeč. Nekakšno prisiljeno prepucavanje … Da ga ne uvrščam med peterico, mi menda ne bi bilo treba napisati, ne? :-0

Sedaj pa me čaka Gazvoda.

Dokaj hitro sem zmlela Izpred kongresa Jane Kolarič. Za svoj žanr in naše okolje presenetljivo sveže pisanje, če odmislim enoplastnost junakov, o kateri je pisal že nekdo pred mano. No, kaj veliko več kot enoplastni jim niti ne bi bilo treba biti, dovolj bi bilo, če bi imeli eno samo plast več. 😉

Sem in tja sem se lepo nasmejala, tiste rime skozi vso knjigo so tudi ljubke, ugajala mi je zlasti skrbna izbira posameznih besed, ki je nemalokrat krepko prispevala ali celo ustvarila humoren učinek.

Končno knjiga, v kateri je poskrbljeno za jezik – najbrž gre zasluge za to pripisati kar avtorici, o kateri na zavihku piše, da je njen “četrti klon megamanijak: objestno se vtika v pravopis drugih avtorjev”.

To najbrž ni delo, ki bo šlo po kresnika, bi bilo pa lepo če bi se uvrstilo vsaj v katerega od krogov (ne vem, kje so zdaj), kaj vem, v deseterico ali peterico.

Nič hudega, če se knjigi ne uspe okititi s finalom – veliko bolje bi bilo, če bi iz nje nastal scenarij in nato še spodobno narejena lahkotna komedija.

Skoraj sem dokončala Nejca Gazvodo in njegovo Camero obscuro, tj. menim, da o knjigi že lahko napišem nekaj besed.

Njegov prvenec (Vevericam nič ne uide?) mi pravzaprav ni bil bogvekaj všeč, in vendar sem – kot sem menda pred meseci že pisala – vanj polagala nekakšne bolj instinktivne kot razumske upe. Imela sem občutek, da bi trdo delo lahko rodilo kakšen določnejši rezultat.

Camera obscura me v tem smislu ni razočarala, nasprotno, N. G. me je prijetno presenetil, saj je z novim delom naredil ogromen, res ogromen korak naprej.

Po svoje sorodno, in vendar drugačno vzporednico takšnega velikega napredka vidim v orjaški razliki med prvencem Noč v Evropi in Gverilci Polone Glavan. Toda omeniti velja, da je bil Polonin preskok – vsaj zame – pomembnejši, saj so Gverilci res do konca domišljeno delo, kjer vsaka stvar stoji na svojem mestu, delo, h kateremu se človek lahko mirno še kdaj vrne. Skratka, razlika med njima je v tem, da je Gazvoda po prvencu naredil velik korak naprej, medtem ko je Glavanova zmogla narediti pomemben kvalitativni preskok.

Tega torej za Camero obscuro še ne morem reči. Gre za berljivo, svežo knjigo, s simpatičnim in dovolj natančno opisanim glavnim junakom, česar pa ni mogoče reči za večino drugih, resda zanimivih, a ne dovolj izrisanih likov, ki ostajajo enodimenzionalne risbe in ne kaj veliko več. Knjigo malce preveč “vleče naprej” štorija in malce premalo njeno tkivo. Če bi se Gazvoda še malo potrudil in dogajanje nekoliko upočasnil in poglobil, bi bilo presenečenje še toliko prijetnejše.

Želim si, da bi se Gazvoda uvrstil v katerega od zadnjih krogov izbire, čeprav moram pristaviti, da razlog za to ni toliko knjiga sama. To bi mu privoščila predvsem zaradi dela in velikega napredka, ki ga je prineslo.