kosilo in dojenček

Zopet se po dolgem času obračam na Vas,ki ste prava zakladnica idej.In sicer, odkar je naša pikica dopolnila devet mesecev nikakor ne znam več skuhati kosila za njo in našo družino.Pravijo,da naj bi dojenček jedel to kar jemo mi,a jaz nimam idej kaj naj takega skuham(brez svinjine,jajc,fanta za golaž,itd.).,tudi zanjo primernega.Potem pa kuham za njo posebej,za nas pa mi enostavno zmanjka časa saj mala ne miruje več kot minuto na miru.Prosim vas za vaše ideje in recepte;kaj in kako ste kuhale ve?
Hvala vnaprej in lep vetroven pozdrav!

Nastja, čeprav sem tudi jaz včasih kar precej uporabljala jušne kocke in vegeto, zdaj po zadnjem otročku že skoraj dve leti kuham popolnoma brez teh dodatkov in ti lahko rečem, da je vse skupaj še boljše, saj ima hrana res svoj okus. No, začimb Fant res nisem nikoli uporabljala, tako, da niti ne vem, kaj ta začimba nadomesti, jaz se zdaj predvsem še bolj poslužujem česna in pa svežega paradižnika, peteršilja…
Okoli jajc jaz nisem toliko komplicirala, čeprav pravijo, ja, da naj ga otroci do enega leta ne bi jedli, beljaka namreč. Seveda pa jajc nisem dodajala tja, kamor ni bilo nujno potrebno.
Tudi solili naj bi dojenčkom čim manj oz. celo nič. Ker tudi sicer zelo zmerno solim, sem pri tem ostala.
Brez svinjine pa se da tudi čisto normalno skuhati kosila. Mi je že tri leta ne jemo in jo, vsaj jaz in otroci, sploh ne pogrešamo. No ja, kakšen pršut bi mi že zadišal :o)
Konkretne ideje ti nisem dala, lahko pa kaj povprašaš, če te še kaj konkretnega zanima.
Veliko in še več idej za kosilo pa lahko najdeš v postih “Kaj za kosilo” od 1 do 4.
Prijeten nedeljski večer!

Vladka

Jaz ti bom tudi povedala nekaj drugega. Razmišljam, zakaj tile moji otroci ne jedo solate, nič kislega, nič z gorčico, hrenom ipd., bolj ali manj nobenega mesa, bolj ali manj nobene zelenjave itd. (no, če bi bilo to 100% res, sploh nič ne bi jedli, vendar saj razumete, kaj hočem povedati). Nekako shajamo, poskušam jih navajati na sprejemanje nove hrane in si večkrat zaželim: “Joj, ko bi le imel ti sedaj 9 mesecev…” Razmišljam, kje je to šlo narobe. Ne vem, če sem zadela pravo, ampak nekako se mi zdi, da je bilo odločilno to, da smo za otroke posebej kuhali. Še v porodniški sem seveda za dojenčka posebej skuhala (in velikokrat, groza, še spasirala), saj ni mogel s kosilom čakati do štirih. Ko sva z možem jedla, je včasih še spal ali pa sem ga prej nahranila s tistim, kar je bilo “na vrsti” za njega, tj. sadne kaše ipd., nikakor pa ne še eno kosilo. Poleg tega sem jaz edino tako lahko vsaj enkrat na dan normalno jedla, če nisem imela dojenčka zraven za mizo. Do tukaj vse ok, tako delajo skoraj vsi. Po porodniški je prišla na vrsto mama, ki je prihajala pazit otroka k nam domov. Idealno, ali ne? Imeli smo še ata, ki je otročka peljal ven, da je mama zagotovo in z veseljem lahko v miru skuhala. Malček je pojedel svoje kosilo in spat. Kosilo za nas po prihodu iz službe, seveda brez malčka za mizo. Ni bil njegov red in takrat mi sploh ni prišlo na misel, da bi ga dali za mizo, res ne. In v čem je finta? Stara mama zelo rada kuha in veliko ji pomeni, da radi jemo, izredno je občutljiva na vse pripombe, kot radar jih lovi in vse upošteva, samo da bi ustregla. Pripravljena je štirim skuhati vsakemu posebej, nič ji ni težko, takšna pač je. Rezultat? Kuhala mu je samo to, kar je rad jedel. Če kakšen dan nečesa ni rad jedel, mu ni več skuhala, tako sploh ni imel druge ali tretje priložnosti. Tako so naši otroci lepo rasli do vrtca, tam so jih končno bolj zares postavili pred dejstvo, kaj je to kosilo. Vendar osnova je ostala (tudi mama v bližini, ki jim mimo mene ustreže vse, kar želijo).

Nauk: če mene vprašaš, se sploh ne trudi posebej kuhati. K temu, kar je zgoraj napisala Vladka, ni kaj dodati.