Konec razmerja

Najhujše je spoznanje, da bi lahko storil več, kot sem. Zakaj začnemo ljudje zares ceniti stvari šele takrat, ko jih izgubimo?

“Pa si šla …… ti matrna, pustila si me samega, ko psa….”

Primavera, MiTi,

meni ni druženje in ukvarjanje z raznimi aktivnostimi na silo, čisto nič pomagalo. Dokler nisem sama čutila, da sem se sposobna pogovarjat z nekom brez solz v očeh vsakih nekaj minut.
V tem primeru pridejo v poštev le tesni prijatelji, ki jih seveda ne moreš klicati tako pogosto, kot je tebi hudo. Takih prijateljev običajno ni veliko.

Tudi pričakovati ni smotrno, da se boš kar naenkrat počutil bolje in da boš zbrano spremljal življenje okrog sebe. Enostavno ni drugega kot to, da jokaš kadar čutiš, da se moraš. Meni je bilo po solzah bolje. Poskusita se zadržati zanimanja za prejšnjega partnerja, ker preveč boli.

Počasi bosta že zlezla na višjo vejo, vsaj toliko, da bosta sposobna vključevanja v družbo in drugih novih prikupnih neumnosti.

In opustita krivdo, kako sta zavozila odnos. Samo hromi vaju pri prebolevanju in tudi čisto resničen ni.

Pa še nekaj je. Ne spustita se prehitro v novo zvezo. Vsaj dokler se spet ne najdeta.

Saj bo…..res

Js te pa čist razumem. Sm tud js ena izmed tistih ki so letos končal….
Pred štirimi mesci.