koliko zagovarjate svoje šefe …
in odločitve, ki jih sprejema?
Pri nas je tako, da se šef vedno izmisli nekaj pametnega. Stranke pridejo, in tega ne dobijo, ker smo v zamudi z dobavo. Velikokrat je nekaj obljubljeno, vendar se to izpelje z zamudo. Seveda pa smo na udaru mi zaposleni, ki delamo s strankami. Iščemo opravičila, izgovore, pojasnjujemo. Ampak po vsem tem času se meni ne da več. Govorim s šefom, pravim, da to ni prav, vse ostaja enako. Stranke se znašajo nad mano, meni pa se ne da več zagovarjati šefa in njegove politike poslovanja, zato velikokrat kar povem, da jaz nisem za to odgovorna in da naj se pogovorijo s šefom.
Se tudi vi kdaj znajdete v podobni situaciji? Kako pa vi reagirate?
Če se postavim nanjprej v vlogo stranke, potem pa zaposlene:
Kot stranko me prav nič ne zanima, kdo je odgovoren. Če je bilo nekaj med mano in določeno firmo dogovorjeno, potem se sama zavežem, da bom v roku plačala kupnino in tudi dobila željeno. Zato ne taki odgovori zaposlenih kar malo ujezijo (kot rečeno – imam “odnos” s firmo, ne z dotičnim zaposlenim in mi je vseeno, če je zamočila Pepca ali pa Saško). Zato VELIKO BOLJ CENIM, če mi nalijejo čisto vino v smislu: KDAJ BO STORITEV vendarle OPRAVLJENA, ne pa da se zgovarjajo na druge zaposlene, ki jih v tistem hipu ni zraven. Sem tudi sama zmotljiva in zato tehtne razloge sprejmem (kar izgovor na drugega zaposlenega ni).
Če pa se postavim v vlogo zaposlene, pa imam podobno stališče: naša nesoglasja ali pa neuigranost teama bomo reševali SAMI, navzven pa bomo delovali enotno in kot celota. Zato pred strankami našega slabega dela ne bom valila na sodelavca, temveč bom pojasnila dejanske razloge in mu nalila čistega vina (kdaj storitev lahko opravimo).
Ally, ti verjetno ne delaš s strankami v direktnem, dejmo rečt fizičnem odnosu. Verjetno se, kot tudi naši šefi, skrivaš v pisarni, v pozadini.
Mi smo konec verige, in čeprav smo res mi tisti, ki predstavljamo firmo navzven, smo tudi tisti, ki pri vsem skupaj nimamo niti besede. Smo lutke, ki odpiramo usta tako, kot nam velevajo navodila nadrejenih in basta. Pika in amen.
Kot stranko vemo, da te to ne briga. Vemo tudi, da te ne briga, če prideš v trgovino ob 18.59 kupit avto za 5 miljonov, tudi če je trgovina odprta do 19. ure in tudi če veš, da ima ta prodajalec doma družino, ki ga ob 19. uri čaka in tudi če veš, da se takega blaga ne more kupit v 1 minuti.
In še vedno smo mi tam, ki kljub lažem, slabemu poslovanju naših nadrejnih, da ne govorimo njegovih dogovarjanj, nategovanj in laži dobaviteljem itd ostanemo tarča ljudi. Eni razumejo, drugi ne.
Ti greš upravičeno besna domov, mi neupravičeno dobivamo mizerne plače, moj šef pa se masti za polno mizo.
Hej, tud jaz mam tacga šefa! A mi vsi pri isti firmi delamo :)))))))))))
Ja, ampak štos je v tem, da šefu stokrat poveš, da zamujanje ni tehten razlog, pa on še kar obljublja in ne izpolni. Valjda po “tehtne razloge” stranko napotim k šefu, kam pa? Saj nisem jaz kriva za zamudo, naj on poje, kar je skuhal. Pr tem je res fino, če je stranka fajn nakurjena. Saj se kot po čudežu potem reši vse, do česar ga zaposleni nismo mogli pripraviti stoletja. Tko da ti kot stranka v mojem primeru govoriš s firmo, ja – najprej s Pepco, Pepca te usmeri pa na Saškota. Saško se pred stranko zmeri usračka in zrihta, se pravi, še vedno dobiš korekten odnos. Če pa se ne, mu lahko upravičeno skačeš po glavi.
Zelo enostavno…. ko mi je bilo dovolj, sem zamenjala službo.
Bilo je pa vsak dan drugače, niti ene stvari nismo izpeljali do konca od A do Ž, tako, kot smo se dogovorili. Strankam smo govorili eno ( po navodilih šefov), v resnici so pa bile stvari čisto drugačne in zaposleni sploh nismo vedeli zanje, oz. smo izvedeli naknadno. Šefica se je držala načela, da je napad najboljša obramba; ko ji je kdo kaj rekel ali se ni strinjal z njo, je takoj dobil polena pod noge. Firma mi je dajala res “dober kruh”, vendar mi ni odtehtal v primerjavi z delovno kulturo v podjetju.
To je bistveni podatek, ja – pri nas žal večinoma ne vejo, zato pa je, kot je.[/quote]
ZDAJ imam na sreco sefe, ki vedo kaj delajo.
Ni bilo vedno tako. Pa vseeno se mi zdi, da je za dobro ime firme le treba sefe zagovarjat. Ce se pa napake preveckrat ponavljajo, pa speljes zadevo durgace – usmeris stranko direktno na sefa, ampak na nacin, da stranka ne dobi vtisa, da je sef bedak.
Drugace pa zamenjas sluzbo, ker za firmo, ki ima za sefe bedake, itak ni neke prihodnosti.
Za tako plačo, kot praviš, da jo dobiš, bi jaz tudi vedno zagovarjala šefa. :)))))
Drugače pa pri nas ni problem šef, on vedno reče, da če se s kom ne bo dalo zmenit, naj ga pošljemo k njemu. Problem je en sodelavec (po rangu isto kot jaz) oz. vodja sosednjega sektorja, s katerim žal moramo sodelavati in imamo nekaj “skupnih” strank. On pa vedno tako pripravi teren, da on predstavi ta lepe stvari in obljublja “boga i svašta”, ko se pa izkaže, da je obljube nemogoče izpolnit, se pa potuhne. :(((( In trikrat lahko ugibate, h komu potem napoti stranko.
ko prideš do točke ko ne smeš, ne moreš odgovorit po resnici, pošlješ stranko k šefu. velikokrat, vsja vzdravstvu, se zgodi tako d apotem vzamejo vse besede nazaj, s eoprvaičijo, češ saj vem vi niste nič krivi, do šefa pa itak ne grejo. čeprva bi bilo dobro da bi jim nkdo povedla kaj jim gre. včasih bi bilo dobro da bi se stvari predstavile še komu zunja tega, vendar ne tako da so potem krivi izvajalčci nege, ali pa celo nihče. ker velikokrat so krivi za nastalo situacijo ravno šefi ki imajo ideje katerih pa ne znajo vpeljat in o njih smao govorijo govorijo, ne znajo pa opravit osnovne nege.
Forum je zaprt za komentiranje.