Koliko stanejo otroci?
Takšni ljudje…ki o tem razmišljajo, nebi smeli imeti otrok.
Koliko pa ti staneš, a ni hudo, ker hodiš v službo in se matraš, da si pokriješ obleko in hrano? Anebi bilo bolje da te sploh nebi bilo?
Pa koliko so imeli starši s tabo stroškov, jaj, dajmo zračunat…če se je splačalo?
Pa brez zamere, ampak vajin pogovor, s kolegico, ja prav…ogaben?
Ja, normalno, da moraš – preden se odločiš da boš imel otroka – pomisliti tudi na to, ali ga boš lahko vzdrževal. Najbolj neodgovorni so tisti, ki imajo po 3, 4 otroke, pa jim ne morejo skoraj nič nuditi. Tako, da mirella, svet je krut in denar vrti svet, tudi tvojega, četudi se tega očitno ne zavedaš.
Meni pa se zdi bedno jamrati, da plenice so pa toliko in toliko, pa hrana za otroka, pa cunjce,… Sem enkrat slišala jamrati nekega kolega, ki nima slabe plače, niti je nima njegova žena. Živijo kar lepo, nov avto, polovica hiše, itd. Ampak ne – otrok (edinec) je pa tako drag… In, ko sem ga vprašala, če nikoli še ni izračunal, za koliko tolarčkev pa on pira požre (se opravičujem za izraze) na mesec – me je pa samo debelo gledal… Žalostno!
Sicer pa sem mamica enega otročka, pa, če povem po pravici, še nikoli nisem računala, koliko me pride na mesec. Res pa je tudi, da nekaj oblačil dobimo od sorodnikov in ne kupujemo čisto vsega novega.
No, za seštevat in računat, kolk kod od nas bremeni družinski proračun, je bedarija, ker porabiš pač tolk, kolkr lahk. Če se pa odločas imet enga al pet otrok, se je pa zihr za vprašat al bo šlo (finančno mislim) al ne. Najbolj me namreč razbesnijo razne prošnje za pomoč družini “tejintej”, ker imajo pet, šest otrok, oba brez službe, mizerno stanovanje, po možnosti sta še invalida ipd….. Zakaj taki ne poštudirajo, kolk stane otrok! Sam nardijo ga, pol pa – družba pa rdeč križ pa karitas —pomagite, nimamo kaj jest! Halooooooooooooo!!
Ne ne – to je tista varianta: “Zakaj pa imate toliko otrok?” “Jah, sva rekla, da kolikor jih bo Bog dal, toliko jih bova pa imela…” In taki primeri so res za kozlati. Otroci pa reveži. Včasih ljubezen pač ni dovolj. Na žalost. Živeti je treba človeka dostojno življenje. To pa stane. In, ja – tudi jaz mislim tako – računati je treba začeti, ko se odločiš za več otrok.
Draga Katka, oprosti, da te nekaj vprašam.
Koliko družin v tvoji bližnji in daljni okolici poznaš, kjer imajo toliko otrok “kolikor jih Bog da”? Jaz poznam naše mesto kar dobro pa ti moram reči, da ni niti ene tako številčne družine npr. 5, 6, 7, 10 otrok – smatram, da misliš take številke, kajne? – Tako številne družine so že prava redkost na Slovenskem. – Se mi pa zdi, da je precej resnice v tem, da tiste družine,
kjer je več otrok, recimo trije ali štirje ne stanejo vsak posebej 50.000 sit na mesec? Mislim, da so med nami take družine ene najbolj urejenih (s tem ne mislim, da imajo vse naj, naj od igrač, oblačil, počitnic ampak so skromni)in otroci zelo lepo vzgojeni in nič scrkljani. Zlasti, če imajo razgledane starše, ki znajo življenje svoje družine prav organizirati.
Naj se oglasi kakšna mamica s štirimi otroki in več in malo pove, kako živi njena družina! Veseli jo bomo!
Delno se strinjam z vsem napisanim. Bi pa rekla vsem ki mislijo daje bolje met enega froca in mu vse v rit potisnit, da to tut ni način. Gabi se mi država ki propagira otrokom prijazno politiko. Šmorn. Tisti, ki si računate kolk stane otrok si zračunajte kolk vas stane ne met otrok, al mislite delat do 80 leta pol pa umret?
mojca, tvoje vprašanje dokazuje tvojo odgovornost.
v bistvu se mi zdi cool, da si ga zastavila, saj s tem dokazuješ svojo zrelost. živet v oblakih, da “bomo enega že gor spravili”, je utopično. otroku je treba zraven hrane in obleke, nuditi tudi druge radosti v življenju. ne v smislu, da dobi vse, kar želi. pač pa stvari, s katerimi se razvija, uči, si širi obzorja…..
ja, otrok stane. boljše je to vedeti prej, kot pa prepozno
Strošek je najbrž malo odvisen tudi od tega, koliko obleke mu moraš dobiti, koliko pa je dobiš od drugih in koliko pri tem kompliciraš. Nekateri pač hočejo imeti otroke lepo oblečene, drugi s(m)o bolj flegma. Strošek za vrtec si lahko izračunaš glede povprečnega prihodka na družinskega člana. Če npr. starša zaslužita vsak po cirka 200.000 bruto na mesec, je to, deljeno s tri, cirka 133.000 bruto na družinskega člana in plačata najbrž kar polno ceno vrtca (kar v jaslicah pomeni lahko tudi 60.000 na mesec, odvisno od vrtca oziroma občine). Prištej še kakšen kos obleke, čevlje, hrano, igrače, pa je to še vsaj 20.000 več. Tudi pralni stroj dela več, če imaš majhne otroke, ampak to ni taka kriza.
Ker živimo v socialni državi in ker so otroci njena prihodnost (in prihodnost nas vseh), bi seveda morala ravno država s socialnimi transferji staršem z več otroki omogočiti, da kljub vsemu živijo vsaj spodobno. Saj socialni transferji so, ampak za zdaj bolj jadni. Imam kolegico, ki zdaj pričakuje 7. otroka. Ko pridejo na obisk v kompletu, je sicer bučno in živo, a ko grejo, je vse pospravljeno, samo posesam po otroški sobi. Ta veliki malo poštimajo ta male, tem se še fajn zdi in jih ubogajo bolj, kot bi mene, pa je v bistvu več miru, kot ko sta otroka sama doma in se non stop nekaj kregata. O tem, da so vsi otroci seveda lepo vzgojeni, zelo tovariški, vljudni, socializirani, samostojni, samozavestni, pa sploh ne bi… Me je kar sram, da meni dveh ne rata tako dobro pošlihtat (pa da ne boste zdaj planili, kaj imajo toliko otrok – finančni jim gre čisto OK in ne zažirajo države bolj, kot jim pač pripada). Meni se zdi prav, da imajo ljudje toliko otrok, kot si jih želijo, ne glede na finance. Če bi gledali samo na to, bi nam kot narodu kazalo še slabše.
tud jaz sem si zastavla to vprašanje in razmišljala o tem. Dejstvo je da otrok ne more živeti samo od ljubezni. Kje pa je hrana, normalna oblačila, drugi stroški,………….. Tisti ki ni bil nikol v revščini ne ve. Jaz sem bila ko je nam umrl oče.(nizka plača(pod 100.000 sit+ skromna pokojnina po očetu(20.000 sit)+otroški dodatek (2000 sit ne vem če ne še manj) ) in to je bilo vse. Ostali smo sami 2 šoloobvezna otroka in mami na majhni kmetiji katere ni hotela izpustiti iz rok in kjer so bili sami stroški (poleg položnic, knjig) nič prihodkov (za primerjavo v polovici leta se je nabralo za 400.000 sit odhodkov prihodka pa ni bilo)Zakaj sem napisala normalna oblačila. Ker sva nosila PODARJENA oblačila, ničemur podobna in nikakor ne niti približno modna niti po kroju. Najini vrstniki pa so imeli dolge jezike, naju poniževali, izključili iz družbe, postaneš outsider, nisi čudak po osebnosti ampak zaradi oblek sva bila oba z bratom tarča zaničevanja, osla za v drek potunkat dobesedno. To se je nadaljevalo tudi v srednji šoli. Enako. Kljub temu da so po letih bolj “odrasli”se je zgodba ponavljala. Novih oblačil skor da ni blo mogoče en par hlač iz tržnice in pulover s tržnice). Pa pejmo še mal na hrano.Imeli smo nekaj domačega mleka, vsako jutro sva jedla čokolešnik (kakih 10 let) razen ob vikendih ko sva zjutraj jedla tudi jajca, salame skor da nismo več poznali, šunka je bila že praznik za nas, večerja pa povečini izmenjava gresa in polente. Kosilo pa vedno krompir pa solata. Mami v službi ni nič malcala da bi prihranila (žemlja je bila 20 sit takrat (od 91 dalje) tam nekje), Včas je bila še kakšna paštetka pol se pa že neha. Pil smo pa domač čaj pa malinovc. In to je blo vse. Mehurčkov in sokov nismo poznal, slanih izdelkov tud ne pa še marčesa ne.
No pa če vse to premeljem pa pomislim da nekdo ki se znjade v taki situaciji in brez službe ali z izredno nizkimi prihodki in živi v mestu kjer mora kupit vso zelenjavo in sadje in vse kako pa oni zmorejo, Pa če imajo enega ali več otrok. Pa si predstavlite kako je rast gor če slišiš da mami si tud žemlje v službi ne more kupit, kako je če te zaničujejo zarad oblek. In noben od nas ni smrdel po gnoju, smo se umival pa čeprov v lavorju.
GLEDE NA TO JE TAKO VPRAŠANJE POVSEM NA MESTU. Namreč je nekaj če imata oba ali pa vsaj nekdo službo z lepo plačo, in je nekaj če ostaneš brez. Ko imaš prihodke se ti ob zanositvi pojavijo same lepe slikce, ko pa si z nizkimi prihodki ali brez pa se najprej vprašaš kako bomo pa zmogli, sploh če gre za nenačrtovane nosečnosti. Vam povem da zarad vsega kar sem pretrpela, sem se zaklela da dokler ne bom imela urejenih financ ne bo otroka. Sliš se kruto ker niti ne vem če bom lahko zanosila (tega me je strah da ne bom predvsem zato ker toliko enih pogrebov, razočarnj in vsega je bilo da mi pa še to ne bo steklo srečno,………….) ker nisem DOVOLJ MOČNA DA BI BILA BITKO za njegovo lepo življenje. Vedno sem imela občutek kot da mojim sovrstnikom nihče ni povedal da revščina obstaja in da nsmo nič drugačni. Pa ne mislim tega da bi otroku vse v rit vtaknla, ampak da ne bi bil zaničevan, da nebi gledal pomanjkanja stalno, da bi imel igrače (pa ne celo goro ampak vsaj nekaj normalnih). Zarad takih izkušenj ki sem jih imela pa nočem da bi še nekdo tako trpel. S fantom sva oba študenta jaz upam da kamlu zaključim s šolanjem. Želiva si oba otroka ampak dokler ne bova sposobna mu nudit osnovne stvari ga ne bova imela oz se zanj ne bova odločila. Ampak želja po otroku je prisotna in to močna, ampak svet je preveč krut in zmeram bolj bo zato pa je odgovor NE ne moreva. In koliko stanejo otroci? To je odvisno od posameznikovih financ. Nekatere več nekatere manj. Razmislite, tudi tak svet obstaja spoznaš ga pa šele ko si v njem prej ne vešnič o tem svetu. In tud jaz ne razumem tistih tok otrok kot bog da potem pa prosjo za pomoč za denar preko medijev, je nekaj ko ostanejo brez dohodkoh in v krizi nenadoma, in je nekaj povsem drugega če ti prebereš da nikoli niso živeli inč bolje in so kljub temu naštancali 8 ali 13 otrok kot sem gledala pri tedniku ene iz Prekmurja. Pa VERA da je prisotna. No pa se vprašimo ali nas vera nasiti, plača položnice, ………..NE zato pa obstaja razlika med duhovnostjo(vera) in materializmom(položnice, hrana,.). Vera mogoče skrbi za psihično moč kaj več pa ne.
Tu nekateri pišete da je treba narediti finančni plan, radi bi imeli neko sigurnost da boste lahko preživeli otroke. Pa žal, kot sem že nekoč zapisal, tega v tem liberalističnem sranju ki ga živimo mi NE BO!!!
Barbi tudi ti si izkusila težo (tako kot jaz) ko gre s financami na tesno. Kdo pa tebi garantira da ti ali tvoj dragi ne bo umrl preden bodo otroci odrasli? Če se oziraš samo na to, potem nihče od nas ne bi mogel imeti otrok. Za otroke je potrebno imeti pogum in predvsem srce, da jih sprejmeš.
Jaz imam tri otroke, ko je moja draga zanosila sva oba bila še študenta. Nisva želela otroka ubiti ker ni bil spočet v “ugodnem”???? času, pa smo preživeli brez rdečega križa, karitasa,..
Problem slovenske države je ta, da imamo na oblasti lopove ki vidijo samo lastno rit.
Tisto kar rabimo je pa zagotovilo, da če se zgodi kaj takega kot je smrt enega izmed staršev, da država konkretno priskoči na pomoč. Samo zagotovilo!! Samo to!
Ne pa te LDS-ovske imbecilnosti pri izračunu življenskih stroškov po katerem otrok rabi na leto en par čevljev in vsake štiri leta en plašč oz. bundo!?!?!??
In to koliko stane otrok je odvisno kateri po vrsti je. Prvi je najdražji, ker moraš večino stvari nabaviti, drugi je že “cenejši” itn., do šole, kje se stvari malo spremenijo. Imajo pa šole danes nek poseben sklad iz katerega lahko pomagajo tistim ki imajo nižje prihodke, velikim družinam,..
Dragi KL, če danes eden izmed staršev umre, otrok po njem prejema pokojnino za čas rednega šolanja, najdlje pa do dopolnjenega 26. leta. Tudi jaz sem izgubila roditelja in, dokler sem hodila v šolo, sem prejemala pokojnino. Tudi moja sestrična je izgubila roditelja, pa prejema po njem pokojnino. Tako, da ni res, da država NIČ ne poskrbi za take primere. Višina pokojnine pa je seveda odvisna od plače umrlega.
Se pa strinjam s tabo, da le finančno zaledje ni dovolj. Ker se lahko kaj hitro spremeni. In kalkulirati zaradi boljših plač – kdaj imeti otroka – je praktično brez pomena.
Mirella, a si se ti oz. a se boš ti odločila za otroka preden boš dobr premislila, kaj mu lahko nudiš in koliko na mesec stane?????? Najbrž ne, a ne! Al pa maš tolk preveč keše, da ti kr iz denarnce ven gleda!? Eni ga pač nimamo, pa gledamo pač na vsak tolar! OK???? Pa tud najbrž je želja vsake mame, da otroku da kar največ! Tud mi, k nimamo tolk.Sam eni pa pač mormo prej dobr premislt, al met otroka al ne, ker ne vemo al bomo zmogl al ne!!!!!
Tko da mal premisl, kakšne bedarije klamfaš, koka kokasta!!!!
jaz se pa z vama se strinjam. totalno neodgovorno se mi zdi, da že štartaš (torej zavestno zanosiš) v okoliščinah, ko nimaš dovolj denarja niti za sebe. človek mora biti toliko odgovoren, da se za otroka odloči šele takrat, ko ga je sposoben preživet. tako ali tako prinese življenje razne preizkušnje, ko se svet, v katerem živimo, spremeni (npr. smrt roditelja, loitev, izguba službe…..) in je takrat potrebno veliko truda, da zvozimo. že začeti z “ničle”, se mi zdi neodgovorno. so določeni primeri, ko mladi lahko računajo na pomoč staršev in te se ponavai zvlečejo iz najhujšega. obstajajo pa taki, ki nimajo sorodnikov oziroma nobenega, ki bi jim v stiski priskočil na pomoč. žal je tako, da s tem, če imaš otroka, pa mu ne moreš nuditi niti najnujnejšega, najbolj prizadeneš otroka. žal.
Ah, poslušaj – midva sva najinega malčka imela v študentskih časih. res sva nekaj časa živela pri njemu doma, vendar ni bilo take nuje, da bi. ato sva se kasneje tudi odselila (ko je bil mali star dobrega pol leta). finančno sva bila sama – tudi doma sva dajala za hrano, kurjava je bila kompletno najin strošek. AMPAK! Nisva pričakovala pomoči staršev! Samadva sva zavihala rokave in delala preko ŠS. Bila sva kar pridna in tako sva tudi otroku imela kaj ponuditi. zato mi ne govorit, da se ne da. Jaz vedno pravim – delo se dobi, če se hoče delati. Ampak delati – ne pa gledati in se zmrdovati nad raznimi deli. Jaz sem npr. tudi čistila pisarne, pa prodajala,… Prijela sem za vsako delo, ker sem imela nekaj od tega – vedela sem, da denar pač rabim.
No in, ko sem zanosila, nama ni bilo nič grozno težko. Mož je tudi takoj dobil službo, pa je šlo. Če pa ne – bi pa še naprej delal ali preko ŠS, ali pogodbeno. DA se. Ampak moraš biti pripravljen na to, da boš delil še z nekom. Če pa doma ležiš in čakaš, da bo služba – po tvojih kriterijih – padla z neba – no, v takem primeru se je res bolje odločiti, da se z otrokom počaka. Jaz zase vem, da bi službo našla takoj – takšno ali drugačno. Ker me ni sram prijeti kateregakoli se dela – pa naj bo to čiščenje ali pa tipkanje,… Kar pa se tiče sigurnosti – te pa ne moreš meti 100 % niti v službi za nedoločen čas. Tako pač je. Taki časi. težko včasih. ampak da se. In da se brez terga, da bi bil otrok kakorkoli prikrajšan za karkoli (no, ja, na Havaje pa res ne hodimo na dopust. :-0). Ne biti taki egoisti, no!
Jaz pa nisem nikoli razmišljala, da bi otrokom “nudila kar največ”.Imam dva otroka ker ju še časovno, fizično in psihično zmorem.Otroci imajo pač takšen standart kot ga imamo. Ne verjamem, da so moji otroci srečnejši, ker imajo lepše bunde od sosedovih ali nesrečnejši, ker imamo slabši avto od kakšnega bogataša. Odvratne se mi zdijo razne razprave kako so otroci dragi, kako draga je malica v šoli, kako draga so oblačila za njih itd. Sami sebi pa se ljudje nikoli ne zdijo dragi, čeprav njihova oblačila in hrana stanejo več.
Forum je zaprt za komentiranje.