Odlomek iz članka v Financah:
Cena knjige po mnenju Novaka bistveno ne vpliva na povpraševanje. “Knjiga ni elastična kot kruh. Če knjiga ljudi ne zanima, je tudi zastonj ne vzamejo. Če jih zanima, pa so pripravljeni zanjo odšteti več.” Nasprotno direktor založbe Sanje Rok Zavrtanik meni, da je cena knjige odločilna za prodajo. Uspešnica v slogu Sanj mora imeti dobro zgodbo in obliko knjige ter dobro promocijo. Novak meni, da je ta pomembna, vendar ne odločilna, največ pa pomeni promocija od ust do ust,… (celotni člane na: http://www.finance.si/196490/Za_uspe%B9nice_ni_pravila )

Sicer se strinjam, da knjige, ki me ne zanima, ne bi vzela niti zastonj, drugače pa mi je bližja filozofija založbe Sanje. Sem si morala kar priznati, da sem v zadnjem času kupila največ njihovih knjig. Lepo oblikovane broširane izdaje po dostopni ceni – ja, jaz padem na to :-).

Se strinjam. Zgleda, da Novak misli, da smo ljubitelji knjig bogati ljudje. Da bi le bilo res! Razen tega marsikdo, ki si sam knjige ne more privoščiti, včasih kupi kakšno za darilo, samo pomislite na prednovoletno prodajo. Takrat pazim na ceno in mislim, da nisem edina.

Absolutno! Žal nikakor ni odločilna želja knjigo imeti, temveč cena (razen pri Kingovih delih, tam me razsodnost zapusti! :).

Sploh pri kakšnih atlasih, enciklopedijah (tistih manj obsežnih, ker mi itak primanjkuje tudi prostora), pri knjigah v stilu ‘Največja čudesa sveta/narave’ itd. Takšne knjige bi pri ugodnejših cenah takoj kupila, saj so take, da pogosto segaš po njih, pa še naučiš se česa ;). Ampak … Ena stane skoraj ves moj mesečni prihodek ali več. Torej? :((

K.

Osebno se mi cena zdi zelo pomemben, ne pa najusodnejši dejavnik. (Seveda tako lahko govorim šele zdaj, ko nisem več študentka …) Poleg cene se mi namreč zdita pomembna še dva vidika.

Prvi je prostor: vseh knjig, ki bi jih kupila, preprosto nimam kam dati.

Drugi je načelne narave: nesmiselno se mi zdi kupiti prav vsako knjigo, ki bi jo prebrala – ne vidim razloga, zakaj bi bila srečna lastnica vsakega čtiva za blaženje nespečnosti, ki mi prečka pot. Tudi se mi po svoje zdi butasto 90 odstotkov kupljenih knjig po enem branju podariti bližnjemu domu za ostarele ali knjižnici. Navsezadnje nimam značaja tipa mati Tereza, še manj sem zlata jama.

Sem pa vedno vesela, če knjiga, ki mi iz tega ali onega razloga pomeni kaj več, postane moja sopotnica na dolgi rok. In še posebno sem vesela, če mi ob nakupu ni treba razmišljati o ceni, ampak knjigo preprosto pograbim in odnesem k blagajni.

Nikakor pa ne zagovarjam tega, da si bom kupila prav vsako knjigo, če jo bom le želela. Tako si zgolj in samo iz principa in povrhu na lastno škodo nisem kupila Oxfordovega angleško-slovenskega slovarja:
1. ker je bil nemarno drag,
2. ker je bil v DVEH knjigah (kam naj dam hudiča na prenapolnjeni mizi?)
3. ker založba izsiljuje kupce: slovar je bil nujno potreben, ob izidu v 21. stoletju pa niso ponudili elektronske izdaje (???&%$#??!!%$&!???!!!), za katero pa BI bila pripravljena odšteti nekaj več kot za soroden tuj izdelek.

Na ceno ne pogledam samo pri Modernih klasikih, ki so dovolj fantastična zbirka, da interes po knjigi prevlada nad ceno. No, tukaj mene razsodnost zapušča 🙂

Tako da cena definitivno ni odločilen faktor pri knjigah, ki si jih zares želim imeti. Pri tistih impulzivnih nakupih knjig, ki bi si jih sicer izposodila v knjižnici, pa vsekakor premaga ravno nizka cena.

Pri leposlovju pa tukaj očitno delimo isto mnenje. Če si neko knjigo HUDO želim in vem, da je ne bom prebrala samo enkrat, jo pač kupim (tako bo zdaj z novim “Herijem”, čeprav ne bo ravno poceni).
Če pa naletim na kakšne ugodne cene, potem kupujem na zalogo slikanice (pride prav ob rojstnih dnevih) in knjige, ki so mi všeč (in jih že imam) in vem, da jih nisem še nikomur podarila.