Koga smatrate za umetnika
Nič bat, tudi meni je industrijsko oblikovanje zanimivo, mogoče ravno iz tega, ker gre za prepletanje umetnosti in obrti, estetike in uporabnosti, ampak kot rečeno zame umetnik, ki postane obrtnik, ni več umetnik. Za vse ostale pa nisem pristojna. 🙂
imam iste izkušnje z znanci – ampak zanimivo ne iz umetnosti, ampak iz elektrotehnike, računalništva, strojništva in managementa… pri nas kaj več kot službe navadnega delavca za minimalca niso dobili, zdaj pa so (vseh pet) v nemčiji in noben nima pod 70.000 plače bruto letno.–[/quote]
Seveda, ampak zaradi determiniranosti teme same nisem omenjala ostalih področij. Meni je neverjetno, kako z lahkoto ljudje zamahnejo z roko, ko jim omeniš (visoke) številke odseljenih, češ, saj ravno ene toliko se jih pa preseli. Kot da se ne zavedajo, da odhajajo večinoma visoko izobraženi, prihajajo pa … no, saj si predstavljamo.
to je res, za gospodorski razvoj države so kadri iz tehničnih področij še tolk bolj problematični. vsi bežijo ven, čez par let bomo pa na ravni bosne, kjer ni nobenega izobraženega sposobnega človeka več doma, da bi pomagal pri reševanju države, ker so vsi razseljeni po evropi… k nam se pa priseljujejo itak samo šiptarji s pekarnami in “pomožni bageristi” z lopatami iz bosne.
sam poleg ljudskega mnenja je tu fajn kriva država, ker ne spodbuja in zaščiti inovacij ter na sploh ne pomaga olajšat dela na področju raziskav in razvoja
poznam par US pisateljev, ki bi verjetno porušili to predstavo, ker delajo po 16 ur/dan in spišejo po več 10 knjig na leto… :)[/quote]
Možno, doslej še nisem naletela na avtorja, pri katerem bi zaznala serijski model pisanja. Je pa res, da praktično nikoli ne berem na ta način, da bi predelala enega avtorja, nato drugega, nato tretjega, ampak begam levo-desno, izbiram na blef, včasih tudi po priporočilu tistih, ki poznajo moj okus… Če bi me z eno knjigo zelo zelo navdušil, bi šla najbrž prebrat še ostale, in če bi opazila, da gre vse po istem kalupu, me verjetno ne bi več zanimal.
Lahko pa priporočiš, da malo potipam.
to je res, za gospodorski razvoj države so kadri iz tehničnih področij še tolk bolj problematični. vsi bežijo ven, čez par let bomo pa na ravni bosne, kjer ni nobenega izobraženega sposobnega človeka več doma, da bi pomagal pri reševanju države, ker so vsi razseljeni po evropi… k nam se pa priseljujejo itak samo šiptarji s pekarnami in “pomožni bageristi” z lopatami iz bosne.
sam poleg ljudskega mnenja je tu fajn kriva država, ker ne spodbuja in zaščiti inovacij ter na sploh ne pomaga olajšat dela na področju raziskav in razvoja[/quote]
Ja, jaz upam, da je to samo alpski mit, da smo Kitajce povabili v Elan, jim razložili vse, brez patentov ali drugih varovalk…
james patterson piše recimo kot po tekočem traku 🙂
njegova dela sicer kao visoki umetniki smatrajo za sranje (beri, se prodaja kot best seler na letališčih).
če te to ne prepriča: balzac je pisal baje 15h/dan. C.Dickens je pisal po cele dneve in ga lastni otroci skoraj niso videvali 🙂 stephen king piše čisto vsak dan, tudi med prazniki. Tolstoj je pisal po 10/12 h/dan. verjetno so vsi dovolj poznani za prvi vtis. BISTVO – če hočeš perfekcijo, je treba garat. ker preden sproduciraš biser, nujno velikokrat kiksneš.
Pa saj ni point v tem, koliko časa dela, ampak v vsebini, rezultatu… Menda ne misliš, da bom človeka, ki mesece dela na projektu, ki izhaja iz čisto hude ideje in zahteva ogromno enih detajlov, zanikala kot umetnika, ker trdo dela 12 ur na dan?
V enem tednu lahko narediš en hudo zajeban kip, ki nekoga res navduši, gane, mu spremeni percepcijo, ali pa 500 velikonočnih zajčkov iz gline, ki jih potem prodajaš v vrečkah iz celofana, zavezanih na mašnico.
hja to je pač stvar percepcije posameznika, kaj je “umetnost” in kaj “obrtništvo”. večina ljudi in tudi poznavalcev recimo ne loči med originalnim da vincijem in “profesionalnim” ponarejevalcem, tako da je treba uporabljat fizikalne metode (npr. za določanje starosti kvazi umetnine). zakaj je neko drugo delo xž-krat manj vredno, samo zato, ker je bilo narejeno 2 leti nazaj (namesto 200) v resnici ju pa ne ločiš, ker sta identični??? tu čisto pade argument “mani je važno, da se me dotakne”.
v resnici se gre za prestiž oz. po domače, za preseravanje, ker si frajer, če si plačal 5 mio. za da vincija, ki ga živ krst ne loči od posnemovalca.
Ma, nisem jaz neki picajzl, tudi friend, ki me povabi na razstavo, me lahko nategne, da je tista ta plava v kotu njegova ideja, v resnici jo je pa kopiral po xy španskemu boemu, ki na ulici v Altei prodaja svoje risbe… In meni bo v resnici precej vseeno, če mi bo le risba všeč.
Z dilemo glede tega, ali je restavratorstvo obrt ali umetnost, se ukvarjajo pa že restavratorji sami, tako da ne bom niti poskušala z odkrivanjem tople vode.
Snobizem me ne zanima.
Zanimivo vprašanje… Morda je precej pomembno razločevati termin “umetnik”, kakršnega si predstavljamo v laični javnosti in “umetnik” kot status v državi ali termin, ki ga uporablja strokovna javost. Meni je umetnik nekdo, ki svoj notranji svet izraža preko umetnosti (slikanje, kiparjenje, digitalno risanje, fotografiranje…), včasih je notranji svet posameznika odraz razmer v družbi, konfliktov v družbi ali predsodkov v družbi. Všeč mi je tudi estetika, ki jo imajo nekateri umetniko popolnoma samosvojo, nekateri pa tako ki je podobna mojemu okusu. Kakšen ta je, je precej odvisno od tega, kje sem odraščala, kaj sem se tekom življenja priučila, s čim se uvkarjam ali kako tankočutna sem…. Kakor mi je znano, je kvalitetna umetnost tista, ki odraža posebnosti nekeka obdobja. Da umetnik ve, kaj bo iritiralo javnost, da ve, kaj jih bo odneslo s stola, da ve, kje bo podrezal po notranjosti človeka in v njih zbudil nek občutek… estetike, gnusa, zavračanja, radosti…
Vsekakor kupim umetniške izdelke, ki so mi všeč. V bistvu se mi zdi predvsem biznis ali ustvarjanje imidža, če kupim nekaj, kar ima vrednost za nekoga drugega, zame pa samo denarno. Torej, meni ni všeč, ampak imela pa bom zato, ker je to všeč ljudem okoli mene, je zelo drago in me bo s tem lansiralo v sfere premožnih, da lahkos voj denar vlagam v umetnine. No, to nisem jaz. V stanovanju na stenah želim imeti slike, ki so mi všeč. Ali jih naredim sama in imajo čustveno vrednost ustvarjanja, ali pa mi je všeč slika ali skulptura, itd., ki jo je naredil nekdo drug. Lahko ima čustveno vrednost zaradi dogodka (potovanje), zaradi abrv, ki so mi pri srcu, ker me spominja na določeno obdobje v mojem življenju, ali enostavno, ker je umetnik tako v popolnosti zadel moje notranje stanje v neme trnutku ali pogled na življenje.
Umetniki morajo iti čez šolanje, saj v umetnosti obstajajo neka univerzalna pravila. če jih veš, si prihraniš odkrivanje “tople vode”. Kar odlikuje umetnike je tankočustnost in posluh za čas in ljudi ter lastna interpretacija tega sveta. Torej, da svoji umetnosti doda osebnostno unikatnost.
umetnik kot tak, že če razmišlja o tem, kaj bo rekla javnost, kaj jo bo navdušilo, vrglo s stola- ne izhaja iz sebe, ker se obremenjuje z idejo, da naredi izdelek, ki bo drugim ugajal…. jst tega pač ne vidim tko…izhajaš iz sebe-izključno iz sebe, v trenutku ustvarjanja ne pomisliš, kaj bo komu všeč in če se bo slika prodala ali se ne bo…problem je, da določena čustva vržeš na platno in se bolje počutiš, istočasno daš pa še ostalim nekaj na ogled…. če je komu všeč-super, če ni- tud ok….to si ti….ne delaš za druge…potem bolje, da se zaposliš…itak se pa morš, kr se pri nas od umetnosti kot take, ne da preživet…se kej zasluži zraven, preživiš pa hudičevo težko….no spet odvisno katero vejo umetnosti gledamo…če se osredotočim na slikarstvo, nope…
vidim,d ste tukaj prisotni sami umetnik, brez najmanjšega pojma o umetnosti.
Vsaka ustvarjalnost pač ni umetnost. Tako da vsak, ki za hodi namala slikico, ni umetnik. Tudi vsaka čačka, ki jo akdemsko izobražen umetnik, nariše, še ni umetnost.
Ampak če na bienal v Benetkah ne vidite več nobenega umetniškega dela, itka nima smisla razlagat.
Mislim, da boste še naprej lahko shajali tako kot do zdaj, s tem, da v umetnsti prepoznavat samo “lepo”.
Forum je zaprt za komentiranje.