ko vam nič ne gre…
KAj naredite, ko vam nič ne gre? Ko v službi ne morete dati vsega od sebe, ker ste preveč utrujeni, psihično zmatrani in z energijo na dnu? Veste, da bi krvavo potrebovali dopust, ampak z dvema majhnima otroka (13 mesecev in 3 leta) je dopust itak bolj tour de force kot dopust? Na predloge, da bi šli sami kam za nekaj dni, je partner gluh, saj bi potem on moral vse narediti. In nima časa…
Kronično neprespani, ker se otroka vsako noč zbujata vsaj nekakrat (enkrat lulat, drugič spet pit, tretjič zamašen nos, spet en sanja. Ko sta pa bolna (itak 14 dni na mesec), pa je sreča, če prespite vsaj par ur hkrati, potem pa itak zbolite še vi od utrujenost in neprespanosti.
V službi pa seveda pričakujejo visoko produktivnost, je treba preživet, časi so težki. Polovični delovni čas nič ne pomaga, saj sem z otroci bolj zmatrana, kot če sem v službi, narediti pa moram skoraj isto količino dela v polovičnem času. In potem ko daš res vse od sebe (pa veš, da ni vse tipi topi, ker si raztresena, utrujena, brez energije in v bistvu hlastaš za vodo), se najde stranka, ki zelo direktno in brez dlake na jeziku opozori, da tvoje delo ni kul. Pa veš, da ima prav. Ampak enostavno ne ZMOREŠ več. Si utrujena, izčrpana, stvari so narejen just in time, na približno, brez fokusa, in jih delaš še bolna, ker drugače sploh ne bi bile narejene pravočasno… In sama pri sebi si nezadovoljna, ker stvari niso niti slučajno tako dobre, kot si jih delala v preteklosti, non stop se opravičuješ, da ni narejeno, da je narejeno na pol ali držiš pesti, da bo vse kul, da nihče ne bo opazil napake, ki ziher so …
Z možem sva si non stop v laseh. Tudi on neprespan, utrujen, stalno v zamudi z vsemi službenimi obveznostmi. Pomoči doma nobene, razen ponoči z otroci in zvečer ju okopa in da spat. Mu ne znese. Jaz razmišljam, da on na službenih poteh potem vsaj v miru 3 ali 4 dni spi. On pa, da pride iz službenih poti utrujen, ker je tam non stop pod pressingom. In da kako mi je za vraga tako težko it še v trgovino in par stvari skuhat in seveda srajce morajo bit zlikane in otroci tudi rabijo čiste gate in nogavice … Da bi kaj več pomagal, se ne morem dogovorit, saj se pogovor spremenit v obojestransko dretje.
Se utapljam v občutku, da mi nič ne gre, da nič ne naredim prav, da sem nesposobna. Sem popolnoma brez fokusa, kot kura, življenja poenostavit si ne zmorem. Varuške, čistilke, sorodniki, nič ne pomaga. Samo ustvarja dodaten stres – a ima čistilka vsa čistila, a ima varuška takrat čas, a bo lahko ostala, če se sestanek zavleče, kaj če varuška zboli, kaj ko tašča obstane na koloni na avtocesti, meni se pa mudi na sestanek. Se utapljam v občutku, da ne zmorem, da sem slaba mama (kjer seveda sorodstvo še malo pomaga, ko se zmrdujejo, da puščam otroka z varuško, kaj dajem otroku za jest, zakaj ne kuham tega onega tretjega, zakaj nisem več časa z otrokom, zakaj imam na vrtu toliko plevela, pa ograje nismo prebarvali, … -) ja, pa če moram tudi kaj naredit za službo!!! In moj mož isto!!!
In ko daš vse od sebe, te še stranka napiz….
Jaz nimam več ideje, razen čokolade, čokolinota, glave pod puštr in jokat.
Človek pač ni vsemogočen. Mogoče moraš počakati, da občutek mine, mogoče boš spoznala, da si si naložila enostavno preveč. Človek preko bolečine spoznava svoje meje oziroma, jih dviguje. Kot trening mišic. Brez bolečine se ne jačajo. Isto je s psiho.
Tipični simptomi perfekcionizma in nizke samozavesti.
Preveč se obremenjuješ s tem, kaj bodo drugi rekli, meniš, da moraš sama vse postoriti in ker seveda ne zmoreš, ker si postavljaš nerealna pričakovanja, se soočaš z občutki nesposobnosti.
Mislim, da je skrajni čas, da si začneš postavljati meje in paziti na svoje zdravje ter počutje.
http://www.slovenskenovice.si/lifestyle/zdravje/ste-perfekcionist-pazite-na-zdravje
micimaca2
bi rekel moj mož, da nehaj jamrat. 🙂
Saj vem, to te je zdaj vrglo v zrak, ampak sploh ni tako slab napotek, kot si mogoče misliš. Ni.
Če jamraš, kar si ti z uvodnom postom naredila, se smiliš sama sebi. Na stvari gledaš negativno, obupuješ nad situacijo, kot jo imaš. Je težko z dvema majhnima otrokoma? Je težko. Ampak še veliko težje, če obupuješ, kot pa, če zavihneš rokave in nekaj narediš. Tudi in predvsem na sebi.
Moj predlog, varuško zamenjaj za čistilko (kolikor si jo lahko privoščiš), tudi kakšna mlada najstniška soseda bo vesela kakšne priložnosti za kak zaslužek, pa če ni ravno scrkljana frajla, ki ne ve kaj je to omelo, ti bo lahko še veliko ponaredila. Pa tudi komplicirala ne bo, če ne boš ravno imela takšnega in takšnega čistila doma. Ti pa ta čas posveti samo otrokoma. Ustvarjajte kaj. TAko boš imela filing, da si dobra mama, ker boš ves svoj čas posvetila samo njima, in to neobremenjen čas in ko bo priložnost, da boš sama s sabo (in/ali možem), torej brez otrok, boš vedela, da je to čist OK, saj si njima posvetila kakovosten čas pač kakšne dneve prej.
Ko čistilke ni, vključi v delo tudi svoja otroka. Mogoče najmlajši res ne more pomagati, tvoj 3-letnik pa lahko. Namesto da bi ti cote filala v pralni stroj, naj jih raje tvoj 3-letnik. Seveda mu daj tiste, ki jih prvo pokupčkaš, če to ne gre, naj jih kupčka sam, napr. svetle na en kupček, temne na drug. Če pa že pozna kakšno barvo, pa toliko bolje. Prav tako ti lahko pomaga pri pospravljanju, pri brisanju omaric oz. polic, daj mu vlažno krpico, pa bo lahko brisal police v kuhinji, tvoj enoletnik se bo pa takrat igral s vsemi loncami, kuhalnicami ipd..
Sedaj je sicer zima, vendar tudi polurni sprehod nebi smel škoditi. Ali pa pojdite v kakšno knjižnico, še posebej, če imajo kotiček z igračami, pospravljaj pa takrat, ko imaš doma še moža oz. ko pridejo k tebi obiski, in to čist brez slabe vesti. Za pogovarjat z nekom pa res ne rabiš sedet ves čas na kavču. Pogovarjaš se lahko tudi med delom.
Če lahko, ne vem, koliko vam je to dosegljivo, pejte v kakšno telovadnico. Vzemi s sabo žogo, potem pa ju spusti, naj se razgibujeta vsak po svoje. Lahko mogoče celo tavečjega vključiš v kakšno športno aktivnost.
Pravzaprav je aktivnosti in možnosti za preživljanje časa veliko. Samo svoj “stav” moraš spremenit. Torej svoj odnos do svojega življenja. Do otrok. Do tega, ali je res imeti otroke, čas preživljati z otroci… tako delo. Zakaj delo. Naj bo (tudi) igra. Naj bo (tudi) zabava. Tudi če jokajo, sitnarijo, trmarijo, pljuvajo, brcajo v steno, tla, se mečejo po tleh… ostani mirna. Tudi to je del odraščanja. Glej tako na te izpade, kot na sestavni del odraščanja. Ne kot na svojo nesposobnost, nedelo ali kaj podobnega, ampak kot na del otroštva, ki bo izzvenel. Tvoja naloga ni otrokom nuditi idealnega življenja, samo lepo in fajn, ampak je tvoja naloga, kot naloga vsakega starša, ga pripraviti na življenje takšno, kot je. Včasih lepo, polno ljubezni, sreče, včasih pa težko, polno frustracij in stresa. Če jim boš vse znosila “k riti”, jim vse nudila, ne bosta pripravljena na to, da bi bila samostojna, delovna, samozavestna (bosta kvečjemu samovšečna), iznajdljiva, in trdna (kot osebnost).
Aja, pa ne pozabi, da moraš otrokoma nuditi kakovostno prehrano (pazi glede sladkorja, ker povzroča hiperaktivnost, telo odraslega ga je brez nekih težav zmožno dnevno presnoviti do 50g, vse ostalo je preveč, otroško pa toliko manj ! – preračunaj koliko manj kg imata tvoja otroka) in zadosti spanca.
Pa še to, saj zrastejo. Otroci zrastejo.
Varuška, čistilka, sorodniki…vse to nič ne pomaga:). To se čudno bere. Ne morem razbrati…ali si razvajeno dete ali si padla v depresijo ali ni to tisto, kar si pričakovala od življenja, nazaj pa ne moreš več. Življenje že dolgo časa ni enostavno, če želiš nekaj ustvariti, doprinesti itd. Začni razmišljati, kako bi se začela veseliti tega, kar pravzaprav imaš – družino. Zamisli si situacije, kjer se ljudje ukvarjajo z veliko hujšimi problemi, pa morajo nekako splavati. Po vsem tem, kar si napisala, si le iztrošena od vsakodnevne rutine, tako da niti ne opaziš več stvari, ki bi te osrečevale in veselile. Vsak se kdaj znajde v takšni situaciji iz katere ne bi delala večje drame, ker potem boš pa res zaplavala. Zberi se, popij kakšen vitaminski shake, za določeno obdobje poenostavi dnevne obveznosti, ki ti kradejo dragoceni čas, da se boš lahko osredotočila tudi nase, na svoje trenutno pretežko breme. Z možem se usedita in razmislita, kje bi se dalo stvari izboljšati, da ne bi prišlo do poka.
Sem takšnega mnenja kot Goldfish.Tudi mi smo bili v istem zosu.
Varuska, čistilka, sorodniki, vse to nič ne pomaga. Jaz sem pustil dobro placano sluzbo in se samozaposlil.
S tem sem dobil boljšo moznost razporejanja svojega delovnega časa. Vsa ta kao čudna dela varuske in cistilke sem opravil sam, pa se kuhar sem postal-:)
Res pas je, otroci rastejo, pa se prehitro-:)…….pa skoraj vsi ostali meseci, kot ta bolj depresivni december, so lepši.
Samo dalje.Pa brez panike. Mirno do tega zimskega solsticija, ko se pol obrne proti toplemu..
Marko zelo moder odgovor. Sedaj pa ne vem ali si ženska ali pa dosti delal na sebi, verjetno si dal čez tudi psihoterapijo. Al pa si star. Moški pri 35 pač tako ne razmišljajo. Vsaj jaz nobenega ne poznam[/quote]
No ja. Nisem star, psihoterapijo pa sem kar sam na sebi naredil. Moja tudi pravi, da takih je malo. 🙂
Tole bo trajalo še par let, dokler otroci mal ne zrastejo. Ko boš enkrat spala, kot se gre,
ko se bodo otroci znali zaigrati, bo veliko bolje.
Do takrat pa nujno spustit kriterije in si olajšat zadeve kjer se le da.
Moža posest zvečer za kuhinjsko mizo in mu mirno povedat, da vsega ne zmoreš sama in
da boš resno zbolela, potem bo pa on za vse sam. Boš videla, da bo zastrigel z ušesi.
Naredita plan, kako preživeti (in mislim dobesedno preživeti) teh par let, ne da bi se sesedla,
pa tudi ne da bi se popolnima odtujila, ker tole vodi točno tja. Postanita tim, rešujta vse skupaj.
Nekaj praktičnih nasvetov za olajšanje dela in preživetje:
– nujno spustiti kriterije za urejenost bajte, likanje, vrt. Likaš samo še srajce, ostalo samo zlagaj,
vrt lahko za par let opustiš, vas ne bo vrag vzel, pospravljanje enkrat tedensko…nakuhaj
večje količine hrane in zmrzni, da samo vzameš in odtajaš…
– če ma žlahta kaj za piskat, jim povej da so dobrodošli, da ti oni prepleskajo ograjo in delajo
vrt…če nimajo te želje naj bodo lepo tiho, če ne znajo pomagat, tud kritizirat ni treba.
– Zelo pomaga, če imata vsak kakšen “frej dan” na teden, še bolje dva. To dobesedno pomeni,
da za vse poskrbi eden od vaju, drugi je pa popolnoma prost….ker samo tako se RES malo
spočiješ….da imaš popoln odklop in čas samo zase. Tukaj imajo ženske ponavadi težavo
zaupati majhne otroke možu, ker “on ne zna”….tega se absolutno odvadi. Če ne zna, se bo
pa naučil, otroci bodo pa preživeli, brez skrbi. TO JE NUJNO!!! Ta frej dan porabi, da se
naspiš, prebereš kakšno knjigo, greš k frizerju….strogo zase!!
– Ne pozabit na VAJU z možem. Bodita tim, bodita par, skrbita druga za drugega, drug
drugemu olajšujta stvari in vsaj poskusita najti čas samo za vaju? Sliši se nemogoče,
ampak je zelo važno…
Nisi nesposobna, samo utrujena si. To je vse in to mine. Otroci zrastejo in stvari se unesejo.
Do takrat pa pazi nase (noben drug ne bo) in čim manj se sekirat….
Forum je zaprt za komentiranje.