Ko ti moški da

Po moje je dopisovanje en poseben spekter, marsikdo se veliko bolj in hitreje odpre kot bi se sicer v živo. Lahko je več prednosti, če je človek “pravi”:).

Lahko pa te tudi bolj zblefira. Verjetno tudi niso redke situacije, ko pred blind datom oba nekoliko pretiravata z opisovanjem svojih pozitivnih lastnosti, nato pa se vidita, vzajemno ugotovita, da je ersnica močno drugačna in greta vsak svojo pot.

Poškilite malo na starševski čvek. tam vsi zase trdijo, da so super, prijazni, razumevajoči, izobraženi, razgledani, lepo počesani..Kakšna je verjetnost, da so res vsi taki?

S pogovora na daljši rok (ne mislim v letih) se marsikaj razbere. Moški so pa sploh kot odprte knjige:). Le nekaj testing, tricky vprašanj in je resnica na dlani:).

Ne vem, če je res tako, kar beri malo po mon-u, kakšne grozljivke so ženske doživljale z moškimi iz ona-on.

Ja, sem brala in ne morem verjeti, kaj vse se lahko dogaja. Prave grozljivke. Ampak, če pozorno bereš, kako so se te ženske odzivale, gre za klasičen primer zmanipuliranosti. Saj ne rečem, mora obstajati neko zaupanje (po določenem času) itd. Samo vidi se, da so nekatere hodile z zaprtimi očmi. Signalov, da je nekaj močno narobe, je bilo polno. Ali jih opaziš oz. sploh hočeš videti, je pa druga zgodba.

Spider, tudi v živo včasih ni mogoče takoj ugotoviti kakšen je kdo. Rabiš kar nekaj srečanj. Na prvem srečanju dobiš predvsem “vizualni vtis” o nekom. Ljudje so po več let v zakonski zvezi pa se ne poznajo in so prepričani, da jim je partner zvest, ti pa vse pričakuješ že od prvega srečanja. Nekateri so odlični igralci. Sicer imam to srečo, da hitro “preberem” ljudi, ampak zmota je vedno možna.

Tako kot ženske, tudi moški poznajo precej trikov. Saj ne da kakršnekoli trike zagovarjam. Ampak ja, lahko razumem,da je človek na začetku previden. Ampak, če je nekdo preveč nezaupljiv, lahko s svojimi triki prikliče ravno to, kar išče. Ker sogovornik na drugi strani lahko začuti, da je na neki preizkušnji. Ženske morda pričakujete v temprimeru preveč od moškega. Same ste v dvomih, ne zaupate, pozabljate pa, da tudi moški so lahko v dvomih na svoj način in ko začutijo, da jih nekdo testira, se lahk odzovejo drugače, kot bi se sicer v neki normalni sproščeni situaciji, kjer se zaupa (vase in v druge). Sami si povzročamo težave s tem, ko ne zaupamo.

Tako kot ženske, tudi moški poznajo precej trikov. Saj ne da kakršnekoli trike zagovarjam. Ampak ja, lahko razumem,da je človek na začetku previden. Ampak, če je nekdo preveč nezaupljiv, lahko s svojimi triki prikliče ravno to, kar išče. Ker sogovornik na drugi strani lahko začuti, da je na neki preizkušnji. Ženske morda pričakujete v temprimeru preveč od moškega. Same ste v dvomih, ne zaupate, pozabljate pa, da tudi moški so lahko v dvomih na svoj način in ko začutijo, da jih nekdo testira, se lahk odzovejo drugače, kot bi se sicer v neki normalni sproščeni situaciji, kjer se zaupa (vase in v druge). Sami si povzročamo težave s tem, ko ne zaupamo.[/quote]

To bo kar držalo. Sama, če opazim, da me nekdo testira ali da mi ne zaupa, postanem rahlo čudna. :)) Dejansko se začnem drugače obnašati kot bi se sicer. Moški potem lahko ta signal napačno razume.

Se popolnoma strinjam. Tudi sama sem imela lansko leto zvezo, ki se je začela na internetu in ugotavljam, da bi bilo popolnoma vseeno, ali se z njim dopisujem preje prav podrobno o njem ali ne, saj je dotični virtuozen manipulator v vseh smislih, zato bi me zmanipuliral na vsak način. Je pa tudi presneto res, da sem namenoma zatiskala oči in dušila duha pred ‘signali’, ki so pričali o tem, da je bilo ‘nekaj močno narobe’ s tem osebkom. Ostala sem, na trpek način, z njim par mesecev, saj sem seveda upala, da sem v zmoti, ker mi je enostavno prijala njegova ležernost v življenju… dokler nisem bila primorana spregledati, da je njegova ‘ležernost’ mogoča le na tuj, v tem primeru predvsem na moj račun… pijavka v vseh smislih. No, seveda pa je bil ta partner kompatibilen z mojo psihično konstelacijo v tistem trenutku, zato niti najmanj ne krivim interneta za celotno zadevo. Komot bi lahko tega človeka spoznala tudi v ‘reali’, saj sva nagnjena k podobnim stvarem in okoljem. No, po nekaj žrtvah sem to zvezo zaključila z grenkim priokusom lastne naivnosti…

Pred leti pa sem na nekem projektnem portalu spoznala fanta iz tujine, s katerim naju je vezalo mnogo skupnih interesov in sanj, saj sva se spoznala v tematskem kontekstu, ne pa na nekakšnih zmenkarijah. Nisva imela takojšnje možnosti srečanja, zato sva se nekaj mesecev dopisovala in najina ‘zveza’ je bila zelo pristna in globoka, saj sva bila kot duši dvojčici… ko pa je naposled prišlo do najinega srečanja, je nastopil ključni moment ‘kemije’, ki pa tako strašansko ni delovala, da sva bila oba zelo zmedena in prizadeta. Človeka sem imela globoko rada, ga cenila zaradi njegovih dejanj, obenem pa sem imela grozno slabo vest, ker me enostavno telesno ni privlačil. Ta negativnost se je spremenila v agresijo do njega, potem še v agresijo do same sebe in tisti teden najinega (ne-)sožitja je bil res destruktiven. Sicer sva ostala prijatelja, vendar vse skupaj mi je dalo misliti…Lahko rečem, da sem imela obratni problem od avtorice posta – v človeka sem se zaljubila’konceptualno’ še pred srečanjem, brez da bi sploh pomislila na ‘kemijo’, ki je ODLOČILNEGA pomena, kakor vsi vemo. Predvsem vonj.

Fantje so ponavadi bolj prodorni in hitri s spozavanjem, saj si najverjetneje večina misli takole: no, če ne bo za zvezo, bo pa morda le avantura, to je pa najbolje takoj izkusiti in preveriti. No ja, tudi s tem ni nič narobe, saj ima ženska še vedno možnost reči ‘hvala, več sreče drugič’.

lp

Stray

Jaz sem imel ravno obraten primer. Jaz sem njo kontaktiral, ne na spoznavnem portalu, ona je meni dala v prvem svojem mejlu telefonsko. Sem si mislil ok, par spoznavnih mejlov, pa se pol vidiva, telefonsko itak imam. No, pol se je vse zašuštralo, ženska me je vlekla z nekimi nenehnimi dopisovanji, mi težila z sms-i ob 10 zvečer, ko sem ležal v postelji..Da ne dolgovezim, dizaster. Tip ženske, ki rada naklada o sbei, slabše pa posluša oz. bere, ker me je skoz spraševala iste stvari. taki egocentriki so groza. In potem se bo en revećž s tako poročil..

Verjetno je pričakovala nočni program 🙂 Pa nisi izkoristil.

Vidiš, navsezadnje je bila le virtualna fikcija, ki nima veze z resničnostjo. Kaj bi bilo, če bi bila slepa in brez občutka za telesni vonj? Kolikšen delež predstavlja kemija? Po moje prvih 5 minut, potem lahko traja ali pa do nje sploh ni prišlo. Ampak vidva sta postala duši dvojčici, čutila sta mnogo več kot sicer. Drugače se strinjam s tabo, o tem ni dvoma…v reali mora pridi do kemije, določene energije, spolne privlačnosti, da lahko pride do česa več. Samo to ni recept za ljubezen:). Vsi bi imeli vse, a ne:). Ja, življenje je prekratko, da bi bili površni:).

Kako se lahko nek odnos razvija virtualno?

Ja, očaranost je eno, ampak ne moreš pa načet veze al česa podobnega predno se vidiš. Pa tudi kemija lahko pride naknadno.

Odnos se gradi s povečanjem stopnje zaupanja. Ljudje so preveč naivni, skoraj vsakemu povedo svojo zgodbo, ker mislijo, da jih v virtuali drugače slišijo oz. berejo. Iz svojega naslonjača se počutijo varne, zato se takoj odprejo. In tukaj se marsikdo najde…v podobnosti čustvovanja, hrepenenja, želja…kot da se vsem dogajajo identične zgodbe. Vedno je osnova neko trpljenje, ki dva združuje. Drug drugemu sta vsak dan bolj v oporo, čedalje več je razumevanja med njima itd. Realnih preizkušenj, ki bi potrdile ali ovrgle tako čudovite lastnosti sogovornika pa niso prisotne, zato je vse skupaj ena velika utvara. Saj tega si nekateri želijo, a ne. Sanjati nekje daleč stran od soočenja z realnostjo, z nekom ki te globoko razume.

Ne vem če bi lih rekla naivnost, mogoče bolj želja po sprejetosti, po ujemanju. Sicer je pa res, da se napisana zadeva drugače bere kot govorjena, ko je zraven še ton, barva, višina glasu, narečje ipd. Problem dopisovanje je tudi ta, da si ljudej marsikdaj napačno tolmačino zapisano, veliko več napak pri razumevanju je pri pisanih besedilih kot govorjenih.

Ampak dobro, vsi smo kdaj čez dali takšno in podobno virtualno izkušnjo in menda smo se česa naučili iz tega. Česa torej? ja tega da beseda ni konj, da se odnos razvija izključno v živo in da osebe dejansko ne poznamo pa čeprav si izmenjano na tone romanskih mejlov.