ko te zapusti po 20 letih

Kadar se ti zgodi nekaj takega, je res hudo, predvsem če prej nič ne slutiš, da bi do tega lahko prišlo. Težko ti bo še nekaj časa. Si sploh ne znam predstavljat, kako bi se jaz počutila, če bi me nekdo zapustil po 20 letih. Sama sem bila čisto na tleh, ko me je moj nekdanji partner zapustil po enem letu, ker sem bila res zaljubljena in sem si z njim predstavljala prihodnost. Saj ni težko to, da ostaneš sam, težko je, ker spoznaš, da si xy let živela z nekom, ki ga v resnici sploh ne poznaš.
Prav je, da se nekaj časa smiliš sama sebi, se zjokaš, pogovori se z nekom, ki ima podobno izkušnjo. Ljudje, ki tega niso sami doživeli, zelo težko razumejo, da kaj takega ne moreš pozabiti v nekaj mesecih. Ampak, ko te bo to samopomilovanje minilo, in verjemi da te bo, če ne drugače se boš utrudila non stop premlevat o tem, potem pa naredi nekaj iz sebe, če še nisi. Si še zelo mlada, posveti se sebi, službi, otrokom, potuj (ko bomo pač lahko), začni teč, najdi si nov hobi, na novo opremi stanovanje, v nobenem primeru pa ne naredi ničesar. Takšni dogodki v življenju se nam zgodijo z namenom, zato da začnemo sami migat, iskat nove stvari, nove ljudi, da začnemo res živet. Verjamem, da boš čez leto ali dve hvaležna, da se ti je vse to zgodilo, kakor koli čudno se to sliši zdaj.

Ni prav, da se v komentarjih toliko obsoja. Nihče ne ve kaj se je dogajalo in kako točno se avtorica počuti. Prav tako nihče nima pravice, da reče, naj se neha smilit sama sebi. Vso pravico ima, da se smili sama sebi, da je žalostna, jezna, razočarana, karkoli. To je proces prebolevanja, žalovanja. Ampak ta proces je treba predelati, najti razloge, zakaj je šel zakon po gobe, se znebiti pridobljenih vzorcev in delati na sebi. Če tega ne znaš sama, si najdi pomoč. Ob tem pa ne pozabi, da so središče tvojega vesolja še vedno otroci. Pot do ponovne sreče ne bo lahka, a se bo izplačalo. Pa srečno!

[list=][/list]Ravno kar je spakirala po 25 letih. Zadnje 3 leta je imela avanture take in drugačne, ko človeku udari na otročje mislim ,da mi več izhoda. Ma upam ,da bom z dvema sinovoma to prebledel. Čeprav bo hudo. Upam.

Tudi mene je zapustil po 20 letih in zaživel z veliko mlajšo. Najprej je bilo hudo, nekako tako, kot da človek nima kompasa in se vrti v krogu, pa čeprav mi je bilo jasno, da je ljubezen že zdavnaj ugasnila in skupaj ne bi šlo več naprej. Nekaj časa je bilo potrebnega, da sem vse skupaj prebolela, vmes spoznala tudi nekaj tipov, a nobenega takega, s katerim bi želela ostati skupaj – šlo je bolj za kratkočasna druženja. Po 6 letih je prišel pravi in zdaj vem, kaj je ljubezen. Dobro mi je, živim mirno, imam partnerja, ki ga imam neskončno rada, ga spoštujem, mu popolnoma zaupam in se počutim ljubljeno. Moj bivši pa nima te sreče in prav je tako. Svetujem ti, da se poskusiš umiriti, si življenje organiziraš drugače kot do zdaj in pri tem nikakor ne pozabiš nase. Ugotovila boš, da je svoboda čudovita stvar. Ampak lepo počasi, brez neke naglice, ki nikoli ni dobra. Vsaka rana se mora zaceliti. Srečno!

Sem tvojih let in si ne predstavljam, da bi bila skupaj z enim od 15. leta in še danes, res ne. Človek se v teh letih fuuuul spremeni, najbolj od vseh življenjskih obdobij. Če se ne oba spreminjata, rasteta, skupaj oz. v isto smer (v večini se ne), se zgodi to kar se je tebi.

Najdi si drugega, tako pač je.

Poznam kar nekaj takih “šolskih ljubezni”, ki so se poročili, imeli otroke, potem pa kmalu razšli. Osebi šele dozorevata in razvijata želje, interese. Pogosto ne gre v isto smer in po toliko letih ugotovita, da nista za skupaj.
Tudi to, kar si napisala, da se ni izživel, je pogosto. Ni dal skozi tiste nore faze, ko lahko gre kamor hoče, na žurih osvaja vsakič drugo, ko lahko živi seksualne fantazije z ženskami brez obveznosti….
Edina sreča, da si ti sedaj v najboljših letih in lahko tudi ti še najdeš partnerja, s katerim boš doživela še veliko lepega.

Seveda boš živela. Vsak vikend ali vsak drugi vikend bo imel otroke, ti boš pa lahko prosta popolnoma brez otrok delala kaj si želiš.

Poglej, tudi jaz sem imela srečo in sem dokaj mlada spoznala partnerja. Ljudje se spreminjamo kljub temu, da leta tečejo in morate vedeti enako, da niste tista naivna 15 letnica kot ste bila, ampak vas je življenje že izoblikovalo. Zakaj se je odločil kot se je odločil, vesta samo vidva, najslabše pa je da bi se moral silit da je z vami, ker to potem ni zakon kot bi moral bit. Hvaležni bodite, ker s tem da je to konec dolgega zakona je tudi nov začetek za nekaj boljšega.

Ti bom pa še jaz povedala svojo zgodbo. Spoznala sva se tam nekje kot vidva bila najprej dobra prijatelja in nato ustvarila družino. Najprej en otrok nato je on želel še enega. Takrat se je začelo varanje z ljubico. Sva se zmenila in obdržala družino skupaj. Potem je spet našel še eno. Jaz budalo sem se kar upala… Potem je pri 45 nenadoma umrl. Iz danes na jutri brez znakov. Po nekaj mesecih sem se čisto slučajno zbližala z enim moškim in moram reči da swm šele sedaj začela živeti. Šele zdaj vem kaj je prava ljubezen in kako dober je lahko moški do ženske. Ne bom rekla da ne pride občasno do težav ampak z ljubeznijo sw da vse premagati. Bivši mi je v bistvu naredil neke vrste uslugo da lahko vidim življenje iz drugega zornega kota.

Res je, kot je nekdo napisal. Le Od Mišo Kovača npr “Suza nebeska” si ne predvajaj v tem času, ampak se zamoti z nekim novim hobijem, druži se z ljudmi,da pozabiš. Dopisuj po rač, ljudi za čvek je ogormno. Evo mene za primer. Ne išči sreče. Ona poišče tebe, ko najmanj pričakuješ. Meni to ni šlo dobro od rok, pa še ravno to mišovo kaseto “Suza nebeska”, z 10 pesmicami , sem dobil nekoč od moje” drage” prve ljubezni v dar in kar navleklo me je ,da sem v času razhoda to lajnal noč in dan:(, ko mi je po mojem sanjskem enem letu druženja z njo ucvrla z neko “konkurenco”… No žrl sem se v sebi in pl še staknil raka in siguren sem bil, da ravno zaradi sekirancije. No vrnil sem ji vsa darila,(postavil pred vhodna vrata v vreči) le kasete ne:). ČEravno nimam več kasetofona, kaseto imam še vedno. ZA le en in edini spomin. Leži v predalu, pa nobenemu drugemu se ne sanja, zakaj tam sploh je. JAz pa bom do zadnjega diha pomnil in vedel, zakaj jo imam.

Pozdravljena,

ženska si in preživela boš tudi to, ker zmorež več kot misliš, da lahko. Tudi jaz sem po 26 letih ostala sama z dvema sončkoma, zaradi katerih danes živim.  Ne obupaj in živi življenje, vsak dan posebaj, ki ti je dan. Bodi hvaležna za to kar si. Vse se zgodi z razlogom.

Boš ,  boš, še boš živela!  Ne boš verjela kakšne rane čas vse zaceli. Nekaj časa bo bolelo, nekaj časa boš potrebovala, da se  boš znašla v novi realnosti in potem boš zadihala s polnimi pljuči in hvaležna boš za novo realnost. Verjamem, da sedaj tega ne vidiš, ampak daj sebi in otrokoma novo priložnost.  Vse se zgodi z razlogom.

Čestitam za tale res blesav komentar.

Pozdravljeni!
JA, še boste živeli, a drugače!
Poskusite, da ne bi delali primerjav-to je težje, a gre, gre!
Želim vam vsem vse najboljše!

Je boljše, da odšel, kot, da je na silo in iz vljudnosti s teboj. Upam, da ti plačuje za otroke. Poskušaj tudi ti zaživeti na novo. Mlada si še. Vse je še pred teboj.

Kak ste babe nore.

Da meni pride tip da se ne gre vec in da hoce bit prost ga sredi govora prekinem vzam kljuce mu zazelim srecno svobodo in ga pustim da se sam j* s krefitom poloznicami bajto vrtom psi mack7 hrcki.

Po otroka si pridem ko mi je.

Dam jim tistih 200 eur pa veselo svobodo dragi. Sploh ti ne bom tezila.

BAbe umrejo brez otrok.

Budala nesramna!

Boš, na koncu boš ti zmagovalka.

Srečno

Saj življenje ni tekma, da bi lahko zmagali ali izgubili. V življenju pač pride do kriz, ki jih vsak rešuje po svoje. Nekaj se odločiš in doživiš takšne ali drugačne posledice.

Kriza srednjih let je nekaj normalnega okrog 40-45 leta, doživljajo jo tako moški kot ženske. Človek, ki hodi tipično pot, do takrat bolj ali manj gara – zgradi si bivališče, pripelje otroke nekje do adolescence in se karierno pozicionira v skladu s svojimi sposobnostmi oz. ambicijami. Potem pride pa praznina, ki jo vsak zapolni na svoj način.

Kdor je kdaj prebral kakšno malo kvalitetnejšo antropološko/primatološko čtivo, mu je jasno, da ljudje nismo ustvarjeni za vseživljenjsko monogamijo. Monogamija je po svetu že dolgo časa najbolj zakoreninjena socialna struktura, ki omogoča kolikor toliko varno in kakovostno vzgojo otrok. To je biološka osnova za takšen razmah monogamije. Bonobi se gredo na primer totalno promiskuiteto in zagotovijo varno okolje za otroke po principu komune in matriarhata. Mi se gremo pa večinoma monogamijo.

Kaj hočem povedati? Odgovoren moški (ali ženska) bo z odhodom počakal do skorajšnje samostojnosti otrok. Nato je treba dati karte na mizo in sprejeti najboljšo odločitev za naprej. Povsem legitimno je, da moški (ali ženska) gre, če oceni, da je to zanj najbolje. To se lahko izkaže kot dobra, slaba ali zelo slaba odločitev. Vsiljevanje moralnega imperativa vseživljenjske monogamije je skregano z logiko, etiko in biologijo. Monogamija v principu koristi zgolj in le otrokom (in morda nesposobnim odraslim ljudem z odvisnostjo od odnosov, ki od partnerja dobijo premoženje in usluge). Pa nisem rekel, da se ne najdejo pari, ki do smrti v pozni starosti “furajo” romantično, harmonije polno zvezo. So pa redki kot platina. 🙂

Avtorici želim, da dvigne glavo, najde pravo rešitev in se samozavestno poda v drugo polovico življenja.

Kakšne sovražne besede, avinja, kaj tega ne izbrišete, nekaj je s tabo narobe. Velike osebnostne motnje.

Zivljenje v družini zahteva zrelost in odgovornost. Vem, ni tolažba, je pa res, da je v tem trenutku težko videti dlje od vaše globoke bolečine in razočaranosti, boste pa s časom ugotavljali, kaj vse je bilo ali ni bilo v tej zvezi in kaj ste tudi vi pogresali. Otrici potrebujejo (NUJNO) vsaj enega zrelega starša, ki jim bo znal vse skupaj ovrednotiti (ne žaliti ali poniževati drugega starsa), da bodo lahko sprejeli izgubo in da bodo razumeli, da je zrelost in pripravljenost na odnos, nekaj kar zahteva delo na sebi in ni samoumevno. Otroci sploh doživljajo ob tem veliko nemoči, sramu in stiske, ki jo je potrebno nasloviti. Bodite dobro!